Jedro

Pogoj za sodno varstvo v upravnem sporu je, da je bilo v upravnem postopku uporabljeno dovoljeno pravno sredstvo. V zadevah, v katerih se odloča v dvostopenjskem upravnem postopku, je torej dopustno vložiti tožbo šele, ko je odločeno o pritožbi zoper izpodbijano prvostopno odločbo. Če v konkretnem primeru ni dopusten upravni spor, ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 24. 10. 2007 vložil tožbo zoper odločbo davčnega organa prve stopnje, s katero mu je bila odmerjena in naložena v plačilo dohodnina za leto 2006 v znesku 411,81 EUR. V tožbi navaja, da je vsa leta do sedaj vedno izpolnjeval davčne obveznosti. V tem primeru pa so mu bile kršene najbolj osnovne človekove pravice, kar je razvidno iz sodnih spisov Okrajnih in Okrožnih sodišč, ki jih (po opravilnih številkah) našteje. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi se zaradi omenjenih, še nerešenih sodnih zadev, tožniku prizadejala težko popravljiva škoda, obenem pa bi bilo s tem neutemeljeno poseženo v ustavne pravice tožnika. Odložitev izvršitve obenem ne bi predstavlja bistvenega nasprotovanja javni koristi. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja do pravnomočnosti sodbe. Predlaga še, da se ugotovi, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico in prepove toženi stranki izvrševanje vseh bodočih odločb za naslednja leta iz istega naslova kot je izpodbijana, do rešitve sodnih sporov pred sodišči v Sloveniji, oziroma do pravnomočne sodbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ter tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu z določbami ZUS-1. Sodišče je moralo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. V upravnem sporu sodišče odloča sicer tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi državni organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru za tak primer nedvomno ne gre, saj iz vsebine tožbe in priloženih listin sledi, da se tožnik ne strinja z odmero dohodnine za leto 2005 oziroma s plačilom davka, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za spor o zakonitosti upravnega akta in ne za spor o posamičnem aktu oziroma dejanju, to pa pomeni, da gre za upravni spor iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - v nadaljevanju: ZUS-1) ter da obenem ni podlage za odločanje o posegu v človekovo pravico (prepoved diskriminacije) in s tem za odločanje o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj iz 4. člena ZUS-1, kot to zahteva tožnik s tožbo.

O zakonitosti upravnih aktov pa se v upravnem sporu odloča šele, ko postanejo ti akti v upravnem postopku dokončni. To sledi iz določb 2. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, in iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Pogoj za sodno varstvo torej je, da je bilo v upravnem postopku uporabljeno dovoljeno pravno sredstvo (pritožba). V zadevah, v katerih se odloča v dvostopenjskem upravnem postopku, je torej dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu šele, ko je odločeno o pritožbi zoper izpodbijano odločbo v upravnem postopku.

V konkretnem primeru je sporna davčna (odmerna) odločba, zoper katero je po določbah Zakona o davčnem postopku možna pritožba. Zato je sodišče tožnika pozvalo, da tožbo dopolni s tem, da predloži odločbo organa druge stopnje o pritožbi ter na ta način izkaže, da je postala izpodbijana odločba dokončna. Tožnik zahtevanega ni predložil, oziroma je v dopolnitvi tožbe celo navedel, da je odločitev prve stopnje "pravnomočna" ter da davčno obveznost priznava. S tem ni izkazal, da je izpolnil zakonski pogoj za sodno varstvo, to pa pomeni, da je bilo treba tožbo zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Ker je sodišče odločilo, da v obravnavanem primeru upravni spor ni dopusten, pa tudi ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o takšnem predlogu je namreč možno le ob dopustnosti upravnega spora. In ker upravni spor po že povedanem ni dopusten, je sodišče tudi zahtevo za začasno zadržanje izvršitve oziroma za začasno ureditev stanja zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, kot nesposobno za obravnavanje, s sklepom zavrglo.