Jedro

Ugotavljanje okoliščin, na kakšen način je prešlo premoženje v družbeno lastnino in ali je mogoča vrnitev v obliki, kot se zahteva, predstavlja v denacionalizacijskem postopku del dejanskega stanja, ki ga mora ugotoviti organ, ki vodi denacionalizacijski postopek. To ni vprašanje, ki bi predstavljalo samostojno pravno celoto kot predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.2.1999.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v senatu na prvi stopnji z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 24.7.1996, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi denacionalizacijskega upravičenca K.P. in odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave C.,št. ... z dne 20.10.1995. S tem sklepom je prvostopni organ na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prekinil postopek denacionalizacije poslovnega prostora v pritličju zgradbe T. 1 v Ljubljani, za katerega je zavezanec za vrnitev "B." d.o.o. Zagreb, Republika Hrvatska, in sicer do ureditve pravic tujih pravnih oseb glede nepremičnin na območju Republike Slovenije. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila in se utemeljeno sklicevala na določbe od 144. do 147. člena ZUP.

Sodišče soglaša, da v konkretnem primeru ne gre za predhodno vprašanje v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri so pravnim osebam, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona svoj sedež izven Republike Slovenije, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčene lastninska pravica in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona. Sodišče še pojasnjuje, da bi moral prvostopni organ, ne da bi prekinil postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja po navedenih določbah ZUP, v postopku ugotoviti ali so podani zakonski pogoji za vrnitev navedenega poslovnega prostora v naravi, kar je glede na 16. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) odvisno od tega, ali je bil poslovni prostor ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina ali pa je bil v mešani ali zasebni lastnini. Kolikor je bil predmetni poslovni prostor družbena lastnina, je zavezanec za vrnitev pravna oseba, v katere premoženju je bil poslovni prostor ob uveljavitvi ZDen (7.12.1991).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je vrhovno sodišče zavrnilo tožbo, ne da bi zavzelo stališča do vprašanja dejanske vzajemnosti, ki ga določa ustavni zakon in ki je pomembno vprašanje v tej zadevi. Sodba je v nasprotju z materialnimi predpisi, krši tudi pravila postopka. Po določbi 1. odstavka 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so pravnim osebam, ki so imele ob uveljavitvi ustavnega zakona, to je 25.6.1991, svoj sedež izven Republike Slovenije, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčene lastninska pravica in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona. Glede na citirano določbo in ugotovljeno dejstvo, da je imel " B " d.o.o.. na dan uveljavitve ustavnega zakona svoj sedež v Republiki Hrvaški, torej izven Republike Slovenije, so njegove stvarnopravne pravice na zahtevanem poslovnem prostoru zajamčene. Pritožnica še pripominja, da je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini nedvomno ena od stvarnopravnih pravic, ki so varovane s citirano določbo, saj daje pravni osebi - imetniku enaka upravičenja, kot jih sicer ima lastnik nepremičnine. Določba 3. odstavka 16. člena ZDen ne loči med domačimi in tujimi civilnimi pravnimi osebami, zato je treba šteti, da velja tudi za tuje pravne osebe, s tem pa tudi za pravne osebe, ki imajo sedež v eni od republik nekdanje SFRJ. Po mnenju pritožnice bi lahko organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine v naravi, ker po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen v povezavi s prej citirano določbo 1. odstavka 16. člena ustavnega zakona ni možno vrniti v naravi nepremičnine, na kateri je vknjižena pravica uporabe v korist pravne osebe, ki ima sedež na območju druge republike nekdanje SFRJ. V takšnem primeru obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostih papirjev ali denarju. Pritožnica predlaga, da drugostopenjski senat vrhovnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet denacionalizacijskega postopka je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 3., 4. in 5. členu ZDen. V denacionalizacijskem postopku se med drugim ugotavlja, na kakšen način je prešlo premoženje v družbeno lastnino in, ali je mogoča vrnitev v obliki, kot se zahteva. Za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ne zadošča le ugotovitev, kdo ima to premoženje med svojimi sredstvi, temveč je treba še pred tem ugotoviti, ali je bilo v času uveljavitve ZDen (7.12.1991) predmetno premoženje v družbeni lastnini, mešani lastnini ali v zasebni lastnini. Premoženja namreč ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb (3. odstavek 16. člena ZDen). Ugotavljanje navedenih okoliščin v denacionalizacijskem postopku predstavlja del dejanskega stanja, ki ga mora ugotoviti organ, ki vodi denacionalizacijski postopek. To ni vprašanje, ki bi predstavljalo samostojno pravno celoto kot predhodno vprašanje. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vprašanje dejanske vzajemnosti in ostalih okoliščin iz 1. odstavka 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni predhodno vprašanje, zaradi česar bi bilo treba denacionalizacijski postopek prekiniti.

Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka tuja pravna oseba, ki ji navedeni ustavni zakon jamči lastninsko pravico in druge stvarne pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji, ob dejanski vzajemnosti, na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Te navedbe pomenijo zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi ne bi bila mogoča, če bi bilo ugotovljeno, da so resnične. Če upravni organ v denacionalizacijskem postopku ugotovi, da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina v obliki, kot jo določa 42. člen ZDen in torej v tej smeri nadaljuje denacionalizacijski postopek, ne pa, da ga prekine.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).