Jedro

Ker so zahtevki voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti izključeni iz zavarovalnega kritja, je pravilen zaključek sodišč, da toženka ni pasivno legitimirana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik zahteva plačilo odškodnine v višini 3.500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v nezgodi pri delu dne 16.6.1999, ko je pri prekrivanju tovora na kesonu tovornjaka skočil s tovornjaka in se pri tem poškodoval. Tožbo utemeljuje s trditvami o krivdni in objektivni odgovornosti delodajalca T. d.d. D. kot zavarovanca toženke, zahtevek pa uveljavlja na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in pogodbe o zavarovanju odgovornosti, s katerimi je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej odločitvi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnika mogoče šteti za voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda. Sodišče ni upoštevalo vseh specifičnih okoliščin primera. Vzrok za tožnikovo poškodbo je bil seskok s tovornjaka na asfaltno površino. Tožnik je pred tem prižgal motor (kot to počnejo drugi zaposleni, kadar so na vožnji v zgodnjih jutranjih urah, saj je treba motor zaradi nizkih temperatur ogreti), za volanom pa ni sedel in ni zasedal delovnega prostora voznika, ampak se je nahajal na stopnici tovornjaka. Res je imel namen voziti tovornjak, vendar pa tega v času dogodka ni počel. Dokazni postopek omogoča zaključek, da je tožnik kritičnega dne ravnal skrbno, v skladu z navodili delodajalca, kot običajno in v ničemer drugače kot drugi zaposleni. Sodišče bi moralo izhajati iz določbe tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in ugotavljati, ali je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Zaključek pritožbenega sodišča, da prispevka tožnika k nastali škodi ni potrebno ugotavljati, je napačen. Napačni so tudi zaključki nižjih sodišč, da naj bi tožnik tožbo uveljavljal zgolj na podlagi dveh zavarovalnih pogodb, sklenjenih med njegovim delodajalcem in toženo stranko. Iz tožbenih navedb nedvomno smiselno izhaja, da uveljavlja odškodnino na podlagi objektivne odgovornosti delodajalca za škodo, ki izvira oziroma je nastala v zvezi z nevarno stvarjo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V času škodnega dogodka veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 s spremembami) v prvem odstavku 73. člena določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Nižji sodišči sta se tako pravilno oprli na določila tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ZOR) o povračilu škode. Zaključili sta, da delodajalec T. d.d. D. za škodo, ki je nastala tožniku pri delu, ne odgovarja ne objektivno ne krivdno, temveč je zanjo odgovoren izključno tožnik sam, ki je s tovornjaka sestopal tako, da je skočil z veliko mero nepazljivosti. Revizijski očitek, da nižji sodišči utemeljenosti tožbenega zahtevka nista presojali na podlagi trditev o objektivni odškodninski odgovornosti delodajalca, tako ne drži. Sodišče prve stopnje je odločitev o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti delodajalca T. d.d. D. oprlo na pravilne zaključke, da spolzke podlage (tla kesona tovornjaka, stranica tovornjaka in ponjava) niso nevarna stvar, prekrivanje tovora s ponjavo s hojo po spolzki podlagi ni nevarna dejavnost, spolzke podlage pa niti niso v zvezi s tožnikovo poškodbo. Z navedenim se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je tožniku pravilno pojasnilo, da ob tem, da objektivna odgovornost ni podana, ni bilo potrebno ugotavljati soprispevka tožnika k nastali škodi v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR (oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne svari ali nevarne dejavnosti). V zvezi z krivdno odškodninsko odgovornostjo pa tožnik niti ni podal dovolj trditvene podlage o tem, v čem naj bi bilo nedopustno ravnanje njegovega delodajalca.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka kot zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec T. d.d. D. v času škodnega dogodka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, odgovorna za škodo glede na vsebino zavarovalnih pogodb. Obveznost zavarovalnice do oškodovancev je možna le v okviru dogovora med zavarovalnico in zavarovancem. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na dve pogodbi o zavarovanju, ki ju je delodajalec sklenil s toženko kot zavarovalnico, in sicer pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97) in pogodbo o zavarovanju odgovornosti (po Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti PG-ODG/99-12).

Po pogodbi o zavarovanju odgovornosti zavarovalnica odgovarja oškodovancu (tožniku) le v primerih, če je za škodo podana odškodninska odgovornost zavarovanca (tožnikovega delodajalca). Ker delodajalec za škodo tožnika ni odgovoren, zanjo tudi ne odgovarja toženka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost. Zato je razpravljanje o vsebini zavarovalne pogodbe brezpredmetno, kot taka pa tudi izvajanja nižjih sodišč o (pravilni) razlagi določil splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.

V zvezi z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti je pritrditi presoji nižjih sodišč, da je tožnika ob ugotovitvah, da je bila na dan nezgode njegova delovna naloga prepeljati tovor na tovornjaku in je v ta namen preden je odšel na pot prižgal motor, zategnil ročno zavoro in pustil tovornjak v prostem teku, šteti za voznika vozila. Ker so zahtevki voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti izključeni iz zavarovalnega kritja, je pravilen zaključek sodišč, da toženka ni pasivno legitimirana.

Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP).