Jedro

Z odločbo z dne 29. 8. 2012 je tožena stranka tožnici zavrnila zahtevo za izplačevanje starostne pokojnine v polovičnem znesku od 10. 7. 2012 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da tožena stranka tudi preneha izplačevati akontacijo starostne pokojnine z 9. 7. 2012, ker se je tožnica ponovno zaposlila. Ker je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 7. 6. 2012 določila akontacijo starostne pokojnine v znesku 1.131,95 EUR na mesec, ki se je tožnici izplačevala od 1. 7. 2012 dalje, je tožena stranka mnenja, da upoštevaje odločbo z dne 29. 8. 2012 tožnica ni bila upravičena do izplačila akontacije pokojnine v času od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 in da naj bi s tem v zvezi nastalo preplačilo v znesku 1.918,67 EUR, ki ga vtožuje v tem sporu. Odločba z dne 29. 8. 2012 je bila s sodbo odpravljena. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo ugotavljalo, ali je morebiti nastalo preplačilo v zvezi z realizacijo navedene sodbe. Če je do preplačila prišlo, je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 159,20 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013 in št. ... z dne 21. 6. 2013. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je z odpravo odločbe št. ... z dne 29. 8. 2012 odpadla pravna podlaga za izdajo odločbe št. ... z dne 21. 6. 2013 in z dne 9. 9. 2013. Pravna podlaga za izdajo odločbe o preplačilu z dne 21. 6. 2013 je podana v določbi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1). Tožnici se je na podlagi naloga z dne 6. 7. 2012 izplačevala akontacija starostne pokojnine od 1. 7. 2012 dalje v znesku 1.131,95 EUR na mesec. Znesek ji je bil izplačan za mesec julij in avgust skupaj v višini 2.263,90 EUR. Z odločbo št. ... z dne 18. 9. 2012 je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.145,01 EUR na mesec od 1. 7. 2012 in se ji izplačuje do 9. 7. 2012. Tožnica se je z 10. 7. 2012 ponovno vključila v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja dejavnosti in sicer za 20 ur na teden, zato ji je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 1605/2013 z dne 9. 6. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 572,51 EUR mesečno, ki se ji izplačuje od 10. 7. 2012 dalje. Dajatve po navedeni sodbi je tožena stranka za nazaj izplačala v celoti, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za vnaprej pa tožnici pokojnino tekoče izplačuje. Akontacija starostne pokojnine je bila tožnici izplačana v znesku 2.263,90 EUR, pripada pa ji le znesek 328,63 EUR, kar pomeni, da je tožnica neupravičeno prejela 1.918,67 EUR. Ker je tožnica znova vstopila v obvezno zavarovanje že po samem zakonu, to je po določbi 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(2) , ni bila upravičena do izplačila starostne pokojnine. Enako tudi določba 178. člena ZPIZ-1, po kateri uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Ustavitvena odločba z dne 29. 8. 2012 ni pravna podlaga za izdajo odločbe o preplačilu, ne glede na to, da je navedena v izreku odločbe z dne 21. 6. 2013. Pravna podlaga je podana že v samem zakonu, to je v 275. členu ZPIZ-1 oziroma 194. členu ZPIZ-2 in na tej podlagi tožena stranka tudi uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev na strani tožnice (vključenost v obvezno zavarovanje). S tem v zvezi se sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam ter meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo. Dodatno pa tožnica še navaja, da tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva, in sicer glede izplačila pokojnine tožnici po sodbi opr. št. V Ps 1605/2013 z dne 9. 6. 2015. Tožena stranka tega v samem postopku ni navajala, čeprav bi to lahko storila, saj sta stranki sodbo prejeli že dne 9. 7. 2015, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil 30. 10. 2015. Po mnenju tožnice je glede teh navedb nastopila prekluzija. Tudi, če bi sodišče upoštevalo te navedbe, pa nikakor ne bi držala navedba glede preveč izplačane akontacije v znesku 1.918,76 EUR, temveč bi bilo lahko kvečjemu ugotovljeno bistveno nižje (polovično) preplačilo akontacije pokojnine. Vendar tudi to ne bi držalo, saj drugi odstavek 194. člena ZPIZ-2 jasno določa, da tožena stranka preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. Tako se tudi iz tega razloga izkažejo navedbe tožene stranke za nepravilne. Enako je tudi nepravilno sklicevanje na 178. člen ZPIZ-1, o katerem je že odločalo tudi Ustavno sodišče RS. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje v zadevi V Ps 1605/2013 z dne 9. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotavljalo, da je v izreku izpodbijane odločbe navedena podlaga in sicer gre za odločbo, ki je bila kasneje v sodnem postopku odpravljena. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 6. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da upoštevaje odločbo OE A., št. ... z dne 29. 8. 2012, je dajatev, akontacija, v obdobju od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 1.918,67 EUR. Tožnici je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila torej odločitev tožene stranke o povrnitvi preplačila in sicer po določbi 194. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

8. Iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 21. 6. 2013 izhaja, da naj bi temelj preplačila predstavljala odločba OE A. št. ... z dne 29. 8. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožnici zavrnila zahtevo za izplačevanje starostne pokojnine v polovičnem znesku od 10. 7. 2012 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da tožena stranka tudi preneha izplačevati akontacijo starostne pokojnine z 9. 7. 2012, ker se je tožnica ponovno zaposlila. Ker je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 7. 6. 2012 določila akontacijo starostne pokojnine v znesku 1.131,95 EUR na mesec, ki se je tožnici izplačevala od 1. 7. 2012 dalje, je tožena stranka mnenja, da upoštevaje prej citirano odločbo z dne 29. 8. 2012 tožnica ni bila upravičena do izplačila akontacije pokojnine in sicer v času od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 in da naj bi s tem v zvezi nastalo preplačilo v znesku 1.918,67 EUR.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za rešitev sporne zadeve odločilno, da je bila odločba št. ... z dne 29. 8. 2012 s sodbo opr. št. V Ps 1605/2013 z dne 9. 6. 2015 odpravljena. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo, kot to sedaj v pritožbi predlaga tožena stranka, ugotavljalo, ali je morebiti nastalo preplačilo v zvezi z realizacijo prej citirane sodbe. Če je do preplačila prišlo, je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki, nikakor pa omenjeno ne vpliva na rešitev sporne zadeve, kajti predmet presoje sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke. Temelj za njuno izdajo pa je bila prej citirana odločba tožene stranke o ustavitvi izplačevanja akontacije pokojnine. S tem, ko je bila odločba o ustavitvi izplačevanja akontacije pokojnine odpravljena, to posledično pomeni, da tudi ni nastalo preplačilo na tej podlagi.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo v znesku 159,20 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(4). Po tarifni št. 3210 je tožnica glede na vrednost spornega predmeta upravičena do nagrade v znesku 139,20 EUR ter po tarifni št. 6007 do davka na dodano vrednost, ki ga je tožnica sama v odgovoru na pritožbo ovrednotila v višini 20,00 EUR. Znesek 159,20 EUR je dolžna tožena stranka povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.