Jedro

Kot je že navedlo sodišče prve stopnje dolžnikovi izgovori, da bi moral plačilne listine predložiti nekdo drug (D. D.), da ga upraviteljica ni zadosti podrobno poučila o njegovih obveznostih, niso relevantni, saj je bil dolžnik tisti, ki je predlagal začetek odpusta obveznosti in je bil on sam zadolžen za izpolnjevanje svojih obveznosti in ne more prenesti odgovornosti za lastno neizpolnitev na nekoga tretjega.

Odpust obveznosti ni pravica dolžnika, pač pa pravna dobrota, katera je namenjana tistim dolžnikom, ki so se znašli v primežu dolgov zaradi okoliščin, ki jih niso namerno zagrešili. Za to, da jim pravni sistem to pravno dobroto nakloni, pa morajo izpolnjevati zakonsko določene obveznosti, predvsem pa si morajo po vseh močeh prizadevati, da poplačajo svoje upnike.

Ustavno sodišče je poudarilo, da dolžnikova kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP pomeni protipravno ravnanje, ki ga zakon upravičeno tudi sankcionira.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 15. 2. 2024 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor A. A. zoper odpust obveznosti zavrglo (I. točka izreka). Ugovor upnika B. B., zoper odpust obveznosti je zavrnilo (II. točka izreka). Postopek odpusta obveznosti je ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper takšen sklep se je zoper III. točko izreka sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka po pooblaščencu pritožil osebni dolžnik.

3. Na pritožbo je odgovorila upraviteljica, ki je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon ob finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v prvem odstavku 399. člena določa, da je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.

6. ZFPPIPP v prvem odstavku 383.b člena določa, da je dolžnik dolžan sodelovati s sodiščem in z upraviteljem ter se odzivati na sodna pisanja in pozive upravitelja, v 1. točki šestega odstavka 384. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka istega člena pa, da mora med postopkom osebnega stečaja upravitelju nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov o skupnem mesečnem znesku plače. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upraviteljica poslala dolžniku 23. 5. 2023 elektronsko pošto (PD 161), iz katere izhaja, da ga je pozivala, naj pošlje vse izpiske TRR za obdobje od začetka postopka odpusta obveznosti ter plačilne liste, kakor ga je obvestila po telefonu, in da zamuja s pošiljanjem plačilnih list. Izrecno ga je opozorila, da je oboje dolžan redno pošiljati, sicer bo morala vložiti ugovor zoper odpust. Dolžnik je upraviteljici šele potem, ko je že vložila ugovor zoper odpust obveznosti, na naroku 1. 10. 2023 izročil glavnino izpiskov prometa bančnega računa, manjkajoče plačilne liste od junija 2019 do junija 2023 in potrdilo o šolanju za hčerko, zato je potreboval kar 2 meseca. S kršitvami je nadaljeval, saj je upraviteljica na naroku povedala, da tudi od meseca julija 2023 dalje ni poročal. Prav tako ji ni sporočil, da je postal direktor družbe C. in je na naroku izjavil, da se mu to ni zdelo potrebno. Niti ni poskrbel za to, da bi mu delodajalec, takoj ko je začel opravljati delo direktorja, začel obračunavati plačo v višjem znesku, ampak je dopustil, da so mu jo od marca 2023 do julija 2023 še naprej izplačevali minimalnem znesku in mu razliko poračunali šele 23. 8. 2023. Glede na opisane kršitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžnik kršil dolžnosti iz prvega odstavka 383.b člena in 1. točke šestega odstavka 384. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka istega člena ZFPPIPP ter tako ni vesten in pošten dolžnik, ki bi si zaslužil odpust obveznosti.

8. Pritožnik je pravočasno vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, prepozno pa je vložil vlogo poimenovano dopolnitev pritožbe (PD 215). Sklep o zavrnitvi odpusta obveznosti je bil objavljen in tedanjemu pooblaščencu dolžnika vročen (priloga k PD 212) 24. 1. 2024, dopolnitev pritožbe pa je bila vložena 15. 2. 2024, ko je že potekal 15 dnevni rok za vložitev pritožbe. V skladu z določbo 121. člena ZFPPIPP v zvezi 343. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo.1

