Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 366 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica celotne nepremičnine ID znak X 22/84, katastrska občina X., parcela 22/84 (I. točka izreka) in toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka toženke. Podredno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je pravna prednica toženke, Skupščina občine A, sicer dovolila gradnjo garaže na sporni nepremičnini, vendar s tem na pravnega prednika tožnice in druge investitorje ni prenesla pravice uporabe. Pravica uporabe ni izrecno omenjena niti v odločbi iz leta 1966, s katero je bilo investitorjem dano dovoljenje za gradnjo, niti v odločbi iz leta 1967, s katero je bilo investitorjem izdano uporabno dovoljenje. Navedeni odločbi sta bili izdani izključno zato, ker za gradnjo in uporabo garaž niso obstajali zadržki po splošnih urbanističnih, arhitektsko-estetskih in prometno-požarnih varnostnih predpisih (kot izhaja iz odločbe VSL I Cp 652/2010). Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno, zmotno in protispisno ugotovljeno. Poleg tega tožnica ni izkazala, da bi njen pravni prednik za pridobitev pravice uporabe plačal denarno nadomestilo. Iz 5. točke odločbe z dne 20. 12. 1966 izhaja, da investitor ne sme pričeti z deli, dokler niso urejeni morebitni premoženjskopravni odnosi z lastniki oziroma uživalci nepremičnin, na katerih bo objekt zgrajen. Navedeno izkazuje, da ni šlo za prenos pravice uporabe, temveč za prekarij ali stavbno pravico. Do možnosti, da bi šlo za prenos kakšne druge premoženjske pravice in ne pravice uporabe, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 18/2015 z dne 26. 5. 2016 je zmotno, saj pravna prednica toženke ni imela namena prenesti pravice uporabe in je zato tudi ni mogla prenesti. Pravni prednik tožnice ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), saj ob njegovi uveljavitvi dne 25. 7. 1997 ni imel pravice uporabe, prekarij ali stavbna pravica pa se nista spremenila v lastninsko pravico.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zahtevani standard obrazloženosti v pomenu navedenih določb od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno opredeli do vsake navedbe ali stališča strank. Sodišče mora navesti zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, pri čemer je lahko odgovor na trditve in stališča strank tudi impliciten in posreden. Sodišče prve stopnje je takšnemu standardu zadostilo. V izpodbijani sodbi je ugotovilo pravno pomembna dejstva, opredelilo pravno podlago in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke.

6.Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izključna lastnica nepremičnine ID znak X 22/84, katastrska občina X, parcela 22/84, temelji na naslednjih, pritožbeno neizpodbijanih dejstvih: - Nepremičnina ID znak X 22/84 v naravi predstavlja zemljišče, na katerem stoji garaža, zgrajena leta 1967. - Toženka je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica navedene nepremičnine, njena pravna prednica je bila občina A. - Služba za gradbene in komunalne zadeve Skupščine občine A. je z odločbo z dne 20. 12. 1966 enajstim investitorjem, med njimi tudi B. B., dovolila gradnjo enajstih garažnih boksov. Z odločbo z dne 7. 7. 1967 je bilo investitorjem, tudi B. B., izdano uporabno dovoljenje za zgrajenih enajst garažnih boksov. - B. B. je na podlagi navedenih odločb zgradil garažo na sporni nepremičnini, jo imel v posesti in uporabljal skladno z njenim namenom in brez kakršnegakoli nasprotovanja toženkine pravne prednice. - Pravna prednica toženke B. B. ni izdala posebne odločbe o dodelitvi pravice uporabe na zemljišču, prav tako med njima ni bila sklenjena pisna pogodba o prenosu pravice uporabe. Pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiški knjigi. - Tožnica je edina dedinja pokojnega B. B.

