Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da izjave tožnika (da se odpoveduje pravici do regresa za letni dopust, ker mu toženec plačuje štirikrat letno potovanje domov in osnovne življenjske potrebščine ter skrbi za njegov višji življenjski standard za delo na terenu) ni mogoče upoštevati pri regresu za letni dopust za leto 2008 in 2009, ki sta v času izjave že zapadla. Sodišče prve stopnje je svoje stališče utemeljilo s tem, da se izjava ne nanaša na pobot s toženčevimi terjatvami stanarine in tekočih stroškov stanovanja, kar je materialnopravno zmotno. Dejstvo je, da je tožnik svoje terjatve regresa za letni dopust (in odpravnino) pobotal s terjatvami toženca. Na katere toženčeve terjatve se tožnikova pobotna izjava nanaša, ni odločilno. Tudi sicer ni sporno, da je bil tožniku regres za letni dopust poravnan s plačanimi najemninami s strani toženca, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v 2., 7. in 8. alineji I. točke izreka ter odločitvi o stroških postopka tako, da se v tem delu glasi: „- Tožena stranka je dolžna od bruto plače za november 2012 v višini 772,65 EUR za tožnika obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek, izračunan od bruto zneska 772,65 EUR in zmanjšan za 127,35 EUR, pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 127,35 EUR neto se zavrne.

- Zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila se zavrne.

- Zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 715,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati in plačati pripadajoče prispevke za socialno varnosti in akontacijo dohodnine od bruto plače za obdobje od oktobra 2012 do februarja 2013 ter za obdobje od novembra 2012 do februarja 2013 tožniku izplačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. do 5. alineja I. točke izreka). V istem roku je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 1.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. alineja I. točke izreka) in regres za letni dopust za leto 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. do 11. alineja I. točke izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške postopa v višini 911,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga pravočasno laično pritožbo toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnika v celoti zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je na pobudo tožnika in drugih delavcev podpisal izjavo z dne 6. 4. 2010, s katero se je tožnik odpovedal regresu za letni dopust in odpravnini v zameno za plačilo stanarine in tekočih stroškov stanovanja, v katerem je tožnik v času dela pri toženi stranki dejansko prebival. Dokazal je, da je stroške za stanarino dejansko plačal in da so bili ti stroški večji od višine letnega regresa, sodišče prve stopnje pa teh stroškov ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni mu mogoče očitati, da tožniku ni plačal več, kot je bil znesek regresa in odpravnine skupaj. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da je tožniku predčasno plačal 800,00 EUR, in sicer za plačilo plače za september 2012 in razliko za oktober 2012. Poleg tega je tožniku plačal tudi 182,62 EUR dne 5. 12. 2012 in 152,00 EUR dne 7. 12. 2012, kar pomeni, da je bila preplačana tudi plača za oktober za 133,70 EUR, s čimer je bil poplačan del plače za november 2012. Poleg navedenega si je tožnik sposodil 2.346,25 EUR dne 29. 9. 2010 in 400,00 EUR dne 18. 8. 2012, kar bi bilo prav tako potrebno upoštevati, čeprav pobotne izjave toženec ni podal. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP (ZPP; Ur.l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil s plačili v zneskih 800,00 EUR, 182,62 EUR in 150,00 EUR poplačan poleg plače za september in oktober 2012 tudi del plače za november 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec tožniku navedene zneske plačal in da je z njimi v celoti plačal plačo za september 2012, ki v neto znesku znaša 499,57 EUR, in za oktober 2012, ki v neto znesku znaša 505,70 EUR. Presežka plačila v višini 127,35 EUR pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo kot poplačila dela plače za november 2012, saj se naj bi blagajniški prejemek glasil le na plačo za september in oktober 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena plačila izhajajo iz blagajniškega prejemka (B17), ki se nanaša na plačo za september in oktober 2012 ter dokazil o plačilu (B18), ki pa se ne nanašata oba na plačo za oktober 2012, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa se tisti za plačilo 150,00 EUR nanaša na plačo za november 2012, kot je razvidno iz zapisa namena plačila („delno plačilo plače za 11/2012“). Takšno ugotovitev še dodatno utrjuje dejstvo, da sta bili obe plačili, ki izhajata iz dokazil o plačilu, izvedeni šele v decembru 2012 (5. in 7. decembra 2012). Ker je sodišče prve stopnje v navedenem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je zmotno presodilo dokazilo o plačilu, je pritožbeno sodišče prve stopnje, upoštevaje 2. alinejo 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo v 2. alineji I. točke izreka tako, da je neto znesek plače za november 2012, ki ga bo toženec moral plačati tožniku in bo izračunan na podlagi bruto zneska, zmanjšalo za znesek 127, 35 EUR.

