Jedro

Nimata prav pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkurenci dveh upniških predlogov upoštevati le prvega. V ZFPPIPP za to ni nobene podlage. Ker je pred vložitvijo predlogov za začetek postopka prisilne poravnave predhodno nad dolžnikom tekel postopek preventivnega prestrukturiranja, je sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim je ugotovilo obstoj razlogov za ustavitev postopka preventivnega prestrukturiranja, upnike in dolžnika pozvalo, naj v enem mesecu po objavi sklepa vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Glede na to, da so upravičeni predlagati začetek postopka prisilne poravnave (tudi) upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, je jasno, da ZFPPIPP dopušča, da je v enomesečnem roku vloženih več predlogov za začetek postopka prisilne poravnave (največ štirje upniški in dolžnikov predlog).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ustavilo postopek preventivnega prestrukturiranja, ki se je vodil nad dolžnikom v zadevi St 5837/2014, (2.) začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom in (3.) predlagatelje opozorilo, da morajo v treh mesecih po začetku postopka prisilne poravnave vložiti predlog prisilne poravnave, vključen v njihov načrt finančnega prestrukturiranja.

2. V pritožbi zoper sklep G.d.d., uveljavlja pritožbene razloge po 1. in 3. točki 338. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi tako, da prve tri točke sklepa ohrani v veljavi ter ga spremeni tako, da mu doda 4. točko, v kateri naj odloči, da se vsem predlagateljem naloži založitev predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave, in sicer tako, da se plačilo predujma razdeli med predlagatelje sorazmerno glede na višino njihovih terjatev, in 5. točko, v kateri naj odloči, da za predlagatelja postopka šteje skupino predlagateljev (G. d.d., Z. T. d.d., U. b. S. d.d., P. d. A, d.d., S. d. d.d., Ljubljana, matična št. 0000, S. d.d., in S. d. d.d., v nadaljevanju: G. d.d. in skupina upnikov), oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V pritožbi zoper sklep DUTB d.d., Ljubljana, predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se predlog za začetek prisilne poravnave nad dolžnikom, ki so ga vložili predlagatelji G. d.d. in skupina upnikov, zavrže (oziroma podredno: zavrne) ter odloči: da se postopek preventivnega prestrukturiranja nad dolžnikom ustavi, da se nad dolžnikom začne postopek prisilne poravnave na predlog predlagatelja DUTB d.d., da se predlagatelju naloži založitev predujma za kritje stroškov prisilne poravnave in da se predlagatelju naloži, da v roku treh mesecev po začetku postopka prisilne poravnave vloži predlog prisilne poravnave, vključen v njegov načrt finančnega prestrukturiranja. Skrajno podrejeno pa predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Glede na to, da obe pritožbi uveljavljata v pretežnem delu vsebinsko enake očitke, višje sodišče najprej odgovarja obema pritožnikoma skupaj, v nadaljevanju pa še na preostale pritožbene navedbe.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP upoštevalo napotke višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa.

Legitimacija G. d.d za vložitev pritožbe

7. ZFPPIPP v 1. točki tretjega odstavka 221.j člena uporablja izraz „predlagatelji“ za tiste upnike, ki so vložili upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Kot je višje sodišče pojasnilo že v sklepu Cst 450/2015 z dne 23.7.2015, imajo predlagatelji procesni položaj, ki je podoben položaju nujnih sospornikov, kar pomeni, da lahko pravno učinkovito procesna dejanja, ki jih lahko po ZFPPIPP opravljajo kot predlagatelji postopka, opravljajo samo vsi skupaj oziroma skupaj tisti med njimi, katerih vsota terjatev do dolžnika presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno dostopnem letnem poročilu dolžnika. Za tako opredeljene predlagatelje je mogoče odločitev o skupnem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave rešiti samo za vse na enak način. V 196. in 197. členu ZPP (ki se na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP smiselno uporablja v postopku zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki v ZFPPIPP niso urejena drugače) je predvideno raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega enotnega sospornika na druge in varovanje rokov za opravo pravdnih dejanj v okviru enakih možnosti za vse sospornike. V primeru pasivnosti je neaktivni sospornik deležen uspeha aktivnega, zato se šteje, da so vsi vložili pravno sredstvo, čeprav je to storil en sam. Ne glede na to, da je G. d.d. le en od predlagateljev iz skupine upnikov, ki imajo skupaj položaj predlagatelja upniške prisilne poravnave, je na podlagi navedenega legitimirana za vložitev pritožbe.