9. Pritožnik v pritožbi navaja, da mu upraviteljica ob pričetku stečajnega postopka ni pošiljala pozivov in opozoril. Nikoli ga ni opozorila, da ji mora mesečno pošiljati plačilne liste. Poleg tega v času, ko je prejel dve pošiljki v letu 2018, sploh še ni bil zaposlen in zato ni mogel pošiljati plačilnih list. Navaja, da upraviteljica ni dokazala, kdaj točno je govorila z dolžnikom. Poleg tega je bil D. D., zaposlen pri družbi C. kot računovodja, zadolžen, da pošlje plačilne liste dolžnika upraviteljici. Ker je dolžnik naknadno poslal vse plačilne liste, meni, da ni bilo nobene kršitve dolžnosti sodelovanja, saj je sama upraviteljica potrdila, da je prejela plačilne liste. Meni, da zamuda s pošiljanjem plačilnih list ne pomeni, da dolžnik naj ne bi sodeloval s stečajno upraviteljico. Dolžnost sodelovanja z upraviteljico je posebej izpostavljeno v primerih, ko dolžnik nima zaposlitve in mora dokazovati, da si zaposlitev prizadeva najti. Upraviteljica bi ga morala ustrezno opozoriti, če je mislila, da zamuja s plačilnimi listami. Prvič je bil opozorjen, da mora stečajni upraviteljici posredovati izpiske iz TRR računa za obdobje od začetka odpusta obveznosti dalje, šele na podlagi elektronskega sporočila upraviteljice 23. 5. 2023. Tudi zato je bil zadolžen računovodja družbe C. D. D. Prav tako je bil D. D. zadolžen, da upraviteljici pošlje dokazila o plačilu preživnine za otroke. Pritožnik opozarja na to, da upraviteljica ni počakala niti en mesec potem, ko je 23. 5. 2023 poslala opozorilo, da pošlje manjkajoče listine in že 20. 6. 2023 vložila ugovor zoper odpust obveznosti. Izpiskov iz TRR računa v tem času dolžnik ni mogel pridobiti, saj je to na banki nekaj časa trajalo.

10. Navedene pritožbene trditve o neaktivnosti upraviteljice ne držijo, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je upraviteljica dolžnika dne 17. 1. 2018 pozvala in opozorila na posledice stečajnega postopka, kar tudi sam priznava. Ne glede na to, pa ga je upraviteljice nedvomno pozvala 23. 5. 2023 (priloga k PD 161), da predloži plačilne liste, TRR izpiske ter in ga opozorila, da jih je dolžan redno pošiljati, sicer bo vložila ugovor zoper odpust. Kot izhaja iz podatkov v spisu in sklepa sodišča prve stopnje, dolžnik teh listin ni nemudoma poslal, ampak je storil to šele, ko je upraviteljica vložila ugovor zoper odpust obveznosti in sicer šele na naroku 1. 10. 2023, torej kar precej kasneje, izročil glavnino izpiskov prometa bančnega računa za manjkajoče plačilne liste za štiri leta nazaj in potrdilo o šolanju za hčerko. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje dolžnikovi izgovori, da bi moral plačilne listine predložiti nekdo drug (D. D.), da ga upraviteljica ni zadosti podrobno poučila o njegovih obveznostih, niso relevantni, saj je bil dolžnik tisti, ki je predlagal začetek odpusta obveznosti in je bil on sam zadolžen za izpolnjevanje svojih obveznosti in ne more prenesti odgovornosti za lastno neizpolnitev na nekoga tretjega. Glede na njegove lastne pritožbene navedbe in izpovedbo na naroku, da je bil lastnik štirih gradbenih podjetij, ki bi morala graditi 260 stanovanj in so imeli kredit v višini 30.000.000,00 EUR, je torej gospodarstvenik in se kot tak gotovo zaveda, da je treba prevzete obveznosti izpolnjevati (bodisi sam ali pa preveriti ali jih je tretji pravilno izpolnil). Tudi sicer iz zapisnika njegovega zaslišanja na naroku (PD 193) izhaja, da niti na dan naroka še ni predložil potrdil o šolanju za polnoletno hčerko, ki ji je plačeval preživnino in da ne ve, zakaj so bili v zadnjem času hčerki plačani visoki preživninski zneski. Izrecno je tudi izpovedal, da izpiskov iz TRR in plačilnih list kljub opozorilu upraviteljice ni pošiljal zato, ker se mu zaradi načina življenja po osebnem stečaju nekatere obveznosti niso zdele več pomembne. Takšen odnos do obveznosti, ki jih ima dolžnik v postopku odpusta obveznosti, kaže na izrazito nevestnost, ki ni združljiva s pravno dobroto, ki jo nudi pravni sistem, to je odpust obveznosti.

