Jedro

Družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, ima pravico vložiti tožbo na opustitev uporabe firme in njen izbris iz sodnega registra. Še dodatek je tak, da bi utegnilo priti do zamenjave firme tožeče stranke s firmo tožene stranke. Višji tožbeni zahtevek (na opustitev uporabe dejavnosti tožene stranke in pravno organizacijske oblike ter na izbris teh elementov firme iz sodnega registra) pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem prvem in drugem odstavku 3. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na opustitev uporabe (prvi odstavek 3. točke izreka) in na izbris iz registra tistega dela firme tožene stranke, ki označuje njeno dejavnost: trgovina, inženiring in storitve in organizacijsko obliko: d.d. (drugi odstavek 3. točka izreka) zavrne, v preostalem delu pod tč. 3. točke (na opustitev uporabe firme GRAMEX in na izbris firme GRAMEX iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani, registrski vložek št. 1/19283/99) ter v 4. in 6. točki pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da se firma tožene stranke ne razlikuje jasno od prej registrirane firme tožeče stranke (1. točka izreka), odločilo, da se nasprotna tožba tožene stranke obravnava skupaj s tožbo (2. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti pri svojem poslovanju uporabe firme GRAMEX, trgovina, inženiring in storitve d.d., Celovška 492, Ljubljana, skrajšano GRAMEX d.d. Ljubljana (prvi odstavek 3. točke) in jo izbrisati iz sodnega registra (drugi odstavek 3. točke izreka), v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (tretji odstavek 3. točke izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna opustiti pri svojem poslovanju nepopolno ime svoje firme GRAMEX p.o. in uporabljati le firmo v obliki in z imenom, kot je vpisana v sodni register (4. točka izreka) in ugotovilo, da je tožeča stranka v preostalem delu umaknila tožbo (5. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (6. točka izreka). Ocenilo je, da se firma tožene stranke ne razlikuje dovolj jasno od firme tožeče stranke. Poleg tega ima tožeča stranka zavarovan blagovni znak GRAMEX. Za nasprotno tožbo pa po pravnomočnosti zavrnilnega dela sodbe tožena stranka ne bo aktivno legitimirana. Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti prvem in drugem odstavku 3. točke ter proti 4. točki in 6. točki izreka sodbe. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba je delno utemeljena. V izpodbijani sodbi je pravilno obrazloženo, da je merilo za razlikovanje firm dveh ali več gospodarskih družb dojemanje in razumevanje povprečnega kupca. Ker ima tožeča stranka v svoji firmi fantazijski znak Lesnina GRAMEX, tožena pa le GRAMEX, je zaključek prvostopnega sodišča, da se firma tožene stranke ne razlikuje jasno od prej registrirane firme tožeče stranke pravilen. Pritožbeno sodišče se zato tako sklicuje na obširno obrazložene, jasne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe na 6. strani obrazložitve. Zato pritožbeni oceni, češ da družbi opravljata različno dejavnost, ni mogoče slediti. V izpodbijani sodbi je (stran 6) pravilno in logično obrazloženo, da ime GRAMEX asociira na gradbeni material. Četudi je tedaj tožeča stranka spremenila zunanjo podobo logotipa GRAMEX, kot v pritožbi zatrjuje tožena stranka, ta okoliščina na zamenljivost firm obeh pravdnih strank ne more vplivati. Iz določila 1. odstavka 23. člena ZGD, ki ga citira tudi prvostopno sodišče, izhaja, da se mora firma ene družbe jasno razlikovati od firme druge družbe. Ker je, kot je v izpodbijani sodbi pravilno obrazloženo, zamenljiva že firma tožeče stranke tako kot je registrirana v sodnem registru s firmo tožene stranke, je za odločitev nepomembno, da je tožeča stranka na trgu določen čas nastopala le s firmo GRAMEX. Zato je neupoštevna pritožbena navedba, da je tudi tožeča stranka pripomogla k zamenljivosti obeh firm. Po določilu drugega odstavka 23. člena ZGD ima tista družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, pravico vložiti tožbo na opustitev uporabe firme in njen izbris iz sodnega registra. Ker je med strankama nesporno, da se je tožeča stranka mnogo prej registrirala kot tožena, je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj iz tega razloga, ne da bi upoštevalo soglasje, ki ga je tožeča stranka dala toženi za uporabo besede GRAMEX v firmi tožene stranke, neutemeljen. V zvezi s to pritožbeno trditvijo pritožbeno sodišče opozarja na določilo 409. člena ZGD, iz katerega izhaja, da so ustanovitelji tisti, ki s pogodbo o ustanovitvi izberejo novo nastali družbi z omejeno odgovornostjo firmo, pod katero bo ta družba poslovala. Prav tako so družbeniki tisti, ki odločajo o spremembi družbene pogodbe, torej tudi o spremembi firme (1. odstavek 450. člena ZGD). Že zato soglasja tožeče stranke, kot enega od ustanoviteljev tožene stranke (GRAMEX d.o.o.), ni mogoče tolmačiti kot konkludentnega pristanka tožeče stranke na morebitno konkuriranje s toženo stranko na istem trgu, kot zmotno ocenjuje pritožnica. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da se z danim soglasjem tožeča stranka ni odrekla materialnopravni legitimaciji za tožbo proti toženi stranki na podlagi določila 2. odstavka 23. člena ZGD. Uporaba firme v drugačni obliki, kot je vpisana v sodni register predstavlja gospodarski prestopek po 570. členu ZGD, za katerega je bila tožeča stranka tudi obsojena. V primeru kršitve 19. člena ZGD torej ne gre za civilnopravno razmerje. Upoštevajoč trditve tožene stranke, da ji je tožeča stranka z nastopanjem na trgu z okrnjenim imenom (zgolj kot družba GRAMEX) nelojalno konkurirala, je prvostopno sodišče nasprotni tožbeni zahtevek tudi meritorno obravnavalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo (4. tč. izreka). Postavilo se je na stališče, da bo, če bo sodba na podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke postala pravnomočna, tožena stranka morala v svoji firmi opustiti besedo GRAMEX (10. stran izpodbijane sodbe, zadnji odstavek). To prvostopno stališče ne pomeni nikakršne kršitve, kot zmotno ocenjuje pritožba, saj ga je prvostopno sodišče očitno zavzelo kot rešitev predhodnega vprašanja za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Zgolj pavšalno našteti dokazi v izpodbijani sodbi, brez konkretne opredelitve, kateri izvedeni dokazi so služili prvostopnemu sodišču za ugotovitev posameznih odločilnih dejstev, ne pomenijo izpolnitve kateregakoli od abstraktnih dejanskih stanov, naštetih v 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba protispisna. Pač pa je pritožba utemeljena v tistem delu, kjer opozarja, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo tisti del določila 2. odstavka 23. člena ZGD, ki govori o opustitvi uporabe firme in njenega izbrisa iz sodnega registra. Ob pravilni prvostopni ugotovitvi odločilnega pravnega dejstva, da se firma tožene stranke ne razlikuje jasno od predhodno registrirane firme tožeče stranke, pri čemer obe družbi opravljata približno enako dejavnost z gradbenimi storitvami, je za materialnopravno odločitev o tožbenem zahtevku bistvenega pomena razločljivost fantazijskega dodatka, ki je za kapitalske družbe obvezen (4. in 5. odstavek 17. člena ZGD). Le-ta dodatek (GRAMEX) pa je tak, da bi utegnilo priti do zamenjave firme tožeče stranke s firmo tožene stranke. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke le v tistem delu, s katerim tožeča stranka zahteva, naj tožena stranka opusti uporabo in izbriše iz registra besedo GRAMEX v firmi tožene stranke. Ker višji tožbeni zahtevek (na opustitev uporabe dejavnosti tožene stranke in pravno organizacijske oblike ter na izbris teh elementov firme iz sodnega registra) ni utemeljen, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v drugem in tretjem odstavku 3. točke izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz tistega dela te odločbe, s katero je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu 1. odstavka 165. člena, v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o stroških tožeče stranke pa na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Zahtevek za povrnitev stroškov tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo zato, ker s pritožbo, razen v neznatnem delu, ni uspela, zahtevek tožeče stranke pa zato, ker navedbe odgovora na pritožbo v ničemer niso doprinesle k odločitvi o zadevi.