Jedro

V drugem odstavku 6. člena ZST-1 je določeno, da taksni zavezanec plača takso na prehodni podračun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva opravo posameznega dejanja ali vodenje postopka. Ker zakon določa način izpolnitve obveznosti, se šteje obveznost za izpolnjeno le, če je izpolnjena na zakonsko predpisani način. Ker je tožnica sodno takso za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje plačala na račun nepristojnega sodišča, taksa za pritožbo po plačilnem nalogu ni bila plačana. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba šteje za umaknjeno, pravilna (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo pritožbo tožnice z dne 7. 1. 2016 za umaknjeno.

2. Zoper pritožbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa zaradi bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da je sodno takso plačala prvi dan prejema plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo 11. 1. 2016, vendar res na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, namesto na račun Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanjega oddelka v Slovenj Gradcu. Navaja, da sodišče prve stopnje tega ni moglo ugotoviti, s sodišča v Ljubljani pa ni prišel poziv za opredelitev, s kakšnim namenom je bila sodna taksa plačana. Meni, da je sankcija domneve umika pritožbe prehuda in nesorazmerna in v tem pogledu lahko odločitev sodišča predstavlja kršitev tožničine ustavno zajamčene pravice dostopa do sodišča. Prilaga potrdilo o plačilu sodne takse z dne 11. 1. 2016. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj ne gre za situacijo, ko bi sodišče tožnici z nezakonitim postopanjem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Sodišče je odločitev v izpodbijanem sklepu sprejelo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica 7. 1. 2016 vložila pritožbo zoper sodbo z dne 27. 10. 2015 in ob vložitvi pritožbe sodne takse za njeno vložitev ni plačala. Sodišče prve stopnje ji je zato poslalo plačilni nalog z dne 8. 1. 2016 za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 150,00 EUR. Plačilni nalog je bil pooblaščencu vročen 11. 1. 2016. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v roku 15 dni od dneva vročitve naloga za plačilo sodne takse ni plačala skladno s podatki v tem plačilnem nalogu. V plačilnem nalogu je bila navedena višina dolžne sodne takse, prejemnik, številka računa za nakazilo, referenca ter opozorilo, da se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena, če tožnica v danem roku dolžne sodne takse ne bo plačala. Po plačilnem nalogu je bila tožnica dolžna sodno takso za pritožbo plačati na prehodni podračun Delovnega sodišča v Mariboru - Zunanji oddelek v Slovenj Gradcu, določen za plačevanje sodnih taks, št. .... Iz potrdila o plačilu, ki ga je tožnica priložila obravnavani pritožbi kot dokaz, da je dolžno sodno takso plačala, pa izhaja, da je bil znesek 150,00 EUR plačan z namenom „Pd 51/2014“, vendar v dobro nepristojnega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in torej na napačen račun št. ....

7. V drugem odstavku 6. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl. – ZST-1) je določeno, da taksni zavezanec plača takso na prehodni podračun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva opravo posameznega dejanja ali vodenje postopka. Ker torej zakon določa način izpolnitve obveznosti, se šteje obveznost za izpolnjeno le, če je izpolnjena na zakonsko predpisani način. Ker je tožnica sodno takso plačala na račun nepristojnega sodišča, taksa za pritožbo po plačilnem nalogu z dne 8. 1. 2016 sploh ni bila plačana. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba šteje za umaknjeno, pravilna (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

8. Na pritožbeno navedbo, da je sankcija domneve umika pritožbe prehuda in nesorazmerna in lahko pomeni kršitev tožničine ustavno zajamčene pravice dostopa do sodišča, pritožbeno sodišče odgovarja, da 25. člen Ustave res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, vendar pa temeljne človekove pravice iz 25. člena Ustave RS glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Vrste pravnih sredstev, pristojnost in postopek za njihovo uveljavljanje in obravnavo morajo biti urejeni z zakonom. Tako zakon ne dopušča vsebinske obravnave pritožbe, če stranka zanjo ne plača predpisane sodne takse, saj se skladno z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje za umaknjeno. Taka ureditev je tudi skladna z Ustavo. O dostopu do sodišč oziroma pravici do sodnega varstva v povezavi z obveznostjo plačevanja sodnih taks je Ustavno sodišče Republike Slovenije že odločalo (glej odločbi U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998) in kot bistveno odločilo, da mora država zagotavljati pravico do sodnega varstva, lahko pa dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. Podlago za to ima v 146. členu Ustave, pri čemer je treba upoštevati, da 23. člen Ustave ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo. Ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen Ustave) in enakost pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) pa sta upoštevani z možnostjo oprostitve plačila sodnih taks.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).