11. Očitek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni obvestil upraviteljice o tem, da je postal direktor in da bi moral prejemati višjo plačo, po mnenju pritožnika ni utemeljen. Svoji računovodkinji E. E. je naročil, da o tem obvesti stečajno upraviteljico in da mu je treba izplačevati višjo plačo, vendar je ta v množici dela to pozabila storiti. Zato, da mu računovodstvo ni izplačevalo višje plače po novi pogodbi o zaposlitvi, dolžnik sprva niti ni vedel. Neutemeljeni so očitki sodišča, da naj bi bil dolžnik premalo skrben in nepošten ter da bi se moral pozanimati, če so iz računovodstva poslali vse zahtevano upraviteljici, saj je šlo za napako računovodstva, pa tudi upraviteljica dolžnika ni opomnila, da česa ne bi dobila. Navaja še, da je bil dolžnik v slabem psihičnem stanju, zato je tudi naročil, da druge osebe opravljajo poročanje upraviteljici. Pritožbeno sodišče odgovarja, da dolžnik lastno neaktivnost ponovno vali na druge, računovodkinjo in upraviteljico. Upraviteljica ga ni mogla opozoriti na nekaj, česar ni vedela (da je nastopil direktorsko mesto), računovodkinja pa kot že zgoraj navedeno ni tista, ki je zavezana poročati upraviteljici o vseh spremembah v premoženjskem stanju (384. člen ZFPPIPP). To je dolžnik. Njegove navedbe in izpovedba, da je bil v slabem psihičnem stanju pa ostanejo na ravni splošnosti, saj jih niti ne konkretizira, niti ne predloži dokazov zanje. Zgolj izpovedba na naroku, da je bil v slabem psihičnem stanju, pa ga ne ekskulipra. Če je bil res tako slab, bi tudi o tem moral poročati upraviteljici, pa tega ne trdi. Ravno nasprotno, opravljal je službo in v vmesnem času celo napredoval na mestu direktorja družbe, kar gotovo ne bi bilo mogoče, če bi bil zdravstveno tako ogrožen, da niti svojih obveznosti poročanja (ali nadzora poročanja) upraviteljici ne bi zmogel. 12. Nadalje pritožnik meni, da kršitve, ki mu jih očita upraviteljica in v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje, da ni vesten dolžnik, ne držijo. Kršitve, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje in jih po njegovem mnenju niti ni bilo, ne morejo pripeljati do posledice, da je predlog dolžnika za odpust obveznosti potrebno zavrniti. Po njegovem je namen določb ZFPPIPP, ki se nanašajo na razlog, zaradi katerih odpust obveznosti ni dovoljen, v izigravanju zakona ali upnikov, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Dolžnik je upraviteljici, četudi slednja meni, da z zamudo, sporočil vse podatke in predložil vse listine.

13. Pritožbeno sodišče odgovarja, da se je že večkrat izreklo, da odpust obveznosti ni pravica dolžnika, pač pa pravna dobrota, katera je namenjana tistim dolžnikom, ki so se znašli v primežu dolgov zaradi okoliščin, ki jih niso namerno zagrešili. Za to, da jim pravni sistem to pravno dobroto nakloni, pa morajo izpolnjevati zakonsko določene obveznosti, predvsem pa si morajo po vseh močeh prizadevati, da poplačajo svoje upnike. Ne sme se namreč pozabiti, da dolžnikovi pravni dobroti odpusta obveznosti, katere namen je, da se reši spona dolgov, nasproti stoji ustavna pravica upnikov do zasebne lastnine in je pravna dobrota dolžnika v škodo upnikom in njihovi ustavni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Po volji zakonodajalca je sicer tak poseg v ustavne pravice upnikov dopusten, vendar pa je pri tem treba strogo presojati dolžnikova ravnanja, ki predstavljajo njegove obveznosti tako pred kot med postopkom osebnega stečaja.2 V dolžnikovem primeru znašajo njegovi dolgovi do upnikov preko 6.500.000,00 EUR. Odpust obveznosti je namenjen le poštenim in vestnim stečajnim dolžnikom, ki redno izpolnjujejo svoje obveznosti med postopkom osebnega stečaja in že največ pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja niso ravnali nevestno in nepošteno. Dolžnik glede na vse zgoraj navedeno svojih obveznosti med stečajnim postopkom ni vestno in pošteno izpolnjeval, pač pa je dolžne listine predložil šele, ko je upraviteljica vložila ugovor zoper odpust obveznosti, nekatere pa šele pa naroku. S svojim ravnanjem je upraviteljici onemogočal reden nadzor, kar je temeljna dolžnost upravitelja med postopkom odpusta obveznosti.

14. V nadaljevanju pritožnik navaja, da se prijavljene terjatve upnikov nanašajo bodisi na dejavnost dolžnika kot podjetnika bodisi na dejavnost družb F. d. o. o. in G. d. o. o., kar pa za samo odločitev v tem primeru ni bistveno.

