Jedro

Če je tožnik utemeljeno pričakoval, da mu bo poslan sklep in se zato ni pritožil, je bil izigran, saj je zato zamudil rok za sodno varstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljni stroški tega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepa pristojnih organov toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje iz operativnih razlogov kot trajnemu presežku. Ob reševanju pritožbe je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90) in predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da z meritorno odločbo tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne prostopnemu sodišču v meritorno odločanje. Navajal je, da je sodišče druge stopnje v sklepu, opr. št. Sp 452/93 z dne 1.7.1993, s katerim je razveljavilo prvo odločbo sodišča prve stopnje opr. št. S 1678/91 z dne 7.1.1993, ugotovilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo. S tem je bilo dokončno rešeno vprašanje pravočasnosti tožbe. Toženec v pritožbi zoper sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v ponovljenem postopku, ni več uveljavljal pritožbenega razloga, da tožba ni bila vložena pravočasno, zato je sodišče druge stopnje hudo kršilo določila ZPP, ko je po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je o zadevi odločilo meritorno, in zavrglo tožbo. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je tožnik pričakoval, da bo dobil poleg obvestila tudi sklep. Vloga s katero je bil tožnik obveščen o vsebini odločitve delavskega sveta, je bilo obvestilo in tožnik ni vedel, da ne bo dobil še sklepa, saj mu je vodja splošne službe izrecno obljubil, da mu bo poslal odločbo, ki pa je ni poslal. Tožnik je bil zaveden. Tudi pravni pouk na obvestilu je bil pomanjkljiv, saj iz njega ni bilo razvidno, pri katerem sodišču naj bi tožnik uveljavljal varstvo pravic.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlagal je, naj se revizija zavrže. Revizija je utemeljena.

Revizija zoper sklep je dovoljena na podlagi prvega odstavka 400. člena ZPP.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedene bistvene kršitve določb postopka, revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo.

Bistevna kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Po tem določilu je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Revizija ne pove, v čem naj bi bila bistvena kršitev pravdnega postopka, saj ne citira nobenega člena ZPP, ampak navaja le, da gre za zelo hudo kršitev določb ZPP. Res je, da je sodišče druge stopnje v dveh različnih senatih različno ocenjevalo vsebino obvestila o odločitvi delavskega sveta toženca, ki je zavrnil ugovor tožnika zoper sklep komisije za delovna razmerja, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, ni pa res, da je bil senat, ki je izdal izpodbijani sklep, zoper katerega je bila vložena revizija, dolžan upoštevati mnenje senata, ki je izdal sklep opr. št. Sp 452/93 z dne 1.7.1991. Mnenje senata je bilo napisano v obrazložitvi in ne v izreku sklepa, zato glede vsebine obvestila ni šlo za razsojeno stvar, ki jo je treba po določilih ZPP upoštevati. S tem sklepom je bila razveljavljena odločba sodišča prve stopnje in v ponovoljenem postopku niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista bili dolžni upoštevati mnenja senata, ki je razvidno iz obrazložitve tega sklepa. Po prvem odstavku 377. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, ni pa dolžno upoštevati pravnega mnenja sodišča druge stopnje. ZPP tudi ne določa, da so senati sodišča druge stopnje dolžni upoštevati pravna mnenja senatov, ki so odločala v drugih podobnih primerih, če pa gre za isti primer morajo paziti le na to, da ponovno ne odločajo o isti, že razsojeni stvari. Vezanost na sprejeto pravno mnenje je urejeno le v drugem odstavku 110. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95), po katerem so pravna mnenja sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča obvezna za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo samo na novi občni seji.

Sicer pa je vprašanje ali ima listina z dne 30.7.1991 značaj sklepa, ali pa nima bistvenih sestavnih delov, v celoti materialno pravno ne pa procesno vprašanje.

Revizija pa je utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je tako ravnalo, ker je sodišče prve stopnje očitno štelo, da omenjeno obvestilo ni sklep zoper katerega je treba vložiti pravočasen ugovor, če želi delavec nadaljevati postopek pred sodiščem, saj je o zadevi odločilo meritorno. Sklep sodišča druge stopnje bi bil zakonit, če bi bilo sporno le vprašanje, ali je treba omenjeno obvestilo vrednotiti kot sklep, saj ima res vse bistvene sestavine sklepa. V obravnavanem primeru pa ni bilo zavzeto stališče do vprašanja, ali je tožnik lahko pričakoval, da bo prejel poleg obvestila še pisni odpravek sklepa o odločitvi delavskega sveta o ugovoru zoper sklep komisije za delovna razmerja, čeprav je že v predlogu z dne 11.10.1991 navajal, da je bil v zvezi z obvestilom zaveden. Če mu je bilo to obljubljeno in zoper obvestilo zato ni vložil ugovora, je bil tožnik zaveden in je bilo kršeno materialno pravo, saj je zato zamudil rok za sodno varstvo, ki je določen v prvem odstavku 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR- Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90).

Glede na to obstaja dvom, ali ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker o omenjeni okoliščini ni bilo zavzeto stališče. Ker ostaja dvom, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba reviziji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugoditi, razveljaviti sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje.

O stroških je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).