Jedro

Davčni organ lahko davčnemu zavezancu odpiše davčni dolg na njegovo prošnjo, če zavezanec dokaže, da bi se z izterjavo ogrozilo njegovo preživljanje oziroma preživljanje njegovih družinskih članov. Pri tem se upoštevajo prihodki zavezanca in njegovo siceršnje premoženje ter prihodki in siceršnje premoženje njegovih družinskih članov, ki jih je dolžan preživljati. Sodišče lahko stranko oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. O tem mora stranka predložiti z ZST predpisana dokazila, ki se nanašajo na kratko obdobje pred vložitvijo prošnje za oprostitev. Oprostitev učinkuje le za dejanja in vloge, za katera je obveznost plačila nastala z dnem vložitve prošnje za oprostitev plačila sodnih taks ali pozneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.2002, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 3.12.2001. S to odločbo ni bilo ugodeno tožnikovi zahtevi za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa prvostopno sodišče ni ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ker kljub pozivu prvostopnega sodišča, ki mu je bil vročen 7.4.2005, v postavljenem roku ni dopolnil vloge in ni predložil dokazil, ki bi opravičevala oprostitev plačila sodnih taks po 13. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da 89. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), ki ureja odpis davčnega dolga, sicer ne določa kriterijev za presojo, ali bi plačilo oziroma izterjava davčnega dolga lahko ogrozila preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, da pa se je v sodni praksi ustalilo stališče, da je takšen odpis možen le v skrajnih primerih. Pojasnilo je, da se je v obravnavanem primeru med dohodke pravilno upoštevala le tožnikova pokojnina v znesku 82.000 SIT, ki je razviden iz potrdil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, brez upoštevanja administrativnih prepovedi, ki so tudi v obravnavanem primeru dane na tožnikovo pokojnino. Tožena stranka pa je poleg dohodkov pravilno upoštevala še splošno premoženjsko stanje tožnika in članov njegovega skupnega gospodinjstva in na tej podlagi pravilno ugotovila, da za odpis davčnega dolga ni podlage. Tožnik ni nasprotoval dejanskim ugotovitvam o tem, da je skupaj z nekdanjo soprogo do 1/2 solastnik stanovanjske hiše, vredne po oceni izvedenca 45.621.698 SIT; da je polnoletna hči lastnica osebnega avtomobila; da je polnoletni sin nosilec pridobitne dejavnosti. Prav na teh okoliščinah pa je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Okoliščina, da je hiša predmet različnih izvršilnih postopkov, prav tako kaže na to, da ni davčni dolg tisti, ki bi ogrozil preživljanje tožnika in njegove družine. Kot pavšalne je zavrnilo tožnikove navedbe o njegovem zdravstvenem stanju in stroških, povezanih z njegovim zdravljenjem. Opozorilo je tudi na to, da po 89. členu ZDavP davčni organ odloča po prostem preudarku. V tem primeru je svojo odločitev ustrezno utemeljil in je tudi prosti preudarek uporabljen v mejah, ki jih določa zakon, in na način, ki z namenom zakona ni v nasprotju.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da je v tožbi opisal svoje premoženjsko stanje in zato predložil številne listinske dokaze. Premoženjske socialne in zdravstvene razmere tožnika so take, da bo s plačilom davčnih obveznosti v znesku 12.789.194 SIT ogroženo tako njegovo preživljanje kot tudi preživljanje oseb, ki jih mora preživljati. Naložene davčne obveznosti ne zmore. Je upokojenec, ki prejema mesečno nekaj čez 80.000 SIT pokojnine, ta pa je obremenjena z zneskom 25.706 SIT administrativne prepovedi, poleg tega pa še, kar je razvidno iz potrdil, ki so v spisu, tudi s sodnimi prepovedmi. Mesečna izplačila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tako znašajo le okoli 50.000 SIT oziroma še manj. Skupnost, v kateri tožnik živi, je socialno ogrožena, kar izhaja tudi iz mnenja Centra za socialno delo L. z dne 7.11.2001. Strinja se s tem, da o odpisu davčnega dolga davčni organ odloča po prostem preudarku, vendar je tega treba uporabiti ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ki pa v tem primeru niso bile upoštevane. Iz enakih razlogov, iz katerih ne more plačati davčnega dolga, ne more plačati niti sodnih taks. Zato je bil tudi ta predlog neutemeljeno zavrnjen. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks za to pritožbo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot so tožniku pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in oba upravna organa, se v skladu z 89. členom ZDavP davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Ker gre za izjemo od siceršnje obveznosti plačila davkov, je treba to izjemo tudi po presoji pritožbenega sodišča razlagati omejevalno, torej je odpis davčnega dolga mogoč le v najbolj kritičnih primerih. Stranka mora sama dokazovati, da gre za tak primer, o odpisu pa odloča davčni organ po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin primera.