Toženec sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi, da ni upoštevalo izjave z dne 6. 4. 2010, s katero se je tožnik odpovedal regresu za letni dopust in odpravnini v zameno za plačilo stanarine in tekočih stroškov stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno opredelilo naravo takšne tožnikove izjave (B8), prav tako je pravilno ugotovilo, da se lahko upošteva le za tiste tožnikove terjatve, ki so do datuma izjave (6. 4. 2010) že zapadle (glede na določbo 311. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.)). Iz navedenega razloga te izjave ni mogoče upoštevati pri odpravnini (zapadla 23. 2. 2013, ko je delovno razmerje med strankama prenehalo) ter pri regresu za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012 (zapadli 1. 7. 2010, 1. 7. 2011 oz. 1. 7. 2012). Vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da izjave ni mogoče upoštevati pri regresu za letni dopust za leto 2008 in 2009, ki sta v času izjave že zapadla. Sodišče prve stopnje je svoje stališče utemeljilo s tem, da se izjava ne nanaša na pobot s toženčevimi terjatvami stanarine in tekočih stroškov stanovanja, kar je materialnopravno zmotno. Dejstvo je, da je tožnik svoje terjatve regresa za letni dopust (in odpravnino) pobotal s terjatvami toženca. Na katere toženčeve terjatve se tožnikova pobotna izjava nanaša, niti ni odločilno. Poleg navedenega med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožniku regres za letni dopust poravnan s plačanimi najemninami s strani toženca, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče glede na določbo 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v 7. in 8. alineji I. točke izreka tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V preostalem toženčeva pritožba ni utemeljena. Toženec navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati s strani toženca tožniku dani posojili v višini 2.346,25 EUR in 400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženec ni zatrjeval, da bi tožnikove terjatve zaradi pobota z njegovo terjatvijo na vračilo omenjenih posojil prenehale že pred pravdo (predpravdno ali materialnopravno pobotanje) niti ni tekom predmetnega pravdnega postopka podal pobotne izjave (procesno pobotanje) ali vložil celo nasprotne tožbe, na podlagi katerih bi lahko dosegel, da bi se njegova terjatev upoštevala pri poplačilu (v primeru pobotne izjave le do višine tožnikove terjatve, v primeru nasprotne tožbe pa tudi nad njo). Tudi v pritožbi navede, da pobotne izjave ni podal, čeprav navedeno zaradi laičnosti pritožbe ni odločilno. Na preostale pritožbene navedbe (povezane z davčnim in kazenskim postopkom) pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso relevantne za rešitev tega individualnega delovnega spora.

Sprememba odločitve o posameznih tožbenih zahtevkih vpliva tudi na odločitev o stroških postopka (drugi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik uspel v 78,46 %(1), kar ne predstavlja več sorazmerno majhnega dela neuspeha po tretjem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to, da toženec stroškov ni priglasil, tožniku pripada od priglašenih 911,95 EUR, kot jih je izračunalo sodišče prve stopnje, 715,52 EUR stroškov pravdnega postopka, ki mu jih mora povrniti toženec. V tem smislu je bilo zato potrebno spremeniti odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženca je odpadla, saj stroškov v pritožbi ni priglasil. .

Op. št. (1): Ni uspel glede neto zneska plače za oktober (505,70 EUR), del neto zneska plače za november (127,35 EUR) ter regresa za letni dopust za leto 2008 (630,00 EUR) in leto 2009 (630,00 EUR), kar skupaj znese 1.893,05 EUR. Razmerje med navedenim zneskom in vrednostjo spornega predmeta znaša 78,46 %.