Prisotnost detektiva in slikovno snemanje ter videonadzor

Datum

17.12.2024

Številka

07121-1/2024/1555

Kategorije

Delovna razmerja, Pravne podlage, Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede delovanja detektiva in videonadzora delovnih prostorov.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Upravljavec (v konkretnem primeru delodajalec) ne more preko detektiva pridobivati osebnih podatkov, za obdelavo katerih sam nima pravne podlage.

IP izven nadzornega ali drugega upravnega postopka ne more presojati ustreznosti predvidenih rešitev v vašem podjetju s predpisi s področja varstva osebnih podatkov niti podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora oziroma ali se vzpostavljeni videonadzor izvaja skladno z zakonodajo.

Osebni podatki delavcev se lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno z ZDR-1 ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem.

Za videonadzor v najširšem smislu se šteje uporaba video kamer za sistematično snemanje, prenos in shranjevanje žive slike z ene lokacije na drugo, prav tako pa tudi vse rešitve, ki zajemajo zgolj prenos žive slike brez snemanja (t.i. podaljšano oko).

Videonadzor delovnih prostorov se lahko izvaja zgolj, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.

Za zakonito izvajanje videonadzora mora izvajalec videonadzora vse obveznosti iz Splošne uredbe in ZVOP-2. V skladu s tem morajo biti zaposleni vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da lahko podaja neobvezujoča mnenja in pojasnila, ne sme pa izven konkretnih nadzornih ali drugih upravnih postopkov preverjati primernosti izbrane pravne podlage ali namenov oziroma obsega obdelave osebnih podatkov v konkretnem primeru. IP tako v okviru neobvezujočega mnenja ne more presojati ustreznosti predvidenih rešitev v vašem podjetju s predpisi s področja varstva osebnih podatkov, ampak v nadaljevanju podaja zgolj splošna pojasnila.

IP uvodoma pojasnjuje, da je treba za vsako obdelavo osebnih podatkov najprej zagotoviti ustrezno pravno podlago. Izbor ustrezne pravne podlage za posamezno obdelavo je obveznost upravljavca (v konkretnem primeru vašega podjetja kot delodajalca), ki mora pri tem upoštevati konkretne okoliščine in namene obdelave. Sama obdelava osebnih podatkov mora potekati na eni od pravnih podlag, ki jih določa prvi odstavek 6. člena Splošne uredbe. V skladu s tem je obdelava osebnih podatkov zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov;

(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(d) obdelava je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali druge fizične osebe;

(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu;

(f) obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.«.

IP splošno pojasnjuje, da glede obdelave osebnih podatkov delavcev veljajo načeloma enaka pravila za delodajalce v zasebnem in javnem sektorju, pri čemer so za ugotavljanje zakonitosti konkretne obdelave pomembni posamezni področni predpisi. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 - ZIUPOPDVE, 119/21 - ZČmlS-A, 202/21 - odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS; v nadaljevanju: ZDR-1) v 48. členu določa, da se lahko osebni podatki delavcev zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Pri tem so mišljene pravic in obveznosti obeh, tako delavca kot delodajalca. Delodajalec mora natančno izkazati, zakaj je potrebna takšna obdelava osebnih podatkov delavca. Pri tem mora delodajalec v skladu s 46. členom ZDR-1 varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Delodajalec mora torej paziti tudi na spoštovanje zasebnosti in dostojanstva delavca, odgovornost delodajalca pa narašča z intenzivnostjo posega v zasebnost. Nadalje ZDR-1 v tretjem odstavku 48. člena določa, da se morajo osebni podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več zakonska podlaga, takoj zbrisati in prenehati uporabljati.

Upoštevajoč določbe ZDR-1 lahko torej delodajalec osebne podatke delavca obdeluje samo, če ima za to podlago v zakonu ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Ob tem IP opozarja na načelo najmanjšega obsega podatkov, ki določa, da morajo biti pod pogojem, da obstaja pravna podlaga, osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Navedeno načelo pomeni, da je potrebno obdelovati samo toliko osebnih podatkov, kolikor je nujno potrebno za dosego zakonitega namena obdelave.

