Jedro

Vseh groženj ni mogoče obravnavati enako; kadar izrečena grožnja jasno in očitno nasprotuje temeljnim ustavnim načelom in prisilnim predpisom, je takšna pogodba zaradi strahu, povzročenega z grožnjo, lahko nična in ne gre za enega od zakonskih stanov, ki urejajo napako volje.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da situacija, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in izjavo volje podpiše pod vplivom bodisi prisile, grožnje ali prevare nasprotne pogodbene stranke, ob tem pa prejme izpolnitev, ki ji je v korist in ji na podlagi tako izjavljene volje pripada, ne presega dejanskega stanu izpodbojnosti in zato ne sega v ničnostno sfero.

Pravno stališče sodne prakse, da gre pri podaji izjave o odpovedi pravici do odškodnine za sporazum o odpustu dolga in je vnaprejšnja odpoved terjatvi po 73. členu ZDen dopustna, je pravilno in ustaljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja za določitev odškodnine za nepremičnine parc. št. 90, 91/1 in 91/2, vse k.o. X (I. točka izreka), zavrnilo predlog predlagatelja za določitev odškodnine za nepremičnine v vl. št. 348/4, k.o. X (II. točka izreka) in zavrnilo predlog za določitev odškodnine zaradi povračila nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnega premoženja (III. točka izreka). Glede stroškov postopka (IV. točka izreka) je odločilo, da bo o njih odločilo s posebnim pisnim sklepom.

2. Proti sklepu se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in zahtevku za določitev odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugodi, podredno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je izjava direktorja pravnega prednika predlagatelja o odpovedi pravici do odškodnine po 73. členu ZDen, ki je bila podana leta 1995, nična, ker je bila napisana na zahtevo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (Agencija). Agencija je v zameno za podpis izjave predlagatelju ponudila soglasje za privatizacijo, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Izjava ni bila prostovoljna, na kar kaže dejstvo, da je bila podpisana šele po prejetju poziva agencije na dopolnitev vloge v letu 1995. Nasprotni udeleženec izjave ni smatral kot veljavne oziroma z izjavo ni konkludentno soglašal, saj je Slovenski odškodninski sklad 29. 1. 1997 po faksu poslal v podpis novo izjavo o odpovedi pravici do odškodnine. V času podpisa izjave predlagatelj ni mogel predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek zaključil z odločbo, na podlagi katere bo moral predlagatelj nepremičnine vrniti denacionalizacijskim upravičencem, sam pa bo pridobil terjatev po 73. členu ZDen. Konkretni denacionalizacijski postopek je bil zapleten in dolgotrajen, njegov končni izid pa nepredvidljiv. Če bi se ob podpisu tega zavedal, se pravici do odškodnine ne bi odpovedal. Namen določbe 73. člena ZDen je v preprečitvi oškodovanja denacionalizacijskih zavezancev, ki so nepremičnine pridobili odplačno. Ker ne gre za diskrecijsko pravico stranke, zakonski pravici pa se ni mogoče odpovedati, je odločitev sodišča nezakonita in protiustavna. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog predlagatelja, naj nasprotnemu udeležencu sodišče naloži predložitev listin o poslovnih subjektih, ki so uveljavljale pravico do odškodnine po 73. členu ZDen.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril in v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Laško 36305-12/92 s 17. 11. 2009 dejanski zavezanec za vračilo nepremičnine v vl. št. 348/4, k.o. X denacionalizacijskima upravičencema v naravi. Nepremičnine so bile pridobljene na odplačen način, s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med predlagateljevim pravnim prednikom in Občino ... V okviru Programa lastninskega preoblikovanja so bile nepremičnine izločene iz sredstev pravnega prednika predlagatelja. Ta se je z izjavo z 19. 4. 1995 odpovedal pravici do odškodnine, ki mu jo daje 73. člen ZDen.1 Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je sporna izjava, ki ima naravo odpusta dolga, veljavna in je obveznost nasprotnega udeleženca prenehala. Takšen zaključek temelji na presoji, da izjava ni bila izsiljena, nasprotni udeleženec pa je (vsaj) konkludentno sprejel odpoved pravici do odškodnine.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Predlagatelj še v pritožbi vztraja pri svoji dejanski tezi, da je Agencija njegovega pravnega prednika zavedla s tem, ko je zagotovila privatizacijo in lastniške certifikate v zameno za podajo odpovedi pravici do odškodnine. Samo te trditve, četudi bi se izkazale za resnične, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za sklep, da gre za kvalificiran primer prevare, ki bi utemeljeval ničnostno sankcijo.2 Ob povedanem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da situacija, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in izjavo volje podpiše pod vplivom bodisi prisile, grožnje ali prevare nasprotne pogodbene stranke, ob tem pa prejme izpolnitev, ki ji je v korist in ji na podlagi tako izjavljene volje pripada, ne presega dejanskega stanu izpodbojnosti in zato ne sega v ničnostno sfero. Zatrjevano izsiljevanje na podlagi življenjsko izkustvenih sklepanj pri drugi pogodbeni stranki ne more povzročiti takega strahu, ki z vidika pravno relevantnega kompleksa utemeljuje ničnostno sankcijo. S podajo izjave o odpovedi terjatvi po 73. členu ZDen je predlagateljev pravni prednik zasledoval lastni, individualni interes (lastninsko preoblikovanje podjetja in unovčenje lastniških certifikatov), zato že pojmovno ni mogoče govoriti o strahu, s tem pa tudi ne o napaki volje in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izjava ni nična, ker ne nasprotuje ustavi, kogentnim pravnim načelom ali morali (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

7. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje logičnemu in prepričljivemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da v dani situaciji ni izkazano niti, da je prišlo do zatrjevanega izsiljevanja, kar bi lahko imelo za posledico izpodbojnost spornega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo vsebino poziva Agencije s 6. 3. 1995, ki je pravnega prednika predlagatelja pozivala na dopolnitev vloge za odobritev programa lastninskega preoblikovanja z navedbo, ali bo uveljavljal terjatev na podlagi 73. člena ZDen. Iz poziva Agencije ne izhaja, da je bila odobritev programa lastninskega preoblikovanja pogojevana s podajo odpovedi pravici do odškodnine. Pritožbene trditve, da neprostovoljnost sporne izjave potrjuje okoliščina, da je odpoved terjatvi kasneje datirana, gre zato razumeti kot golo predlagateljevo ugibanje. Zaključka prvostopenjskega sodišča končno ne omaje niti izpovedba direktorja predlagatelja, da je bila izjava napisana pod ultimatom Agencije, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo tej izpovedi. Ta je bila v bistvenem delu (glede tega, zakaj je bila bianko izjava o odpovedi pravici do odškodnine po 73. členu ZDen leta 1997 po faksu poslana v ponoven podpis kljub že podani sporni izjavi v letu 1995) nekonsistentna, zato je utemeljeno napravilo zaključek o neverodostojnosti izpovedi. Sinteza tako ugotovljenih dejstev tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep, da sporna izjava ni obremenjena z napako, zato je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v času podpisa izjave z 19. 4. 1995 mogoče predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek (lahko) zaključil z odločbo, na podlagi katere bo pravni prednik predlagatelja nepremičnine dolžan vrniti denacionalizacijskima upravičencema, sam pa bo pridobil terjatev iz 73. člena ZDen. V konkretnem primeru se je denacionalizacijski postopek pričel leta 1992, zato pravnemu predniku predlagatelja možnost vračila pred tem podržavljenih nepremičnin v času podaje sporne izjave – tj. tri leta pozneje - ni mogla ostati neznana. Pritožbene navedbe, ki merijo na dolgotrajnost in zapletenost konkretnega denacionalizacijskega postopka, ob povedanem za vsebinski preizkus pravilnosti izpodbijanega zaključka niso relevantne.

9. Pravilno je tudi stališče, da se je mogoče odpovedati bodoči terjatvi oziroma odpustiti bodoči dolg. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da gre pri pravici do odškodnine po 73. členu ZDen za zakonsko in ne diskrecijsko pravico, zaradi česar tovrstni odpusti dolga ne bi smeli biti dopuščeni. Pravno stališče sodne prakse, da gre pri podaji izjave o odpovedi pravici do odškodnine za sporazum o odpustu dolga in je vnaprejšnja odpoved terjatvi po 73. členu ZDen dopustna, je pravilno in ustaljeno, za drugačno tolmačenje pa ni videti razumnih pravnih razlogov.