7.Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožničin pravni prednik na sporni nepremičnini pridobil pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997 preoblikovala v lastninsko pravico. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenega stališča niso utemeljeni. V izpodbijani sodbi sta izčrpno povzeti in ocenjeni zakonska ureditev in sodna praksa, relevantni za presojo, ali je tožničin pravni prednik pridobil pravico uporabe. Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je bilo odgovorjeno na toženkine nasprotne argumente, uveljavljene pred sodiščem prve stopnje in deloma ponovljene v pritožbi, so pravilni.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pravna prednica toženke, Skupščina občine A., ni prenesla pravice uporabe na pravnega prednika tožnice, ker iz navedenih odločb ne izhaja volja za prenos pravice uporabe, temveč zgolj dovoljenje za gradnjo garaž. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2015 z dne 26. 5. 2016, iz katere izhaja, da lahko lokacijska in gradbena dovoljenja predstavljajo pravni akt o prenosu pravice, če so jih izdali organi občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. V konkretnem primeru ni sporno, da so upravne akte izdali organi občine A., ki je lahko razpolagala s pravico uporabe. Navedeni akti zato pomenijo jasno in nedvoumno izjavo volje za prenos pravice uporabe.

9.Enako pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice gradnjo izvedel ob vednosti in izrecnem soglasju subjekta, pristojnega za oddajo stavbnih zemljišč, ter z lastnimi sredstvi.¹ V povezavi z ostalimi dejanskimi okoliščinami, predvsem dolgoletno nemoteno uporabo zgrajene garaže in zemljišča pod njo, je sodišče prve stopnje navedeni odločbi pravilno presojalo ob upoštevanju tedanjih predpisov in posebnosti instituta družbene lastnine, v okviru katerega je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da do prenosa pravice uporabe ni prišlo, ker ta v nobeni od odločb ni bila izrecno zapisana. Zgolj odsotnost izrecnega zapisa o prenosu pravice uporabe v gradbenem ali uporabnem dovoljenju ni odločilna, saj ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin takšen izrecen zapis niti ni bil nujen.²

10.Ob ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da naj ne bi šlo za prenos pravice uporabe, temveč za podelitev druge omejene premoženjske pravice, na primer prekarija ali stavbne pravice. Izdaja dovoljenja za gradnjo garaž, financiranje gradnje s strani investitorjev ter njihova dolgotrajna in nemotena uporaba garaž za lastne potrebe, ki ji pravna prednica toženke kljub vednosti ni nikoli nasprotovala, kažejo, da ni šlo zgolj za časovno omejeno oziroma preklicljivo dovoljenje za uporabo, temveč za trajno pravico uporabe zemljišča, na katerem so bile garaže zgrajene. Navedenega ne spremeni niti pritožbeno sklicevanje na 5. točko odločbe z dne 20. 12. 1966, iz katere izhaja, da investitor ne sme pričeti z deli, dokler niso urejeni morebitni premoženjskopravni odnosi z lastniki oziroma uživalci nepremičnin, na katerih bo objekt zgrajen. Ta določba namreč sama po sebi ne izključuje prenosa pravice uporabe, temveč zgolj določa, da je bilo pred pričetkom gradnje potrebno urediti razmerje med investitorji in imetnikom pravic na zemljišču. To je bilo očitno storjeno, saj investitorjem sicer ne bi bilo izdano uporabno dovoljenje.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.³

12.Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 652/2010 z dne 24. 2. 2010, na katero se sklicuje toženka, je bila izdana v postopku odločanja o začasni odredbi, v katerem se ne zahteva enaka stopnja prepričanja kot pri meritorni odločitvi o zahtevku. Poleg tega je navedena odločba presežena z novejšo sodno prakso, ki jo je upoštevalo in v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje.

13.Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navedenega pravilno presodilo, da je pravni prednik tožnice na podlagi 2. člena ZLNDL postal lastnik obravnavane nepremičnine. Tožnica je na podlagi sklepa o dedovanju njegova dedinja in edina pravna naslednica. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku za ugotovitev lastninske pravice tožnice na sporni nepremičnini je zato pravilna.

14.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju, da je vrednost spornega predmeta znašala 10.000 EUR. Pritožbeno sodišče je tožnici kot potreben pritožbeni strošek priznalo zahtevanih 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT). Ob vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 300 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 66 EUR pa skupaj 366 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 366 EUR v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP). V primeru zamude mora toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003 in II Ips 223/2009 z dne 20. 1. 2011.

2Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 875/2019 z dne 17. 7. 2019.

3Prim. Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, Ur. l. SRS, 42/66, ki je začel veljati 1. 1. 1967, Odlok o urejanju stavbnega zemljišča, glasnik 2/67 z dne 7. 2. 1967, kasneje veljavno določbo 6. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 s spr.), primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2014/2015 z dne 21. 10. 2015.