IP nadalje pojasnjuje, da pogoje, upravičenja in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov za opravljanje detektivske dejavnosti določa Zakon o detektivski dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/24; v nadaljevanju: ZDD-2). IP ob tem posebej poudarja, da ni pristojen za razlago oziroma tolmačenje pooblastil detektiva. ZDD-2 v prvem odstavku 54. člena namreč jasno določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, opravlja inšpektorat ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Inšpekcijski nadzor izvršujejo inšpektorji. V prvem odstavku 10. člena ZDD-2 nadalje določa, da detektivska zbornica kot pristojni organ opravlja strokovni nadzor nad delom detektivov in detektivskih služb, v prvem odstavku 11. člena pa je določeno, da ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, izvaja nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih zbornica opravlja kot javno pooblastilo.

Na podlagi 33. člena ZDD-2 detektiv opravlja detektivsko dejavnost na podlagi pisnega pooblastila naročnika, iz katerega je razvidno delovno področje iz tega zakona, namen in obseg danega pooblastila. V primeru sklenjene pogodbe med detektivom in naročnikom mora biti pooblastilo priloga pogodbe. Naročnik lahko na detektiva prenese samo tiste pravice, ki jih ima sam. Pravica detektiva za pridobivanje informacij in podatkov izhaja torej iz naročnikovega naročila, kar pomeni, da detektiv nima pravice samostojno (brez strankinega dovoljenja) zbirati, obdelovati, shranjevati in uporabljati informacij in podatkov, za katere ga naročnik ni pisno pooblastil. Upravljavec (v konkretnem primeru delodajalec) tako ne more preko detektiva pridobivati osebnih podatkov, za obdelavo katerih sam nima pravne podlage. Pooblastilo za pridobivanje osebnih podatkov preko detektiva je torej možno zgolj v obsegu, za katerega ima sam upravljavec pravno podlago.

Detektivovo delovno področje je v skladu s 34. členom ZDD-2 omejeno na dejavnosti na področjih, ki so določena s tem zakonom, in sicer lahko detektiv skladno z drugim odstavkom 34. člena ZDD-2 pridobiva informacije o:

· osebah, ki so pogrešane ali skrite

· o povzročiteljih premoženjskih in nepremoženjskih škod ter gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje pravic in upravičenj stranke pred sodišči, drugimi pravosodnimi organi in drugimi organi oziroma organizacijami, ki v postopkih odločajo o teh pravicah;

· anonimnih pisanjih – o piscih in odpošiljateljih anonimnih pisanj, razen v primerih anonimnih prijav, za katere je z zakonom prepovedano ugotavljanje identitete njihovih prijaviteljev;;

· dolžnikih in njihovem premoženju;

· predmetih, ki so pogrešani ali izgubljeni;

· spoštovanju konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule;

· uspešnosti in poslovnosti poslovnih subjektov;

· kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, in o njihovih storilcih;

· zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorabah uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, dela pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog ter o drugih disciplinskih kršitvah in kršilcih v skladu z zakonodajo, ki ureja delovna razmerja.

Upravičenja, ki jih zakon podeljuje detektivu, so določena v 35. členu ZDD-2, ki določa, da ima detektiv naslednja upravičenja:

· pridobivanje podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov;

· pridobivanje podatkov iz evidenc;

· pridobivanje podatkov z osebno zaznavo;

· uporaba tehničnih sredstev.

Določeno je še, da lahko detektiv opravlja storitve za naročnika samo v okviru detektivovega delovnega področja, določenega v tem zakonu. Skladno z določbo prvega odstavka 39. člena ZDD-2 lahko detektiv pri pridobivanju podatkov zaradi izpolnitve naloge iz pooblastila uporablja tehnična sredstva, našteta v tem odstavku (med drugim tudi tehnična sredstva za slikovno in zvočno snemanje) v okviru naloge iz pooblastila, vendar le v primeru, če je to nujno potrebno za zavarovanje gradiv in dejstev.

