Jedro

Določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve nelojalnosti in dokazovati nasprotnega. Zato je strankam, ki zase ali za svoje pravne prednike zatrjujejo, da so bili lojalni, treba dati možnost, da lojalnost tudi dokazujejo, pri čemer pa nosijo tudi breme dokazovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 577/2001-11 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.2001, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo in potrdila odločbo Upravne enote S.B., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 24.3.1999. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da se M.A.F. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 61/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS) ni štel za jugoslovanskega državljana in zato tudi ne za državljana Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva (pravnega prednika tožečih strank) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Za državljana RS se po 39. členu ZDRS šteje oseba, ki je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS imela državljanstvo RS in SFRJ. S to določbo je zakonodajalec zagotovil kontinuiteto s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do smrti oziroma do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med predpise v smislu 39. člena ZDRS sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46,204/47, 88/48, 105/48, v nadaljevanju ZDrž), ki je začel veljati 28.8.1945. Z novelo ZDrž v letu 1948 je bil 35. členu dodan nov 2. odstavek, po katerem se za državljana FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pri ugotavljanju dejstva, da oseba, za katero se ugotavlja državljanski status, ni državljan FLRJ, morajo biti kumulativno izpolnjeni navedeni pogoji. Okoliščini, ali je oseba nemške narodnos-ti in če je v času uveljavitve ZDrž živela v tujin-i, se dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je lojalnost kot tretja okoliščina iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pravna domneva, ki izhaja iz prej navedenih okoliščin, zoper katero je dovoljen nasproten dokaz. Po presoji sodišča so bile v upravnem postopku pravilno ugotovljene pravno relevantne okoliščine glede narodnosti M.A.F. Nemško narodnost imenovanega izkazuje njegovo članstvo v Kulturbundu, ki je razvidno iz arhivskega gradiva. Člani Kulturbunda -so bili po narodnosti lahko samo Nemci in tisti, ki so deklarirali svojo pripadnost nemškemu narodu. Tudi sama tožnika v tožbi navajata, da je bil njun pravni prednik M.A.F. oseba nemške narodnosti. Sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je M.A.F. ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž na dan 4.12.1948 živel v tujini, kar izhaja iz potrdila Magistrata mesta D. Glede vprašanja lojalnosti njunega pravnega prednika pa je -bila tožnikoma dana možnost, da njegovo lojalnost dokažeta in domnevo nelojalnosti izpodbijeta kot neutemeljeno, vendar kljub pozivu prvostopnega upravnega organa, nista ne v upravnem postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo oziroma v tožbi dokazovala oziroma navedla okoliščin o njegovi morebitni lojalnosti. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in so bili tudi pravilno uporabljeni predpi-si, na katere se sklicujeta tožena stranka in prvostopni upravni organ.

Tožnika s pritožbo izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno povzemata tožbene navedbe. Retroaktivna uporaba novele ZDrž, ki je začela veljati 4.12.1948, bi morala biti izrecno predvidena z zakonom, kar pa ni bila, zato se ta določba ne bi smela uporabiti. Ustava FLRJ je v 66. členu izrecno določala, da zakon stopi v veljavo osmi dan po objavi v uradnem listu, razen če zakon ne določa drugače. Z retroaktivno uporabo 2. odstavka 3-5. člena ZDrž je bilo kršeno načelo zakonitosti. Narodnost M.A.F. je tožena stranka ugotovila iz podatkov o njegovem članstvu v organizaciji Kulturbund, vendar v svoji odločitve ni pojasnila izvora spiska, ki se nahaja v "Fondu Kulturbund 118/2". Navedeni fond je bil v pretežni meri sestavljen iz t.i. rekonstrukcij spiskov članstva v Kulturbundu. Po njihovem mnenju se narodnostna pripadnost ne more presojati samo po članstvu v neki organizaciji. Narodna pripadno-st posameznika se po mednarodnih standardih in civilizacijskih pravilih presoja po njegovem poreklu, govornem jeziku, kulturnih običajih in tudi po njegovi osebni opredelitvi. M.A.F. se je sicer opredelil za nemško narodnost, ki pa je le eden izmed kriterijev, tožena stranka pa bi morala upoštevati vse kriterije in nedvoumno ugotoviti njegovo narodnostno pripadnost. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali je imenovani dejansko živel v tujini. Navajata še, da je breme dokazovanja lojal-nosti na toženi stranki in ne na tožnikih.

Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Predlagata tudi, da ju sodišče zaradi slabega premoženjskega stanja oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, na določbe 39. člena ZDRS ter na določbe 35. in 36. člena ZDrž.

Pravilni in utemeljeni so tudi razlogi izpodbijane sodbe, ki se opirajo na navedene določbe kot tudi na podatke in listine v upravnih spisih.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se okoliščini, ali je bila oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve novele ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48) živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost, kot tretja okoliščina iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, le pravna domneva, ki izhaja iz prej navedenih dveh okoliščin in jo je mogoče izpodbijati ter dokazovati nasprotno.

Obstoj nemške narodnosti in življenja v tujini je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v povezavi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Zato zavrača pritožbeni ugovor tožnikov, ki se nanaša na ugotovitev, da je M.A.F. živel v tujini in na ugotovitev, da je bil nemške narodnosti. Iz podatkov v upravnih spisih (potrdilo Magistrata mesta D. z d-ne 29.7.1993), je razvidno, da je imenovani imel od 10.9.1946 avstrijsko državljanstvo in prebivališče na D. Kot dokaz nemške narodnosti pa se je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo njegovo članstvo v Kulturbundu. Članstvo M.A.F. v Kulturbundu je razvidno iz arhivskega gradiva, na katerega so se upravni organi in sodišče prve stopnje pravilno sklicevali. Arhivski podatki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen dokaz, tožnika pa sta tudi i-mela možnost predložiti nasprotne dokaze, da imenovani ni bil član Kulturbunda, česar pa nista storila.

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I- 23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), je bila tožnikoma že v postopku pred izdajo prvostope upravne odločbe (zapisnik Upravne enote S.B. z dne 9.2.1999) dana možnost dokazovati, da nelojalnost, kot tretja okoliščina iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, v primeru njihovega pravnega prednika M.A.F., ni obstajala, vendar kljub pozivu upravnega organa, niti v postopku pred prvostopnim upravnim organom, ne v pritožbi in ne v t-ožbi, nista uveljavljala dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričalo lojalnost njunega prednika. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je breme dokazovanja lojalnosti na toženi stranki. Zakonodajalec je v 3. odstavku 63. člena ZDen, določil, da pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, je treba določbo 3. odstav-ka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je dovoljen nasproten dokaz. Ni dopustno določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve nelojalnosti in dokazovati nasprotnega. Zato je strankam, ki zase ali za svoje pravne prednike zatrjujejo, da so bili lojalni, treba dati možnost, da lojalnost tudi dokazujejo, pri čemer pa nosijo tudi breme dokazovanja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, je bila takšna možnost t-ožnikom dana, čemur niti ne ugovarjata.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnika smiselno ponovita tožbene navedbe. Vprašanje retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž je bilo predmet ustavno pravne presoje. Ustavno sodišče je presodilo (odločba V.S., št. U-I-23/93 z dne 20.3.1097), da je uporaba te določbe glede pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva, ustavno dopustna. Zato je pritožbena navedba, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne sme uporabljati 2. odstavek 35. člena ZDrž, neutemeljena in uporaba te določbe v postopku ugotavljanja državljanstva ne pomeni kršitve načela zakonitosti, kot to menita tožnika.

O predlogu za oprostitev sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, ker o njem odloča sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS).

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.