V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča davčni organ pri svoji odločitvi upošteval vse pravno pomembne okoliščine primera, torej mesečni prejemek davčnega dolžnika ter njegovo siceršnje premoženje ter dejstvo, da so njegovi družinski člani očitno preskrbljeni (sin je nosilec samostojne dejavnosti in očitno prejema dohodek, kar izhaja iz višine prispevkov, ki jih iz te dejavnosti plačuje; polnoletna hči, rojena 1976, za katero ni izkazano, da bi jo moral preživljati, je lastnica avtomobila; za razvezano ženo mu ni treba plačevati preživnine). Ker ima torej tožnik kot davčni dolžnik po podatkih upravnih spisov redno mesečno pokojnino v znesku 82.000 SIT; ker se tudi po presoji pritožbenega sodišča administrativne prepovedi na to pokojnino ne upoštevajo pri ugotavljanju okoliščin za odpis davčnega dolga; ker je tožnik do 1/2 solastnik nepremičnine, ki je po oceni izvedenca v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Litiji bila v letu 2003 vredna 45.621.698 SIT, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikovo preživljanje zaradi izterjave davčnega dolga ne bo ogroženo. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je potrdilo odločbo tožene stranke in zavrnilo tožnikovo tožbo.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je v obravnavanem primeru pravilna in zakonita tudi odločitev prvostopnega sodišča v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks za tožbo in sodbo. Za oprostitev plačila sodnih taks mora namreč prosilec predložiti ustrezna dokazila, določena v 13. členu ZST. Ker tega tožnik svoji prošnji ni priložil, ga je prvostopno sodišče z dopisom z dne 5.4.2005, ki ga je po podatkih sodnega spisa tožnikova odvetnica prejela 7.4.2005, pozvalo, da naj predloži potrdilo pristojnega upravnega organa o premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju članov gospodinjstva iz leta 2005, potrdilo o dohodkih in dohodkih članov gospodinjstev v letu 2005 in zadnjo odločbo o dohodnini, ter mu zato dalo rok 8 dni in ga opozorilo na to, da bo v primeru nepredložitve teh potrdil odločalo na podlagi zbranih podatkov v spisu. Ker tožnik teh potrdil ni predložil v danem roku, je prvostopno sodišče pravilno odločalo na podlagi tožnikovega premoženjskega stanja, kakršno je izhajalo iz spisov, ki pa ni bilo stanje v letu 2005, ki je pravno pomembno za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v letu 2005. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep prvostopnega sodišča. Ker pa je tožnik v pritožbi zoper prvostopno sodbo predlagal tudi, da se ga oprosti takse za to pritožbo, gre torej za nov zahtevek za oprostitev plačila sodnih taks posebej za pritožbo. Zato bo moralo o tem zahtevku prvostopno sodišče še odločiti, saj se njegova odločitev v izpodbijanem sklepu (2. točka izreka sodbe in sklepa) ne nanaša na nov predlog za oprostitev sodnih taks za pritožbo, ki je bil vložen po izdaji tega sklepa.