IP poudarja, da detektiv lahko skladno z določbami 38. člena ZDD-2 pridobiva podatke z osebno zaznavo na javnih krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorov ter krajev in prostorov, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora. Pridobivanje podatkov z osebno zaznavo lahko traja le tako dolgo, dokler ni odkrita kršitev ali dokler na strani naročnika obstaja utemeljena potreba, da se ugotovi dejansko stanje glede področja, na katerem se pridobivajo podatki, vendar največ štiri mesece od podelitve pisnega pooblastila naročnika oziroma sklenitve pogodbe za opravljanje detektivske dejavnosti. Pri izvajanju upravičenja pridobivanja podatkov z osebno zaznavo detektiv ne sme posegati v zasebni prostor in zasebni zaprti prostor. To vključuje tudi zasebni prostor, ki ga je posameznik s postavitvijo kakršnekoli ograje, prepreke ali razvidne oznake oziroma opozorila ločil od javnega prostora in na ta način navzven nakazal, da gre za zasebni prostor.

Iz navedenega izhaja, da je delovanje detektiva omejeno na določene javne oziroma javno dostopne kraje. IP meni, da določbe ZDD-2 najverjetneje ne predstavljajo pravne podlage za vašo nameravano rešitev oziroma predviden način delovanja detektiva, zato bi moralo vaše podjetje za to izkazati ustrezno drugo pravno podlago iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, kar bi bilo po mnenju IP najverjetneje zelo zahtevno. Po mnenju IP bi eventualno v res izjemnih primerih lahko prišla v poštev podlaga iz točke (f) - zakoniti interesi upravljavca, pri čemer bi bilo treba izkazati, da ti zasebni interesi prevladajo nad interesi ali temeljnimi pravicami in svoboščinami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki (v konkretnem primeru zaposlenimi). Ob tem IP dodaja, da vsakršno prikrito snemanje ali fotografiranje zaposlenih brez njihovega zavedanja pomeni poseg v njihovo zasebnost in osebno dostojanstvo. Posameznik (zaposleni) tako lahko v primeru, če meni, da se s konkretnim dejanjem (v konkretnem primeru snemanjem ali fotografiranjem) posega v njegove osebnostne pravice, uporabi institute civilnega ali kazenskopravnega varstva, ki mu jih daje zakonodaja in sodijo v pristojnost sodišč. Tako lahko v skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - UPB1, 64/16 – odl. US, 20/18 – OROZ631; v nadaljevanju: OZ) od sodišča zahteva, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Poleg tega lahko posameznik, če ocenjuje, da mu je bila s posegom v zasebnost povzročena premoženjska ali nepremoženjska škoda, na podlagi 179. člena OZ zahteva tudi denarno odškodnino. Ob tem IP poudarja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov v skladu z 38. členom Ustave RS, nima pa pristojnosti v zvezi z zahtevki posameznikov, ki so namenjeni varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Za obravnavo teh zahtevkov so pristojna sodišča.

IP v zvezi s tem pojasnjuje še, da neupravičeno slikovno snemanje lahko pomeni tudi kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po 138. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23), ki določa, da se, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost, ali kdor takšno snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek prikazuje ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Pregon za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja se začne na predlog, ki ga na pristojni policijski postaji ali na pristojnem državnem tožilstvu vloži prizadeta oseba.

V zvezi z videonadzorom IP uvodoma pojasnjuje, da je odgovornost za zakonito vzpostavitev in izvajanje videonadzora vedno na upravljavcu osebnih podatkov (v konkretnem primeru na vašem podjetju kot delodajalcu), ki mora biti to zmožen tudi dokazati. IP izven nadzornega ali drugega upravnega postopka ne more podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora oziroma ali se vzpostavljeni videonadzor izvaja skladno z zakonodajo, niti se ne more opredeljevati glede konkretnih lokacij oziroma točk, kjer je sistem nameščen. Iz navedenih razlogov IP v okviru tega mnenja lahko podaja zgolj splošna pojasnila.

IP splošno pojasnjuje, da se določbe Splošne uredbe in ZVOP-2 sicer ne uporabljajo, kadar ne gre za obdelavo osebnih podatkov, vendar pa IP ob tem opozarja, da to velja zgolj in izključno, če videonadzorni sistem nikoli in pod nobenim pogojem ne zajame oziroma ne bi zajel določenih ali določljivih posameznikov. Vprašati se je torej treba, ali se bodo na kameri oziroma sistemu pojavili določljivi posamezniki (na primer zaposleni – vozniki viličarjev, drugi zaposleni, zunanji izvajalci ali kdorkoli drug, ki predstavlja določljivega posameznika). V kolikor bi temu bilo tako, gre za obdelavo osebnih podatkov, ki mora potekati v skladu s pravili varstva osebnih podatkov.

