Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.

Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 3.175,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2021 ter ji povrne stroške postopka v višini 195,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse za tožbo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da ni mogel vedeti, da je pri obračunu potnih stroškov prišlo do napačnih izplačil, ampak je zaupal, da so obračuni pravilni, zato je bil dobroveren. Prav tako je v dobri veri prejete zneske tudi porabil, zato že zaradi upoštevanja obogatitvenega načela ni dolžan povrniti zahtevanih zneskov. Uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje njegovih neprerekanih navedb, da je prejete zneske porabil v dobri veri, ni upoštevalo. Sklicuje se na zadevo II Ips 7/2017, v kateri je Vrhovno sodišče izpostavilo, da po splošnem pravilu 190. člena OZ velja obogatitveno načelo in ne vrnitveno načelo, kar pomeni, da kdor je v dobri veri denar prejel in ga nato dobroverno porabil, tega denarja ni dolžan vrniti, čeprav se izkaže, da je bil plačan neobstoječ dolg. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da sklicevanje na dobrovernost pri uporabi 190. člena OZ ni utemeljeno. Poudarja, da ni šlo za napako ali pomoto, ki bi izključevala zavestno ravnanje tožnice in v posledici katere ji ne bi bilo mogoče očitati, da je izplačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna. Šlo je namreč za več let trajajoče obračunavanje in izplačevanje previsokih stroškov. Toženec je pravilno sporočil podatke in mu ni mogoče očitati, da je kakorkoli prispeval k neupravičenim izplačilom. Delodajalec je tisti, ki je dolžan delavcu pravilno obračunati prejemke iz delovnega razmerja, zato odgovornosti za preplačilo ne more prevaliti na delavca, ki je sporočil pravilne podatke in se je zanesel na pravilnost izplačila. Tožnica je zato sama dolžna nositi posledice morebitnega nepravilnega ravnanja svojih zaposlenih pri obračunu plač.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede neupoštevanja dobroverne porabe kot neprerekanega dejstva, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo glede na pravno podlago pravno relevantno pri odločanju v tem sporu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnica je v tem sporu zahtevala vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela tožencu v obdobju od oktobra 2016 do decembra 2018. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je toženec v izjavi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela z dne 8. 7. 2013 v skladu z navodili sporočil pravilno oziroma resnično ceno dnevne vozovnice, pri čemer je bila nato cena dnevne vozovnice v aplikacijo ISPP za obračun povračila stroškov pomotoma vnesena v obe smeri (znesek 19,80 EUR), čeprav bi morala biti v aplikacijo ISPP, ki sama izračuna ceno vozovnice v obe smeri, vnesena le cena dnevne vozovnice v eno smer (znesek 9,90 EUR). Zaradi pomotnega vnosa previsoke cene dnevne vozovnice v aplikacijo ISPP je prišlo do preplačila stroškov prevoza na delo in z dela, kar je bilo ugotovljeno tudi v inšpekcijskem nadzoru s strani Inšpektorata za javni sektor.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na primer iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 256/2016, ki se nanaša na uporabo določbe 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) ter v katerem je bilo zavzeto stališče, da je delodajalec odgovoren za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti. V obravnavanem primeru ne gre za primerljivo dejansko stanje, določba 3.a člena ZSPJS pa ni relevantna, saj ne gre za primer, ko bi bila tožencu v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena (v višjem plačnem razredu od tistega, do katerega bi bil upravičen po določbah ZSPJS) in izplačana. V primeru, kot je obravnavani, pridejo v poštev določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega.

7. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po 191. členu OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili. Vračilo zaradi plačila nedolga je po 191. členu OZ torej izključeno samo v primeru védenja o neobstoju dolga, po nasprotnem razlogovanju (a contrario) pa ima vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek (vrnitveni zahtevek). Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno - tako glede vednosti kot volje. Po stališčih, zavzetih v sodni praksi, ni mogoče šteti, da je plačnik vedoma in prostovoljno izplačal nekaj, česar ni bil dolžan, če je to storil pomotoma, pa čeprav pri tem ni bil dovolj skrben.1

8. Odločilnega pomena je torej, ali je tožnica vedela, da plačuje nekaj, česar ni bila dolžna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnica do podaje nove izjave o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela toženca v letu 2019 ni zavedala, da zaradi napake pri vnosu cene vozovnice v aplikacijo ISPP tožencu plačuje več, kot mu je bila dolžna. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na stališče v zadevi Vrhovnega sodišča VIII Ips 185/2016, v kateri je bila toženi stranki le zaradi napačnega obračuna izplačana plača v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih glede na stališče, zavzeto v prejšnji točki obrazložitve, ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.

9. Toženec neutemeljeno vztraja, da je podan položaj, ko je prejeti denar v dobri veri porabil, in zato zanj več ni obogaten. Sklicujoč se na obogatitveno načelo (kot ga je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi II Ips 7/2017) meni, da zato prejetega denarja ni dolžan vrniti. Toženec si zmotno razlaga obogatitveno in vrnitveno načelo na način, da bi bil razbremenjen vračila, ker je denar porabil. Sodišče prve stopnje je toženčeve navedbe o njegovi dobrovernosti pravilno štelo za nerelevantne in zavzelo pravilno stališče, da izven odškodninskega področja sodna praksa ne priznava zmanjšanja zahtevka zaradi dobroverne porabe, saj za to ni izrecne podlage v določbah OZ. Vprašanje toženčeve poštenosti kot pridobitelja bi lahko bilo relevantno kvečjemu v zvezi s 193. členom OZ, ki glede obsega vrnitve določa, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Slednje v obravnavanem primeru ni sporno. Glede vračanja glavne stvari pa je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.2

10. Pritožbene navedbe toženca, da mu ni mogoče očitati, da je kakorkoli prispeval k neupravičenim izplačilom, niso relevantne za presojo njegove obveznosti vrnitve preplačanih stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi 190. člena OZ. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da ni šlo za enkratno napako, temveč za več let trajajoče obračunavanje in izplačevanje previsokih potnih stroškov.

11. Ugotovljena zmota tožnice v obveznosti plačila utemeljuje zaključek, da za napačno obračunane in v previsokem znesku izplačane stroške prevoza na delo in z dela ni bilo pravne podlage, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti neupravičeno prejete stroške za prevoz na delo in z dela, ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.

1 Prim. sodbo VS RS VIII Ips 294/2011, sklep VS RS VIII Ips 267/2010, sodbo VS RS III Ips 84/2007, sodbo VS RS II Ips 446/2008, sodbo VS RS VIII Ips 203/2016, sklep VS RS VIII Ips 185/2016 in sodbo VDSS Pdp 377/2018. 2 Prim. sodbo VDSS Pdp 488/2019.