Jedro

Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, postane takšna zaradi lastnosti tistega, ki jo uporablja, ni pogojev za objektivno odgovornost imetnika stvari; slednji lahko odgovarja le krivdno, če mu je mogoče očitati kakšno protipravno ali nedopustno ravnanje ali opustitev. Bistveno je, da je tožnik sporne stopnice, na katerih mu je spodrsnilo, brez težav uporabljal že sedem let, dvakrat dnevno, ko je bil v varstvu pri toženki, tako da je stopnice poznal in hojo po njih obvladal. Tožniku uporaba stopnic kljub njegovim posebnim potrebam ni bila odsvetovana ali celo prepovedana. Tožnik ni potreboval fizične podpore pri hoji, ampak samo spremljanje v smislu nadzora ter dejanja ustreznih navodil in usmeritev. Tožnikovi poškodbi bi se bilo mogoče izogniti le, če bi tožnik namesto stopnic uporabil dvigalo. Res je, da mora imeti varnost varovancev prednost pred ostalimi cilji, za katere si prizadeva toženka, kot poudarja pritožba, vendar ni mogoče spregledati dejstva, da uporaba dvigala namesto stopnic za tožnika, kljub njegovim posebnim potrebam, ni bila zahtevana, niti priporočena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 12.047,60 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2017 dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 186,66 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka za nastalo škodo odgovarja objektivno. Sodišče je zmotno zaključilo, da stopnice niso nevarna stvar. Upoštevati je treba vse okoliščine primera. Tožnik ni povprečen posameznik, ampak je na ravni mlajšega mladoletnika, z visoko stopnjo duševne prizadetosti in hkrati še slep. Ker je imel v času škodnega dogodke težave pri hoji, je ob sebi ves čas potreboval usposobljeno osebo, ki ga je spremljala. Toženka odgovarja tudi subjektivno, saj so bili njeni zaposleni malomarni, ker so lahkomiselno verjeli, da pri tožniku ni potrebna povišana stopnja skrbnosti, ker naj bi bil že navajen hoditi po stopnicah. Spremljevalec bi moral stati ob tožniku in ga podpirati, tega pa toženkini zaposleni niso počeli. Priča A. A., ki je tožnika spremljala po stopnicah, ni bila primerna oseba. Ker je stala za njim, ga v nobenem primeru ne bi mogla zadržati. Sodišče je brez strokovnega znanja zaključilo, da uporaba dvigala za tožnika ni bila nujna. V sodbi protislovno ugotavlja, da je A. A. stala za tožnikom, pred tem pa, da je stala ob njem. Priča B. B. je bila v svoji izpovedi nekonsistentna. Nelogičen je zaključek sodišča, da je tožnikova zakonita zastopnica toženki izrecno zapovedala uporabo stopnic in prepovedala uporabo dvigala. Ni res, da je bil tožnik stopnic pri toženki navajen. Prav dejstvo, da je tožnik stopnice očitno uporabljal rutinsko, je terjalo toženkino večjo skrbnost. Tožnik zaradi svojih psihofizičnih lastnosti ni bil sposoben predvideti nevarnosti uporabe stopnic. Toženka je tožniku za spremstvo dodelila napačno osebo, ki ni imela ustreznih fizičnih lastnosti, niti strokovne usposobljenosti, da bi tožnika lahko ujela. Nesprejemljiv je toženkin izgovor, da je bila za tožnika hoja priporočljiva, ker je pridobil na telesni teži. Sodišče je napačno zaključilo, da nihče ne bi mogel tožnika zadržati pri padcu po stopnicah, saj za tak zaključek ni strokovno usposobljno. Sicer pa sodišče ni razčistilo, ali je tožnik pri hoji sploh imel spremstvo in ali ga morda ni spremljal varovanec C. C. Zaključki izpodbijane sodbe so nelogični in sami s seboj v nasprotju. Poleg tega bi sodišče moralo postaviti izvedenca, saj samo nima strokovnega znanja za presojo, ali je tožnik sposoben hoditi po stopnicah.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. V sodbi je o vseh odločilnih dejstvih navedlo jasne in razumljive razloge, korektno pa je povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov. Sodbo je tako vsekakor mogoče preizkusiti. Dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da sodišče "ni vpogledalo zaslišanja prič". V resnici pri svoji presoji ni spregledalo nobenega izvedenega dokaza. V obrazložitvi sodbe (6. točka) jih je ocenilo razumno in prepričljivo, česar pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Nezadovoljstvo stranke z izidom dokazovanja ne zadošča za očitek procesne kršitve. Zgrešena pa je tudi pritožbena trditev, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca. Tožnik namreč takšnega predloga (glede podlage tožbenega zahtevka) ni podal, sodišče pa je v pravdnem postopku pri izvedbi dokazov vezano na dokazno ponudbo pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožniku utemeljeno odreklo zahtevano odškodninskopravno varstvo. Pravilno je ugotovilo, da je obravnavani škodni dogodek posledica nesrečnega slučaja in ne toženkine objektivne ali subjektivne odgovornosti.

7. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, postane takšna zaradi lastnosti tistega, ki jo uporablja, ni pogojev za objektivno odgovornost imetnika stvari; slednji lahko odgovarja le krivdno, če mu je mogoče očitati kakšno protipravno ali nedopustno ravnanje ali opustitev. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na tožnikove posebne potrebe (slepoto, zmerno duševno prizadetost). Bistveno je, da je tožnik sporne stopnice, na katerih mu je spodrsnilo, brez težav uporabljal že sedem let, dvakrat dnevno, ko je bil v varstvu pri toženki, tako da je stopnice poznal in hojo po njih obvladal. Tožniku uporaba stopnic kljub njegovim posebnim potrebam ni bila odsvetovana ali celo prepovedana. Tožnik ni potreboval fizične podpore pri hoji, ampak samo spremljanje v smislu nadzora ter dejanja ustreznih navodil in usmeritev. Vprašanje, ali je priča A. A. v trenutku, ko je tožniku spodrsnilo, stala ob njem ali za njim, po navedenem ni bistveno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovega padca potem, ko mu je spodrsnilo, ni več bilo mogoče preprečiti, je povsem razumna. Sicer pa je pritožbeni dvom o tem, kdo je tožnika v resnici spremljal, brez opore v dokaznem gradivu. Nedokazan je tudi pritožbeni očitek, da navedena priča, ki je kot delovna terapevtka spremljala tožnika, za svoje delo ni bila usposobljena. Tožnikovi poškodbi bi se bilo mogoče izogniti le, če bi tožnik namesto stopnic uporabil dvigalo. Res je, da mora imeti varnost varovancev prednost pred ostalimi cilji, za katere si prizadeva toženka, kot poudarja pritožba, vendar ni mogoče spregledati dejstva, da uporaba dvigala namesto stopnic za tožnika, kljub njegovim posebnim potrebam, ni bila zahtevana, niti priporočena. Tudi tožnikova mati takšnega predloga ali zahteve na toženko ni naslovila, kot je v svoji izpovedi sama priznala.

8. Glede na jasne ugotovitve izpodbijane sodbe toženki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri nadzoru nad tožnikom ali kakšne druge protipravne opustitve. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako v dejanskem kot v pravnem pogledu torej pravilna.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Tudi toženka mora svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sama, saj z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).