Jedro

Utemeljena je pritožbena trditev toženca, da ni prejel obvestila o sodnem pisanju s tožbo, to pa, glede na pravico do izjave, katere predpogoj je pravica do obveščenosti, pomeni, da je izpodbil fikcijo vročitve tožbe v odgovor in je posledično izdana zamudna sodba v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, tako da je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 4.345,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje (I. točka izreka). Povrniti ji mora tudi stroške postopka v višini 331,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh dopustnih pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek, pravilno vročitev tožbe ter povračilo stroškov pritožbe s strani tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane zamudne sodbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj tožencu v nasprotju z 22. členom Ustave RS ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ker mu ni bila vročena tožba tožeče stranke. Zatrjuje, da je bila izdana zamudna sodba v nasprotju 1. točko prvega odstavka 318. člena, zaradi česar je podana kršitev 1. točke prvega odstavka 338. člena v povezavi s 7. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da mu tožba nikoli ni bila vročena in se je z njenim obstojem prvič seznanil pri vpogledu v sodni spis po vročitvi sklepa o izvršbi z dne 17. 2. 2016. Zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navaja, da mu tožba nikoli ni bila osebno vročena, saj se je pisanje vrnilo sodišču, prav tako pa ni nastala fikcija vročitve, saj toženec v hišnem predalčniku nikoli ni prejel obvestila, v katerem bi bilo navedeno, kje se pisanje nahaja oziroma določen rok, v katerem mora pisanje dvigniti, niti mu sodno pisanje, v katerem se je nahajala tožba, ni bilo puščeno v poštnem nabiralniku. Kot dokaz se sklicuje na zaslišanje priče A.A. in svoje zaslišanje v postopku za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti. Navaja, da sta oba jasno izpovedala, da niti tožba niti obvestilo o prispeli pošiljki nikoli nista bila puščena v hišnem predalčniku toženca. Pove, da izpodbija povratnico, kar je dopustno. Poudarja, da ima brezhiben poštni nabiralnik in da je nasprotna ugotovitev Pošte nepravilna, ta pa mu tudi nikoli ni izrekla opozorila v zvezi s tem. Sklicuje se na priložene fotografije. Zatrjuje napako pri vročanju s strani vročevalcev, zaradi česar mu ni bila dana realna možnost seznanitve z vsebino tožbe. Navaja, da je stališče iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 811/2017, ki se nanaša na nevročitev zamudne sodbe, relevantno tudi za ta pritožbeni postopek. Sklicuje se na izpovedi pismonoš in opozarja na časovno komponento ter oddaljenost vročanja kot historičnega dogodka. Prepričan je, da je z zadosti visoko stopnjo verjetnosti izkazal, da obvestila o prispeli pošiljki, ki je vsebovala tožbo, ni prejel, kar pa glede na pravico do izjave pomeni, da je izpodbil fikcijo vročitve tožbe. Navaja, da do neprevzema sporne tožbe ni prišlo po njegovi krivdi, saj za njen obstoj sploh ni vedel, zato mu ni mogoče očitati nedobrovernega oziroma nevestnega ravnanja pri seznanjanju z vsebino tožbe. Ker se je zaradi nepravilne vročitve delovnopravni spor začel in končal brez njegove vednosti, mu je bila kršena pravica do izjave v postopku, zaradi česar izpodbijana zamudna sodba ne bi smela biti izdana. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja, nasprotuje navedbam v njej ter predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov postopka s pritožbo tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po prvem odstavku 318. člena lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če je izpolnjen pogoj, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila toženi stranki tožba pravilno s fikcijo vročitve vročena v odgovor tako, da je bilo v poštnem predalčniku na naslovu tožene stranke puščeno obvestilo o pisanju, po izteku 15-dnevnega roka pa pisanje vrnjeno sodišču, ker ta ni bil urejen tako, da bi zagotavljal zaupnost pošiljke.

7. Toženec pravilno uveljavlja, da mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, zaradi česar niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. V zvezi z vročanjem tožbe v odgovor je odločilno, ali je bilo obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo tožbo in poziv na odgovor, vloženo v hišni predalčnik toženca, tako da je obstajala realna možnost, da bi se z njima seznanil. Toženec in priča A.A. (njegova sestra) sta skladno izpovedala, da toženec v svoj poštni nabiralnik ni prejel obvestila o sodni pošiljki, toženčeve trditve o tem pa ni mogoče a priori šteti za povsem neverjetno1. Iz njunih izpovedi izhaja, da nobeden od njiju ni našel spornega obvestila o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku. Tudi če priča ni vsakodnevno pregledovala pošte na naslovu, je pravno pomembna njena izpoved, da spornega obvestila v hišnem predalčniku (tedaj, ko je pošto pregledala) ni bilo. Prav tako zgolj to, da je toženec izpovedal, da je bil v spornem obdobju v Ljubljani in da je (ostalo) pošto normalno prejemal, ne nasprotuje njegovi izpovedi, da obvestila ni dobil. Tožencu ni mogoče šteti v škodo, da ni predlagal nobenega drugega dokaza za dokazovanje (negativnega dejstva) odsotnosti obvestila o prispeli pošiljki v poštnem nabiralniku. Pri tem je dvomljivo, ali ima naslovnik v takem primeru kakšno stvarno možnost (drugače kot z izpovedjo) dokazati navedeno negativno dejstvo2. Taka težava pri dokazovanju negativnega dejstva je neodvisna od tega, ali je naslovnik v času vročanja doma in redno prazni poštni predalčnik ali pa je dlje časa odsoten in izprazni poštni predalčnik po daljšem obdobju odsotnosti, zato so za predmetno zadevo relevantna tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015. 8. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na časovno oddaljenost vročanja kot historičnega dogodka, o katerem je izpovedoval kot priča zaslišani pismonoša B.B., ki naj bi v toženčevem hišnem predalčniku pustil obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo tožbo in poziv na odgovor nanjo (skoraj dve leti), na naravo dela pismonoše ter na dejstvo, da je ta v vmesnem času opravil ogromno vročitev različnih pošiljk na različnih naslovih in da so si hišni nabiralniki med seboj zelo podobni. Pritožnik pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je neposredno zaslišani pismonoša po pregledu poštne ovojnice za vročanje tožbe s pozivom na odgovor izpovedal, da je on obveščal toženca o sodnem pisanju, in da je na vprašanje, ali je zagotovo vročil obvestilo v nabiralnik oziroma če je to napisal, da potem tudi velja, odgovoril: "Ja, zato ker zmeraj vse te listke, kar koli je izpolnjeno na naslovu, tako, ko je potrebno tudi predhodno pozvonim.“ Na vprašanje, ali je možno, da toženec iz kakega drugega razloga ne bi dobil tega obvestila, pa je odgovoril, ne zna povedati in da se ne spomni, kaj je bilo točno takrat. Njegov sodelavec C.C., ki je tudi pismonoša, ki nosi pošto na toženčevem naslovu, pa je izpovedal, da je veliko pošiljk vsak dan ter navedel, da se je o podrobnostih težko pogovarjati. Glede na navedeno je utemeljena pritožbena trditev toženca, da ni prejel obvestila o sodnem pisanju s tožbo, to pa glede na pravico do izjave, katere predpogoj je pravica do obveščenosti, pomeni, da je izpodbil fikcijo vročitve tožbe v odgovor3 in je posledično izdana zamudna sodba v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, tako da je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015, točka 59. 2 Prim. s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015, točka 69. 3 Prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 ter odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 213/2016 z dne 21. 2. 2017 in II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016.