10. Pritožba s trditvami, da nasprotni udeleženec izjave ni smatral kot veljavne, s katerimi uveljavlja stališče, da ni prišlo do veljavnega sporazuma o odpustu dolga (344. člen ZOR), ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega, da je nasprotni udeleženec s konkludentnim ravnanjem sprejel sporno izjavo in je prišlo do veljavnega sporazuma o prenehanju obveznosti na podlagi takrat veljavnega 344. člena ZOR.3 Nepremičnine, ki so bile predmet vračila denacionalizacijskima upravičencema po odločbi Upravne enote Laško 36305-12/92 s 17. 11. 2009, v bianko izjavi o odpovedi pravici do odškodnine z 29. 1. 1997 niso navedene, zato na njeni podlagi ni mogoče utemeljeno sklepati, da sporna izjava ni bila sprejeta. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da ni jasno, na kakšen način je bilo izraženo strinjanje z odpustom. Dolžniku v smislu 344. člena ZOR (enako sedaj veljavni 319. člen OZ) ni treba posebej in izrecno izjavljati, da sprejema odpust. Zadošča, če po upnikovi izjavi volje pokaže, da nima več namena izpolniti obveznosti. Da je imel nasprotni udeleženec kljub podani sporni izjavi predlagatelju namen izplačati odškodnino po 73. členu ZDen, pa predlagatelj ni zatrjeval. 11. Končno je neutemeljen tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo 227. člen ZPP (ta ureja edicijski postopek), ko je zavrnilo dokazni predlog predlagatelja, naj nasprotni udeleženec predloži listine o poslovnih subjektih, ki so se odpovedali pravici do odškodnine po 73. členu ZDen. Obstoj ali neobstoj takih listin sam po sebi za odločitev v obravnavani zadevi sploh ni pomemben. Predlagatelj je zatrjevano pravico do odškodnine uveljavljal na napaki v izjavljeni volji predlagateljevega pravnega prednika zaradi nemoralnega ravnanja Agencije, za to pravno razmerje pa izjave tretjih o odpovedi pravici do odškodnine po 73. členu ZDen, četudi obremenjene z napako volje, niso pravno relevantne. Pritožbeno sodišče se poleg tega strinja z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da se na te listine ni skliceval predlagatelj, temveč nasprotni udeleženec,4 kar je navsezadnje priznal predlagatelj sam v svoji vlogi z dne 30. 8. 2018, zato sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z naložitvijo nasprotnemu udeležencu utemeljeno ni izvedlo.

12. Pritožba konkretnih pritožbenih ugovorov zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za določitev odškodnine po 73. členu ZDen za nepremičnine parc. št. 90, 91/1 in 91/2 in zavrnitvi predloga za določitev odškodnine zaradi povračila nadomestila iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnega premoženja, ki ga je predlagatelj poravnal pravnim naslednikom upravičencem denacionaliziranega premoženja (I. in III. točka izreka), ne podaja. Ker gre v tem delu za tako imenovano „golo pritožbo“, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru pritožbenih razlogov na katere, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Ker takšnih kršitev ni našlo - izpodbijani sklep je materialnopravno pravilen, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene od uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - je pritožba tudi v tem delu neutemeljena in je bilo treba sklep sodišča prve stopnje potrditi tudi v I. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

13. Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka predlagatelja (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ta določa, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina - v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada - po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti (prvi in drugi odstavek 73. člena ZDen). Z Zakonom o javnih skladih se je Slovenski odškodninski sklad preimenoval v Slovensko odškodninsko družbo (SOD), d.d., katere pristojnosti in obveznosti je z Zakonom o Slovenskem državnem holdingu prevzel nasprotni udeleženec. 2 Vrhovno sodišče je že v več odločbah (na nekatere od njih se pravilno sklicuje tudi izpodbijani sklep) poudarilo, da bi bilo treba institute grožnje, prevare in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom ali moralnim načelom obravnavati povsem ločeno. Take situacije se lahko obravnavajo celo v pravnem okviru neobstoječe pogodbe. Vseh groženj namreč ni mogoče obravnavati enako; kadar izrečena grožnja jasno in očitno nasprotuje temeljnim ustavnim načelom in prisilnim predpisom, je takšna pogodba zaradi strahu, povzročenega z grožnjo, lahko nična in ne gre za enega od zakonskih stanov, ki urejajo napako volje (prim. VSRS Sodbi II Ips 281/2017 in II Ips 245/2018, pa tudi kasnejše II Ips 94/2016, II Ips 894/93 in II Ips 142/2015). 3 Ta je določal, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja, pri tem pa za veljavnost sporazuma ni potrebno, da bi bil sklenjen v obliki, v kakršni je bil sklenjen pravni posel, iz katerega je obveznost nastala. 4 Določba prvega odstavka 227. člena ZPP določa, da če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi za to rok.