Jedro

Delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro posameznikov delavcev, ki jim bo pogodbo o zaposlitvi odpovedal, četudi je na istem delovnem mestu zaposlenih več delavcev. V sodnem postopku mora le dokazati, da je delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno iz poslovnega razloga. Ker je tožena stranka slednje dokazala, je redna odpoved tožnici, ki je bila izbrana s strani nadrejenega izmed več delavcev na istem delovnem mestu, zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Kot nezakonita se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 2/11-2004 s št. Odl RO/02-2004. 2. Ugotovi se, da tožeči stranki M.H., delovno razmerje pri toženi stranki X ni prenehalo 18/12-2004 temveč, da le-to traja še naprej.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in jo zaposliti na delovno mesto „405 – sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III“ oz. drugem ustreznem delu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnosti le-te, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajoče plače, ki bi jih prejemala, če bi delala in sicer za obdobje od 19/12-2004 do 31/7-2005 v skupnem neto znesku 616.790,80 SIT (šeststošestnajsttisočsedemstodevetdeset 80/100) skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in in sicer za: - december 2004 v višini 35.229,00,00 SIT od 18/1-2005 dalje, - januar 2005 v višini 81.429,60 SIT od 18/2-2005 dalje, - februar 2005 v višini 81.407,60 SIT od 18/3-2005 dalje, - marec 2005 v višini 81.074,20 SIT od 18/4-2005 dalje, - april 2005 v višini 84.412,60 SIT od 18/5-2005 dalje, - maj 2005 v višini 84.412,60 SIT od 18/6-2005 dalje, - junij 2005 v višini 84.412,60 SIT od 18/7-2005 dalje, - julij 2005 v višini 84.412,60 SIT od 18/8-2005 dalje do plačila, ter obračunati in izplačati nadaljnje pripadajoče mesečne plače, ki bi jih prejemala, če bi delala skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih plačil do plačila, do poziva nazaj na delo, od vseh pripadajočih bruto plač odvesti davke in prispevke ustreznim institucijam, vpisati v delovno knjigo vso manjkajočo delovno dobo in ji priznati vse pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izstavitve prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ s e z a v r n e . “

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 2/11-2004 s št. Odl RO/02-2004 in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18.12.2004 temveč, da še traja naprej. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo zaposliti na delovno mesto „405 – sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III“ oz. drugem ustreznem delu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnosti le-te, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajoče plače, ki bi jih prejemala, če bi delala v zneskih in zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe ter obračunati in izplačati nadaljnje pripadajoče mesečne plače, ki bi jih prejemala, če bi delala skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih plačil do plačila, do poziva nazaj na delo, od vseh pripadajočih bruto plač odvesti davke in prispevke ustreznim institucijam, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji priznati vse pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške izračuna v višini 2.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v novo obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno izpeljala formalni postopek redne odpovedi delovnega razmerja tožnici v skladu z določbami veljavnega ZDR. Posodobitev tehnološkega procesa je predstavljal utemeljen razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ostalim delavcem, saj je posodobitev narekovala zmanjšanje števila delavcev na posamičnem delovnem mestu. Kljub temu pa je sodišče ugotavljalo, ali so bili razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici utemeljeni oziroma, ali so obstajali resni in tudi utemeljeni razlogi, ki bi eventualno omogočali nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Pri tem se je oprlo na določbe Konvencije MOD št. 158 s priporočilom oziroma določila Evropske socialne listine, vendar tožena stranka meni, da določila navedenih predpisov v konkretnem primeru niso uporabljiva oziroma niso bila prekršena. Tožena stranka ni bila zavezana k izdelavi posebnega programa, na osnovi katerega bi bila primorana ugotavljati strukturne, tehnološke in ekonomske oziroma druge razloge za posamično delovno mesto in tudi za izvajalce na konkretnem delovnem mestu izvesti posebni postopek, na osnovi katerega bi se pokazalo, ali in kdo je tisti izvajalec na tem delovnem mestu, ki po posebnem točkovnem sistemu izpade in je posledično lahko deležen redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče glede na naziranje dosedanje pravne prakse ni dolžno ocenjevati vsebinskih oziroma objektivnih razlogov delodajalca glede vprašanja, katerim delavcem bo zaradi utemeljenih potreb ali razlogov izdal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločba toženi stranki očita, da je bila pri oceni delovne uspešnosti tožnice objektivno pristrana v primerjavi z ostalimi delavci na istem delovnem mestu, pri čemer pa ne upošteva vsebine izpovedi priče U.L., ki je bil tožnici pred in v času nastanka spornega razmerja predpostavljeni delavec. Priča je sodišču pojasnila, da je bil seznanjen z zdravstvenimi prilikami in problemi tožnice in ravno zaradi tega jo je razporejal celo na lažja dela od prvotnih po njeni pogodbi o zaposlitvi, vendar tudi na lažjih delih predvidene norme ni dosegala. To je pripisal njeni nezainteresiranosti, ne pa morda njeni nezmožnosti zaradi obolelosti. Sodišče se je osredotočilo zgolj na obdobje zadnjega meseca pred dnevom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi predhodnemu obdobju.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so izkazani le objektivni razlogi, za ugotavljanje številčnega viška delavcev, na pa tudi za ugotavljanje poimenskega viška delavcev. Pri tožni stranki je bila tako podana le objektivna možnost, da se pristopi k ugotavljanju subjektivnih razlogov za določanje, oziroma ugotavljanje kateremu izmed 150 zaposlenih bo izstavljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka ni podala niti utemeljila resnega razloga za odločitev, zakaj je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izstavila ravno tožeči stranki. Tožeča stranka poudarja svoje slabo zdravstveno stanje in tudi pojasnjuje, da je bila v spornem obdobju v invalidskem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določa 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Po določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR. Poleg tega mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, kot to določba 3. odstavek 88. člena ZDR. Zakon delodajalcu nalaga posebne obveznosti v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot je to določeno v poglavju odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov v členih 96 do 102. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev in da je zato določbe tega podpoglavja ne obvezujejo.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka izkazala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer je štelo, da je dokazan tehnološki razlog s tem, ker je pričela z obratovanjem nove strojne opreme, ki je zahtevala manjše število delavcev. S tem je izpolnila pogoje po določbi 1. odstavka 1. alinee 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku, ki ga predvideva zakon, in sicer je najprej tožeči stranki podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.10.2004 in ji nato redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, datirano z dnem 2.11.2004. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izkazala, da ni imela več dela za tožečo stranko na njenem delovnem mestu in da na tem delovnem mestu tudi ni zaposlovala drugih delavcev. Zato je zaključilo, da je tožena stranka izkazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede možnosti nadaljevanja dela.

