Jedro

Tožena stranka v predlogu za preložitev naroka ni izkazala opravičljivega razloga za preložitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba (1. in 3. tč. izreka) in popravni sklep potrdita.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 60.649,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

S sodbo z dne 11.3.1999 je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za zakonite zamudne obresti od zneska 40.937,00 SIT od 18.7.1996 do 2.2.1999, od zneska 218.269,00 SIT od 20.9.1996 do 2.2.1999, od zneska 17.978,00 SIT od 21.10.1996 do 2.2.1999 in od zneska 113.229,10 SIT od 10.9.1997 dalje do plačila ter za mandatne stroške v znesku 26.250,00 SIT (1. tč. izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 32.758,70 SIT (3. tč. izreka).

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Dne 16.2.2000 je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je izrek sodbe zaradi očitne pomote v izreku popravilo.

Proti temu sklepu se je tožena stranka tudi pritožila in sicer kot sama navaja iz previdnosti, ker se je pritožila že zoper zgoraj navedeno sodbo.

Pritožba zoper sodbo je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

V pritožbi zoper popravni sklep z dne 16.2.2000 tožena stranka ne navaja ničesar konkretnega, zato je sodišče druge stopnje ta sklep preizkusilo v obsegu, kot je določen za preizkus neobrazložene pritožbe in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je popravilo pomoto v izreku izpodbijane sodbe pravilna.

Pritožba zoper sklep je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in popravni sklep potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP).

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sodbo.

Tožena stranka trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo ZPP, ker ni ugodilo njenemu predlogu za preložitev naroka z dne 11.3.1999, na katerem je sodišče izdalo izpodbijano sodbo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da predloga za preložitev ni upoštevalo, ker ga je prejelo po zaključku glavne obravnave. Res je iz uradnega zaznamka na predlogu razvidno, da ga je sodnik prejel po zaključku glavne obravnave. Iz dohodne štampiljke pa je razvidno, da je vloga na sodišče prispela dne 11.3.1999, ni pa razvidna ura, ob kateri je vloga prispela na sodišče. Čim ni razvidna ura prispetja vloge na sodišče, je treba šteti, da je predlog prispel pravočasno. Toda predlog za preložitev naroka ni bil utemeljen. Sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. čl. ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta torej dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek oziroma preložitev naroka. Toženčev pooblaščenec je opravičilo sicer poslal, vendar pa v njem ni izkazal opravičljivega razloga za preložitev naroka. Opravičljiv razlog je temeljil na dejstvu, da ima sam istega dne službeno pot v Maribor, odvetniška kandidatka, zaposlena v njegovi pisarni pa je zbolela in ni uspel zagotoviti substituta.

Tožena stranka niti enega od teh razlogov ni izkazala. Ni izkazala dejstva, da je imel pooblaščenec tistega dne službeno pot, niti ni pojasnil, da bi bila ta pot take narave, da bi bila neodložljiva. Ni izkazal dejstva, da je bila odvetniška kandidatka bolna in kdaj je zbolela in tudi ne tega, da ni mogel zagotoviti substitucije. Iz navedenega izhaja, da ni bilo opravičljivega razloga za preložitev naroka in je zato bila glavna obravnava, ki je bila opravljena v odsotnosti tožene stranke, opravljena zakonito (295. čl. ZPP). Zato pritožbeno uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Neutemeljena pa je tudi trditev, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. Na podlagi dejstev, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali do konca glavne obravnave, je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožeča stranka predložila popravljeni obračun obresti in vse račune, na podlagi katerih je obračun obresti bil izdelan in da so iz predloženih listin razvidni vsi elementi za obračun obresti. Na podlagi teh ugotovitev je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je skrčenemu zahtevku sodišče prve stopnje ugodilo. Pritožbene trditve, da je o obrestih napačno odločeno, ker ni upoštevano, da sta se stranki ustno dogovorili, da se zamudne obresti ne bodo obračunavale in plačevale, pa so nove trditve, ki jih je v pritožbenem postopku v gospodarskih sporih mogoče uveljavljati samo pod pogoji, navedenimi v 496-a čl. ZPP. Ti pogoji pa v tem primeru niso izkazani, zato pritožbeno sodišče teh trditev ne more upoštevati. Iz dejstva, da na računih tožeče stranke ni zapisano, da se v primeru zamude zaračunavajo zamudne obresti, pa na obstoj dogovora o odpustu obresti ni mogoče sklepati. Pritožbene trditve so tako neutemeljene. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in teh sodišče prve stopnje ni storilo. Zato je tudi pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, to je stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo in predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo ter končno poročilo stranki ter sodno takso.