IP pojasnjuje tudi, da se za videonadzor v najširšem smislu šteje uporaba video kamer za sistematično snemanje, prenos in shranjevanje žive slike z ene lokacije na drugo, prav tako pa tudi vse rešitve, ki zajemajo zgolj prenos žive slike brez snemanja (t.i. podaljšano oko).

IP nadalje splošno pojasnjuje, da je videonadzor sam po sebi ena hujših oblik posegov v zasebnost posameznika, zato je prav, da je ustrezno zakonsko reguliran in omejen na tisto, kar je nujno in sorazmerno za doseganje ciljev in namenov, ki naj bi jim videonadzor služil. V Sloveniji to ureja ZVOP-2. Glede videonadzora delovnih prostorov ZVOP-2 v 78. členu določa zelo stroga pravila glede njegove vzpostavitve in izvajanja. Tako se lahko izvaja zgolj, kadar je to nujno potrebno za:

a)varnost ljudi ali premoženja ali

b)preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali

c)varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti,

teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. To pomeni, da mora izvajalec videonadzora v vsakem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposleni ne bi bili podvrženi snemanju, saj gre za invazivni poseg v zasebnost zaposlenega. Odločanje o nujnosti in potrebnosti uvedbe videonadzora mora torej slediti zgoraj navedenim namenom, upravičenost pa se mora vedno presojati od primera do primera, kar pomeni, da mora biti osnovno vodilo pri uvedbi videonadzora načelo, da se ta uvede takrat, kadar ni na razpolago drugega milejšega ukrepa za dosego teh namenov

ZVOP-2 v 78. členu nadalje določa, da se videonadzor lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati zgoraj izpostavljene interese, prepovedano pa je z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZVOP-2. Videonadzora pa absolutno ni dovoljeno izvajati v dvigalih, sanitarijah, prostorih za preoblačenje in drugih podobnih prostorih, v katerih posameznik (v konkretnem primeru zaposleni) utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti. Neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami (t.i. spremljanje žive slike) je dopustno zgolj pod pogoji iz prvega in drugega odstavka 78. člena in le če ga izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca. Da bi bilo izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov zakonito, morajo biti zaposleni vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Pred uvedbo videonadzora se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Kadar gre za uvedbo videonadzora nad delovnimi mesti, kjer delavec po navadi dela, pa se posvetovanje izvede v roku 60 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec.

IP pojasnjuje tudi, da so vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov videonadzornega sistema dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka. Upravljavec zbirke posnetkov, ki nastaja ob izvajanju videonadzora, lahko videoposnetke pregleduje le v skladu z osnovnimi nameni njihovega zbiranja, na primer za zagotavljanje varnosti ljudi ali premoženja oziroma eventualno v primeru nekega izrednega, deviantnega dogodka, ko bi videoposnetek služil kot dodaten dokaz v pravnem postopku. Ob upoštevanju načela najmanjšega obsega osebnih podatkov se lahko v posnetke videonadzora vpogleda zgolj, kadar pride do »dogodka«, ki ga opisujejo pogoji za uvedbo videonadzora.

Upoštevaje navedeno IP poudarja, da se videonadzor znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za izrecne določene namene (navedeni zgoraj pod točkami a-c), taka obdelava pa ne sme biti zgolj »koristna«, temveč nujno potrebna, v zvezi s čimer morajo biti razlogi za njegovo izvajanje ustrezno dokumentirani, utemeljeni in konkretizirani ter ne zgolj pavšalno navedeni. Videonadzor znotraj delovnih prostorov mora biti omejen zgolj na tiste dele prostora in v obsegu (časovnem, prostorskem itd.), ki so nujno potrebni, da se (še) doseže zasledovanje namenov pod točkami a-c. Vsekakor splošno in generalno snemanje celotnih delovnih prostorov, še manj pa konkretnih delovnih mest posameznikov, kadar to res ni nujno, ni dovoljeno.

