Jedro

Omejitev, ki jo je za izplačilo božičnice določila uprava tožene stranke, ni zakonita, saj krni pravice delavcev po 155.a. členu podjetniške kolektivne pogodbe. Skladno s to kolektivno pogodbo pa je tožnik – kljub temu, da je bil v času izplačila božičnice v postopku prenehanja delovnega razmerja – upravičen, saj gre za prejemek, ki pripada delavcem v sorazmerno s časom, prebitim na delu v posameznem koledarskem letu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku M.S. obračunati 3.087,57 EUR in sicer iz naslova božičnice 1.922,56 EUR, iz naslova uspešnosti za prvi do šesti mesec 2006 377,49 EUR in iz naslova plače iz rezultatov poslovanja 2006 787,52 EUR, odvesti predpisane prispevke in davke in mu izplačati tako ugotovljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od božičnice od 21.12.2006 do plačila, od uspešnosti za prvi do šesti mesec za 2006 od 26.10.2006 do plačila in od dela plače iz rezultatov poslovanja 2006 od 29.6.2007 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter mu na TRR pooblaščenca pri SKB banki povrniti stroške postopka v višini 843,10 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da v vsakem primeru delavcu pripada tako božičnica kot tudi del plače na podlagi uspešnosti poslovanja ter da uprava ne more določati kriterijev, kdo je upravičen do navedenih izplačil. Takšna razlaga Kolektivne pogodbe je po mnenju tožene stranke nepravilna. Nesporno je, da velja pri toženi stranki ureditev, kot je obravnavana, že več let in da ni sporov zaradi božičnice in izplačil poslovne uspešnosti ter da je obravnavani primer eden od štirih primerov, ki tečejo pred naslovnim sodiščem Pripominja, da se reprezentativni sindikat ni uprl takšnemu ravnanju uprave, kar pomeni, da soglaša s tem, da se izplačila tožniku odklonijo. Za sindikat so delavci, ki so odpovedali pogodbo o zaposlitvi, odpisani delavci in za njih ne kažejo posebnega zanimanja. Tožena stranka meni, da je v nasprotju z avtonomijo strank očitek, da Uprava na more določati upravičencev do dela plače, pri čemer se druga pogodbena stranka s takšnim ravnanjem strinja in mu izrecno ne nasprotuje. Zato je sodišče napačno interpretiralo določbe 155. in 155. a člena Kolektivne pogodbe, saj teh določb ni možno neposredno uporabiti v praksi in je potreben še izvedbeni akt. Uprava tožene stranke delavcem tako ni odvzela pravice, določila je le kriterije, da delavcem, ki so odpovedali pogodbo o zaposlitvi, izplačila ne gredo. S takšnim načinom določanja kriterijev do božičnice in poslovne uspešnosti poskuša delodajalec zmanjšati fluktuacijo delavcev na najnižjo možno raven, s čimer se je reprezentativni sindikat izrecno strinjal. Sindikat namreč ne podpira odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani večjega števila delavcev, njegov cilj je, da dobijo izplačila le delavci, ki so v delovnem razmerju in so lojalni delodajalci in če je delodajalec bolj natančno opredelil kriterije, katerim kategorijam delavcev pripada tako božičnica kot stimulacija iz naslovov uspešnosti poslovanja, pa po mnenju tožene stranke takšno omejevanje izplačil še ne pomeni kršitve osnovnih določb podjetniške kolektivne pogodbe. V zvezi z božičnico še poudarja, da ne gre pozabiti, da je božičnica nagrada za praznik, ki jo svojemu delavcu nameni delodajalec in da ne more delodajalec nagrajevati delavca, ki mu je lojalnost odrekel. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1.2.1995 do 2.1.2007, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Uprava družbe je dne 14.12.2006 sprejela sklep, da se na podlagi 155. a člena Kolektivne pogodbe Z.T. d.d. (podjetniška kolektivna pogodba), ob zaključku koledarskega leta obračuna in izplača božičnica v višini 100 % povprečne mesečne plače posameznega delavca za obdobje januar – oktober 2006. Iz tega sklepa tudi izhaja, da upravičenci do božičnice med drugim niso tisti delavci, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja. Podjetniška kolektivna pogodba v 1. odstavku 155. a člena določa, da Uprava Z.T. d.d. lahko ob zaključku koledarskega leta v odvisnosti poslovnih rezultatov zavarovalnice s sklepom določi izplačilo dela 14. plače - božičnice delavcem zavarovalnice. 2. odstavek tega člena pa določa, da delavcu pripada zgoraj navedeni del plače – božičnice v sorazmerju s časom, prebitim na delu v navedenem koledarskem letu.

Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da je na podlagi citirane določbe kolektivne pogodbe, na osnovi katere je Uprava tožene stranke sprejela sklep dne 14.12.2006, tožnik upravičen do izplačila božičnice, saj je bil na dan izplačila, to je 20.12.2006, zaposlen pri toženi stranki. Tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 2.1.2007, zato je omejitev, ki jo je določila Uprava tožene stranke (da do božičnice niso upravičeni tisti delavci, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja) v nasprotju s 155. a členom Kolektivne pogodbe, ki takšne omejitve ne določa. Nasprotno, iz določb Kolektivne pogodbe izrecno izhaja, da je božičnica prejemek, ki pripada delavcem tožene stranke v sorazmerju s časom, prebitim na delu v navedenem koledarskem letu (2. odstavek 155. a člena KP) in ni nobene pravne podlage za razlikovanje med delavci tožene stranke in tistimi delavci, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja (v odpovednem roku), vendar še vedno delavci tožene stranke, saj je bil tožnik celotno leto 2006 delavec tožene stranke. Tožnik je namreč bil celotno leto 2006 delavec tožene stranke, zato je upravičen do vtoževane božičnice v višini, ki med strankama ni sporna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku ne pripada izplačilo iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2006, ki je bilo izvršena 19.6.2007, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Podjetniška kolektivna pogodba v 155. členu namreč določa, da delavcem pripada del plače na podlagi uspešnosti poslovanja zavarovalnice in da kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita Uprava zavarovalnice in reprezentativni sindikat ob sprejemu poslovnega načrta v skladu s predpisi, s tem, da skleneta pogodbo o tem, ali se ta del plače izplača v denarju oziroma delnicah. Delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače sorazmerno obračunanim plačam za efektivni delovni čas. Na osnovi tega člena je Uprava dne 19.6.2007 sprejela sklep, da so upravičenci za navedeno izplačilo delavci, ki so bili na dan 31.12.2006 v rednem delovnem razmerju in so v rednem delovnem razmerju na dan izvedbe sklepa. Pri tem izplačilu gre namreč za del plače na podlagi uspešnosti poslovanja, zato ima to izplačilo značaj udeležbe na dobičku oz. pomeni nagrado za poslovno uspešnost. Navedeno je skladno s 3. odstavkom 155. člena Kolektivne pogodbe, ki določa, da delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače sorazmerno obračunanim plačam za efektivni delovni čas. Ker je tožnik bil vse leto 2006 zaposlen pri toženi stranki, je torej prispeval k uspešnosti poslovanja zavarovalnice za leto 2006. Ravno na podlagi rezultatov za obdobje januar – december 2006 je tožena stranka sprejela sklep z dne 19.6.2007, da se delavcem izplača del plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2006. Zaradi tega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da Uprava lahko določi kriterije za določitev tega dela plače. Vendar med kriterije gotovo ne spada določilo, kdo je upravičen do tega dela plače, saj že 3. odstavek 155. člena Podjetniške kolektivne pogodbe jasno določa, kdo je upravičenec do dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja. Ker to pravico delavcem daje citirana Kolektivna pogodba, jo Uprava z nobenih sklepom delavcu ne more odvzeti ali jo omejiti, to je dati manj pravic, kot to določa Kolektivna pogodba. Pri plačilu dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja je namreč bistveno, ali je delavec v letu, za katerega se ugotavlja uspešnost poslovanja, dejansko k tej uspešnosti tudi prispeval. Pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, kdaj je Uprava sprejela tak sklep, saj je bistveno, za katero obdobje se izplačuje del plače na podlagi uspešnosti poslovanja zavarovalnice. Tožnik je zato upravičen do tega dela plače v vtoževani višini 787,52 EUR, iz enakih razlogov pa pripada tožniku tudi del plače za plačilo uspešnosti poslovanja tožene stranke za obdobje od prvega do šestega meseca 2006 v višini 377,49 EUR, katera višina med strankama tudi ni sporna.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V posledici tega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker vsota glavničnih terjatev ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.