15. Pritožnik se tudi sklicuje na obsežno sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, v kateri gre po njegovem mnenju za bistveno hujše kršitve, ko je sodišče odločilo, da se predlog za odpust obveznosti zavrne. Prav tako je bilo v večini teh primerov ravnanje upraviteljice bistveno bolj aktivno kot v njegovem. Meni, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje presega namen zakona in da je sodišče prve stopnje arbitrarno odstopilo od sodne prakse. Ni upoštevalo okoliščine dejanskega primera in brez namenske razlage uporabilo pravila instituta ugovora zoper predlog za odpust obveznosti. Navede tudi odločbo Ustavnega sodišča RS glede kršitev iz 383.b člena ZFPPIPP glede opustitev, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in izjemnih primerih celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika.

16. Pritožbeno sodišče odgovarja, da iz sodne prakse.3 izhaja, da so sodišča pri presoji dolžnih ravnanj dolžnikov v postopku odpusta obveznosti zelo stroga in sledijo jezikovni razlagi zakona. Pritožnik citira odločbo Ustavnega sodišča RS U-I- 512/18, v kateri je Ustavno sodišče presojalo neustavnost ureditve ZFPPIPP, izven konteksta, saj je šlo za primer dolžnikov, ki so predlagali **ponoven** odpust obveznosti in ki jim je bil odpust zavrnjen zaradi kršitev dosegljivosti sodišču in upravitelju ter že na podlagi zakona v obdobju desetih let sodišče ni moglo presojati vsebinskih pogojev za odpust. Sodišče ni imelo možnosti presojanja novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki bi lahko nastale v primeru dolžnikovega položaja v tako dolgem obdobju. Ustavno sodišče je v isti odločbi poudarilo, da dolžnikova kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP pomeni protipravno ravnanje, ki ga zakon upravičeno tudi sankcionira. ZFPPIPP kot primarno sankcijo za kršitev navedenih obveznosti predvideva možnost vložitve ugovora s strani upravitelja ali upnika, ki lahko po odločitvi sodišča pripelje do ustavitve postopka odpusta obveznosti in zavrnitve predloga za odpust teh obveznosti. Seveda pa Ustavno sodišče v nadaljevanju obrazložitve poudari, da je treba presojati okoliščine posameznega primera. Zakonodajalec je ugotovljeno neustavnost saniral tako, da je določbo druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP uredil tako, da je (po ponovnem predlogu) odpust obveznosti zavrnjen, če dolžnik krši svoje obveznosti iz 383.b člena, razen če dolžnik izkaže, da te kršitve niso otežile vodenje stečajnega postopka. Tukaj gre torej za primere, ko je bil odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno zavrnjen in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo 10 let. Ugotoviti je torej mogoče, da zakonodajalec ni spremenil določb 403. člena ZFPPIPP, ki določajo razloge za ugovor proti odpustu obveznosti in med njimi je v 2. točki prvega odstavka navedena tudi kršitev iz 383.b člena. Tako tudi iz razlogov Ustavnega sodišča in kasnejše ureditve zakonodajalca glede sodelovalne dolžnosti dolžnika po 383.b členu ZFPPIPP ni mogoče slediti razlogom dolžnika, da gre pri (ne)predložitvi zahtevanih listin (plačilnih list, spremembe delovnega mesta, izpiskov iz TRR, potrdila o šolanju polnoletnih otrok, itd.) za opustitve, ki naj nimajo posledice v zavrnitvi odpusta. Glede pričakovanj, ki implicitno izhajajo iz pritožbe, da je upravitelj dolžan dolžnika vedno znova opominjati na njegove dolžnosti, pa v določbah ZFPPIPP ni podlage, poleg tega, kot že večkrat rečeno, je dolžnost dolžnikov, da so vestni in pošteni, če želijo doseči pravno dobroto odpusta obveznosti, kar pomeni, da morajo samoiniciativno sodelovati z upraviteljem, ga o vseh spremembah obveščati in mu pošiljati dokazila o plači, izpiskih iz TRR itd. 17. Glede na navedeno je pritožnik kršil dolžnosti poročanja, predložitve plačilnih list, izpiskov iz TRR računa in tudi potrdil o šolanju polnoletne hčerke in plačevanja preživnine kršil obveznosti, kot mu jih nalaga 383.b, 1. točka šestega odstavka 384. člena v zvezi s tretjo točko drugega odstavka istega člena ZFPPIPP in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dolžnik je kršil svoje obveznosti in tako ni vesten ter pošten dolžnik, ki si zasluži odpust obveznosti.

18. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

19. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Glej tudi Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 348. 2 Glej VSL Cst 273/2022. 3 Npr. VSL Cst 413/2017: »Po mnenju pritožbenega sodišče je dolžnica svoje obveznosti v postopku odpusta obveznosti kršila že s tem, da upraviteljici ni redno pošiljala plačilnih list.«