Jedro

Da si obveznosti ni obračunala, ker je bila insolventna in ni več poslovala, ne more biti upoštevno, saj kaže na to, da se je dolžnica za to odločila zavestno; vsaki odrasli osebi je namreč jasno, da nemožnost plačila ne vpliva na obstoj davčne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je sodišče vpogledalo v odločbo davčnega organa DT 0610 1462/2012-18-16-2001-06 z dne 5.12.2012 oziroma iz obrazložitve sklepa ne izhaja, kakšna je vsebina te odločbe, na katero se sodišče sklicuje. Zgolj obstoj odločbe ne zadostuje za ugotovitev obstoja ovire za odpust, odločba davčnega organa mora biti posledica dajanja zavajajočih podatkov stečajne dolžnice. Odločba ji je bila res izdana, vendar davčnega organa ni kakorkoli spravila v zmoto, temveč je izključno posledica tega, da je prodala osnovno sredstvo, ki ga je nabavila na podlagi leasing pogodbe in si obračunala vhodni davek na dodano vrednost. Ko je predmet prodala, je nastala obveznost plačila dodatnega DDV. Ob odtujitvi opreme je bila insolventna in davka ni mogla več plačati, ker ni več poslovala, sicer bi obračunala to obveznost. Davčnemu organu torej ni dala nepopolnih, neresničnih ali nepravilnih podatkov. Namen določbe 2. točke 399. člena ZFPPIPP je ta, da dolžnik spravi davčni organ v zmoto, zato je izpodbijani sklep nezakonit. 3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da je dolžnica z dejavnostjo prenehala 20.12.2012, kar izhaja iz davčne odločbe z dne 21.3.2013, leasing pogodba pa je bila razdrta 14.12.2011, s čimer je bila stečajna dolžnica dolžna opraviti popravek DDV v obdobju november 2011, ko še ni prenehala opravljati dejavnosti. Insolventnost nima vpliva na dolžnost prijave davka, dolžnica pa je prijavo za DDV dejansko oddala, v njej pa je navedla neresnične podatke, zaradi česar je bila kaznovana še za prekršek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 2. točko 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR.

6. Na ugovor upraviteljice proti odpustu obveznosti, v katerem je ta uveljavljala obstoj navedene ovire za odpust obveznosti, je dolžnica na naroku odgovorila, da ni namerno kršila davčnih predpisov in je v nadaljevanju postopka v skladu z navodili inšpektorice davek tako tudi obračunala, odločbe so pravnomočne in ni res, da bi dolžnica želela kak davek prikriti, ji je pa sedaj jasno, v kakšni situaciji se nahaja. To je torej okvir, v katerem je odločalo sodišče prve stopnje. Pri tem je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo celotno spisovno gradivo, še posebej pa vse listine, priložene k ugovoru proti odpustu obveznosti, in sicer davčni odločbi z dne 21.3.2013 in z dne 5.12.2012. Tudi iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo davčni odločbi. Zato ni resnična pritožbena navedba, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je sodišče prve stopnje pri odločanju vpogledalo v odločbo davčnega organa z dne 5.12.2012. Iz spisa povsem jasno izhaja, da je bila predložena odločba številka DT 0610-1462/2012-18-16-2001-06 z dne 5.12.2012 in da je to tista odločba, ki jo je sodišče vpogledalo. Nadalje je sodišče tudi povzelo pomembna dejstva, ki izhajajo iz te odločbe, zato prav tako ni resnična pritožbena navedba, da ni navedlo, kakšna je vsebina odločbe, na katero se sklicuje sodišče. Prav nobene potrebe pa ni, da bi sodišče ob tem, ko je navedlo vsebino izreka te davčne odločbe, navedlo morda še celotno obrazložitev. Dolžnica pa ne navaja, da bi iz obrazložitve odločbe izhajalo, da dolžnica ni dala davčnemu organu neresničnih, nepopolnih ali nepravilnih podatkov. Pritožbene navedbe, da si te obveznosti ni obračunala, ker je bila insolventna in ni več poslovala, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP). Višje sodišče kljub temu opozarja, da taki razlogi sploh ne morejo biti upoštevani, kažejo pa na to, da se je za to odločila zavestno, saj je vsaki odrasli osebi jasno, da nemožnost plačila ne vpliva na obstoj davčne obveznosti. Kot samostojna podjetnica je imela obveznosti do davčnega organa, ki pa jih ni izpolnila, temveč mu je že v novembru 2011, ko je nedvomno še poslovala, dala napačne, pomanjkljive podatke. S tem, ko ni obračunala davka, ki bi ga morala, temveč ji je to obračunal šele davčni organ v navedeni odločbi, je kršila svoje davčne obveznosti in izpolnila dejanski stan ovire iz 2. točke 399. člena ZFPPIPP. Tako kršitev je zakonodajalec prepoznal kot tako hudo kršitev obveznosti, ki utemeljuje oviro za odpust obveznosti, zaradi katere dolžnik ne more biti deležen pravne dobrote odpusta obveznosti. Tudi nepopolni podatki, ki jih navedeno zakonsko določilo celo izrecno omenja, predstavljajo zavajanje davčnega organa.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).