Če bi v vašem podjetju po opravljeni presoji ugotovili, da so izpolnjeni pogoji za izvajanje želenega videonadzora, je videonadzor treba izvajati v skladu s splošnimi načeli iz 5. člena Splošne uredbe. Zlasti je treba spoštovati načelo najmanjšega obsega podatkov ter poskrbeti, da bi bili osebni podatki, ki bi se pri tem obdelovali, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Pomembno je namreč, da tudi v primerih, ko se ugotovi, da je pred varstvom informacijske zasebnosti posameznika treba dati prednost varstvu drugih pravnih dobrin, ta prednost ni absolutna, ampak se v navedeno pravico poseže le tako in toliko, kolikor je to potrebno za zavarovanje te druge dobrine. Upravljavec mora, v kolikor bi se odločil za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov, poskrbeti poleg omenjenih obveznosti še za vse druge obveznosti, ki jih predpisujeta Splošna uredba in ZVOP-2, zlasti zahteve glede objave obvestila o videonadzoru (76. člen ZVOP-2); varnosti osebnih podatkov (24., 25. in 32. člen Splošne uredbe); obveščanja posameznikov o izvajanju videonadzora (12. in 13. člen Splošne uredbe), vodenja evidenc dejavnosti obdelave (30. člen Splošne uredbe) in dnevnika obdelave (22. člen ZVOP-2 v povezavi z dvanajstim odstavkom 76. člena ZVOP-2); zagotavljanje ustreznega roka hrambe videoposnetkov (največ eno leto od trenutka nastanka po devetem odstavku 76. člena ZVOP-2); pogodbene obdelave osebnih podatkov, če bi za izvajanje videonadzora najeli pogodbenega partnerja (28. člen Splošne uredbe) itd.

Za več informacij v zvezi z videonadzorom vas napotujemo še na smernice IP o videonadzoru: https://www.ip-rs.si/publikacije/priročniki-in-smernice/smernice-po-splošni-uredbi-o-varstvu-podatkov-gdpr/smernice-glede-izvajanja-videonadzora ter na smernice Evropskega odbora za varstvo osebnih podatkov (EDPB) glede obdelave osebnih podatkov z video napravami, ki so vam lahko v pomoč pri odločanju o vzpostavitvi videonadzora, ugotavljanju možnih pravnih podlag ter potrebnih varovalk pri izvajanju: https://edpb.europa.eu/sites/default/files/files/file1/edpb_guidelines_201903_video_devices_sl_0.pdf

IP ponovno izpostavlja, da zgolj na podlagi razpoložljivih informacij iz vašega dopisa ter v okviru neobvezujočega mnenja ne more oceniti, ali bi bil videonadzor v konkretnem primeru zakonit. Upoštevati je treba namreč namen vzpostavitve videonadzora, njegovo nujnost in potrebnost, lokacije potovanja kamer in njihov doseg ter druge relevantne okoliščine konkretnega primera, ki jih je mogoče v celoti proučiti le v okviru nadzornega postopka. Upravljavec osebnih podatkov pa je tisti, ki mora na podlagi zgoraj opisanih pogojev sprejeti dokončno odločitev, ali bo videonadzor uvedel ali ne. Samo dejstvo, da se je pred kratkim zgodila delovna nesreča, nima vpliva na zgoraj predstavljena pojasnila, bi pa po mnenju IP ob upoštevanju vseh drugih okoliščin lahko predstavljalo dodaten argument za uvedbo videonadzora, vsekakor pa samo po sebi ne more biti zadosten razlog za njegovo uvedbo, če pred tem niso opravljeni vsi potrebni premisleki o nujnosti uvedbe tovrstnega ukrepa.

IP vas sklepno obvešča, da je glede videonadzora že izdal številna mnenja, ki so objavljena na spletni strani IP:

https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/?id=270&asId=as0&search=&tag%5B%5D=Video+in+avdio+nadzor&oseba=&pubfromdate=&pubtodate=&sub=Iskanje

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil:

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca I

dr. Jelena Virant Burnik, Informacijska pooblaščenka