Sodišče pa je sprejelo dokazni zaključek, da tožena stranka ni izkazala resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga, ker je bilo na delovnem mestu sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III razporejenih 70 delavcev, tožena stranka pa je zaradi racionalizacije proizvodnje odločila, da odpove pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu šestim delavcem. Ugotovilo je, da sicer tožena stranka ni bila zavezana k izdelavi programa razreševanja presežnih delavcev in tudi ne dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, vendar je bila po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka zavezana k objektivni oceni tožničine delovne uspešnosti v primerjavi z drugimi delavci na istem delovnem mestu. Tožnico pa je kot presežno delavko izbral njen nadrejeni delavec U.L., ki je izpovedal, da je sestavil spisek nepotrebnih delavcev po posvetu z izmenovodji in delavkami, ki delajo na avtomatskih linijah. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je bil kriterij za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovna (ne)uspešnost tožnice v primerjavi z drugimi delavci, za kar pa naj bi bile krive po izpovedi tožnice njene zdravstvene težave. Sodišče je zaključilo, da kriterij ni bil objektiven in ga ni možno preveriti. Temelji namreč na subjektivni oceni tožničinih sodelavk in izmenovodij. Sodišče je nato zaključilo, da zaradi subjektivne ocene tožničine delovne uspešnosti odpovedni razlog ni v zadostni meri utemeljen in resen, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama, zaradi česar je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnih razlogov upoštevati določene kriterije za oceno delovne uspešnosti, kljub temu, da ga zakon k temu ne zavezuje, je pravno zmotno. Zakon namreč v takih primerih ne določa nobenih kriterijev, po katerih mora delodajalec izbrati delavca, kateremu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, četudi je na istem delovnem mestu več delavcev. Zato je v takih primerih v sodni presoji le vprašanje, ali je bilo dejansko delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi nepotrebno iz poslovnega razloga, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in ali je bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji. Sama izbira delavca med več izvajalci pa v teh primerih ni pod sodno presojo.

Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 4. člena mednarodne Konvencije MOD št. 158 s priporočilom št. 166 (Ur. l. SFRJ-MP, št. 4/84), ki določa, da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe, in Evropske socialne listine (Ur. l. RS, št. 24/99 – MP, št. 7/99 – MESL), ki v 24. členu zagotavlja pravico vsem delavcem, da njihova zaposlitev ne more prenehati brez veljavnih razlogov za prenehanje, ki so povezani z njihovimi sposobnostmi ali ravnanji. Iz navedenih določb namreč le izhaja, da lahko delavcu preneha delovno razmerje le, če so izkazani utemeljeni in resni razlogi, med katere pa štejejo tudi operativni razlogi, ki jih je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazala. Tudi na podlagi navedenih mednarodnih norm pa ne izhaja, da bi bilo potrebno v primeru večjega števila izvajalcev na istem delovnem mestu, ko ni nepotrebno delo vseh, temveč le določenega števila izvajalcev, opraviti med temi izvajalci posebno izbiro, kot je bilo to določeno v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDT/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več možno, ker tožena stranka na delovnem mestu, na katerem je delala tožnica, ni več zaposlovala novih delavcev in jih je več odpustila. Tožena stranka pa je tudi obrazložila, da tožnice ni bilo mogoče zaposliti niti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma dokvalificirati za drugo delo, česar tožnica sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni spodbijala. Dejansko se ni strinjala le z izbiro delodajalca, da je odpovedal pogodbo o zaposlitvi prav njej. Tožnica je sicer z zdravniškim potrdilom izkazala, da je imela zdravstvene težave, vendar ZDR pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi varuje le invalide, kot je to določeno v 116. členu ZDR, kar pa tožnica ni bila, saj je v spornem času šele začela invalidski postopek. Zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Glede na vse navedeno je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.