Jedro

Da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva protipraven, je imel tožnik možnost izvedeti z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu RS dne 12.3.1999. Tedaj so mu bili znani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tedaj bi lahko zahteval povrnitev škode in tedaj je pričel teči zastaralni rok.

Odločba MNZ ne predstavlja podlage za uveljavljanje odškodnine, iz njene vsebine pa tudi ne izhaja, da država preko svojega upravnega organa s to odločbo pismeno pripoznava svojo odškodninsko odgovornost oziroma dolg iz naslova škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila dolžna tožena stranka plačati tožniku 351.600,00 EUR odškodnine. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s stališčem prvega sodišča o tem, da je tožnik že z objavo prve ustavne odločbe zvedel za škodo in povzročitelja in da od tedaj dalje teče subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje nematerialne škode. Meni, da je stališče prvostopnega sodišča neživljenjsko in napačno, ker gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, pri kateri je odstop od splošnega pravila, da nepoznavanje prava škoduje, upravičen in pravičen. Tožnik ni imel konkretnega upravnega akta, zoper katerega bi lahko uveljavljal pravna sredstva, s prvo ustavno odločbo pa je bilo tudi zakonodajalcu naloženo, da uredi poseben pravni položaj izbrisanih, med katere sodi tudi tožnik. Ureditev tega vprašanja ni bila ustrezna, kar je ugotovilo Ustavno sodišče z drugo ustavno odločbo. Ustavna odločba obravnava zapleteno pravno vprašanje in ni mogoče šteti, da bi tožnik, tudi če bi odločbo prebral, lahko razumel in se seznanil z bistvom problema. Odločba je bila namreč nejasna, če bi bila jasna, bi državni zbor status izbrisanih z novim zakonom uredil za nazaj, pa ga ni. Tožnik je neuk, brez pravne izobrazbe, ustavne odločbe ni prebral, pa tudi če bi jo, vsebine odločbe ne bi razumel. Tožnik je tako po mnenju pritožbe šele s prejemom upravne odločbe, s katero mu je bil priznan status za nazaj, izvedel za škodo in za povzročitelja. Meni še, da je potrebno dopolnilno odločbo iz leta 2004 šteti za pismeno pripoznavo zastarane obveznosti oziroma odpoved zastaranju.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede vprašanja zastaranja jasno, logično in pregledno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, v njih je pretežno vsebovan odgovor na pritožbene trditve oziroma pravno naziranje, kot izhaja iz pritožbe. Z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča in njegovim pravnim stališčem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju tudi sklicuje na prvostopne razloge. Tožnik je najkasneje 5.12.1997, ko je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, vedel za celoten obseg škode, ki jo je zaradi nezakonitega izbrisa iz registra prebivalstva utrpel. Da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva protipraven, pa je imel možnost izvedeti z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, torej odločbe tega sodišča objavljene v Uradnem listu RS dne 12.3.1999. Tedaj so mu bili znani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tedaj bi lahko zahteval povrnitev škode in tedaj je pričel teči zastaralni rok. Tudi če bi šteli, da so bili vsi elementi protipravnosti ugotovljeni šele z odločbo ustavnega sodišča RS z dne 3.4.2003, objavljeni v Uradnem listu RS št. 36/2003, bi do vložitve tožbe dne 5.3.2007 že potekel triletni zastaralni rok. Sama odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 20.3.2004 je le ugotovitvena odločba, izdana na podlagi prej navedene druge ustavne odločbe, ki pomeni njeno realizacijo, ne pa ugotovitev protipravnosti. Odločba ne predstavlja podlage za uveljavljanje odškodnine, iz njene vsebine pa tudi ne izhaja, da država preko svojega upravnega organa s to odločbo pismeno pripoznava svojo odškodninsko odgovornost oziroma dolg iz naslova škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ne gre torej za primer iz 366. člena ZOR, pa tudi za primer iz 387. člena ZOR ne.

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in zakonita, pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožena stranka sama.