Predlagatelji prisilne poravnave

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni odločilo o tem, kdo ima status predlagatelja oziroma na čigav predlog je izdalo sklep o začetku postopka prisilne poravnave. Navedeno izhaja iz 4. točke obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka prisilne poravnave in odločilo, da se nad dolžnikom začne postopek prisilne poravnave na podlagi obeh (popolnih) predlogov: G. d.d. in skupine upnikov ter na predlog DUTB d.d. 9. Pritožbi neutemeljeno opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje zato, ker je obravnavalo oba predloga, v izreku sklepa odločiti tudi o tem, na podlagi čigavega predloga je začelo postopek prisilne poravnave. Četrti odstavek 153. člena (le-ta se smiselno uporablja za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek prisilne poravnave), ki določa, kaj mora vsebovati izrek sklepa o začetku postopka prisilne poravnave, sodišču ne nalaga, da mora izrecno in posebej navesti, kdo je predlagatelj postopka prisilne poravnave. Le v primeru, če bi sodišče predlog katerega od predlagateljev zavrnilo, bi to moralo zapisati tudi v izreku.

10. Višje sodišče je sodišču prve stopnje v sklepu Cst 450/2015 z dne 23.7.2015 naložilo, da bo moralo v ponovljenem postopku odločiti tudi o predlogu DUTB d.d. za začetek postopka prisilne poravnave in o tem, na podlagi katerega (popolnega) upniškega predloga bo tekel postopek prisilne poravnave nad dolžnikom. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo o dveh popolnih predlogih za začetek prisilne poravnave, je ravnalo pravilno, ko je oba predloga obravnavalo skupaj. Nad dolžnikom sedaj ne tečeta dva postopka prisilne poravnave, temveč teče en postopek na podlagi dveh upniških predlogov.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o obeh predlogih, kakršna sta bila v času izdaje (novega) izpodbijanega sklepa. Do takrat se je tudi iztekel v tretjem odstavku 44.u člena ZFPPIPP določen enomesečni rok za vložitev predloga za prisilno poravnavo.

12. Nimata prav pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkurenci dveh upniških predlogov upoštevati le prvega. V ZFPPIPP za to ni nobene podlage. Ker je pred vložitvijo predlogov za začetek postopka prisilne poravnave predhodno nad dolžnikom tekel postopek preventivnega prestrukturiranja, je sodišče prve stopnje v skladu sedmim odstavkom 44.u člena s sklepom, s katerim je ugotovilo obstoj razlogov za ustavitev postopka preventivnega prestrukturiranja, upnike in dolžnika pozvalo, naj v enem mesecu po objavi sklepa vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Glede na to, da so na podlagi prvega odstavka 221.j člena upravičeni predlagati začetek postopka prisilne poravnave (tudi) upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, je jasno, da ZFPPIPP dopušča, da je v enomesečnem roku vloženih več predlogov za začetek postopka prisilne poravnave (največ štirje upniški in dolžnikov predlog).

Mehanizmi za reševanje nesoglasij med upniki

13. Ne drži, kot opozarjata pritožbi, da ZFPPIPP ne predvideva mehanizmov za reševanje nesoglasij med upniki, saj v 48.a členu predpisuje obvezno mediacijo v postopkih zaradi insolventnosti, na kar je višje sodišče opozorilo že v sklepu Cst 450/2015 z dne 23.7.2015. Upniki s tem, ko vložijo predlog za upniško prisilno poravnavo, prevzamejo odgovornost za njeno uspešno izpeljavo v skladu za namenom prisilne poravnave (136. člen ZFPPIPP).

14. Narava in smisel prisilne poravnave res ne omogoča izvedbe več načrtov finančnega prestrukturiranja z različno vsebino, temveč lahko načrtovana odprava insolventnosti poteka le z realizacijo enega naknadnega predloga prisilne poravnave. Vendar pa je mogoče (čeprav je težko izvedljivo in nedvomno veliko dražje), da upniki (in dolžnik) vložijo več različnih naknadnih predlogov prisilne poravnave, sodišče pa nato v skladu z desetim odstavkom 221.k člena ZFPPIPP izda sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave (enajsti odstavek 221.k člena ZFPPIPP), v katerem navede, na podlagi katerega (enega ali več) naknadnega predloga so izpolnjeni pogoji za glasovanje.

15. Z institutom upniške prisilne poravnave je ZFPPIPP uvedel možnost, da upniki predlagajo začetek postopka prisilne poravnave in predložijo načrt finančnega prestrukturiranja, upniki predlagatelji pa so s tem pridobili vrsto pravic (primerjaj: 221.h, 221.i, 221.j in 221.l člen ZFPPIPP). S tem je zakon dodatno zaščitil upnike in jim podelil pomemben položaj v postopku prisilne poravnave. Takšna ureditev omogoča upnikom popoln nadzor nad finančnim in poslovnim prestrukturiranjem dolžnika ter uvaja širok nabor možnih ukrepov, ki jih lahko upniki v tem postopku uporabijo. Pri izvajanju teh pravic so upniki dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo, saj lahko v nasprotnem primeru s svojim ravnanje dolžniku povzročijo škodo.

16. Specifičnost postopka prisilne poravnave je v tem, da sodišče ne sprejema vsebinskih odločitev, saj so te pridržane udeležencem postopka. Sodišče s svojimi odločitvami temu postopku daje le strukturo, časovni okvir in potrebno prisilnost. Zato višje sodišče ocenjuje, da ni utemeljeno opozarjanje pritožnikov, da mora sodišče zagotoviti homogenost upnikov in vodenje prisilne poravnave urediti tako, da ugodi predlogu le enega upnika. Upniki imajo vse možnosti, da se že pred vložitvijo predloga za prisilno poravnavo med seboj dogovorijo o tem, koliko predlogov bodo vložili, pa tudi kasneje se lahko dogovarjajo o tem, kakšni bodo ti predlogi. Če ocenijo (kot so v tem primeru), da enotnega predloga (oziroma vsaj takšnega, ki bi dobil zadostno podporo) ne bodo mogli pripraviti, lahko na podlagi petega odstavka 221.j člena ZFPPIPP tudi umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče pa bo ustavilo postopek, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.

Povezanost G. d.d z dolžnikom (pritožba DUTB d.d.)

17. Res je, kot trdi G. d.d., da prisilno poravnavo na podlagi določb 2. točke tretjega odstavka 44.u člena ZFPPIPP lahko predlaga tudi dolžnik, ne le upniki. Vendar ni mogoče spregledati razlik med upniško in običajno prisilno poravnavo, ki jo predlaga dolžnik. Z novelo ZFPPIPP-F je bila ureditev prisilne poravnave dopolnjena s posebnimi pravili o prisilni poravnavi nad srednjo ali veliko družbo, v kateri je urejena tudi upniška prisilna poravnava, ki krepi položaj upnikov in jim daje popoln nadzor nad finančnim in poslovnim prestrukturiranjem dolžnika ter uvaja širok nabor možnih ukrepov, ki jih lahko upniki v tem postopku uporabijo. Če bi upniško prisilno poravnavo predlagal in vodil z dolžnikom povezan upnik, dejansko ne bi šlo več za upniško prisilno poravnavo, sploh v primeru, ko bi takšen upnik pridobil možnost vodenja dolžnikovih poslov. V primeru insolventnosti namreč stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov, zato bi bilo v nasprotju z namenom upniške prisilne poravnave, če bi imel v njej odločilno vlogo dolžnik, pa čeprav le posredno, preko povezanega upnika. Na to kaže tudi določba štirinajstega odstavka 221.k člena ZFPPIPP, ki daje v primeru, če vložijo popoln in pravočasen naknadni predlog prisilne poravnave dolžnik in predlagatelji, prednost glasovanju o upniškem naknadnem predlogu prisilne poravnave. S tem, ko je DUTB d.d. dopolnil svoj predlog za začetek postopka prisilne poravnave in ko je sodišče tudi na podlagi njegovega popolnega predloga začelo postopek prisilne poravnave, odločanje o morebitni povezanosti G. d.d. in dolžnika v tej fazi postopka ni več pomembno. Udeleženci postopka pa bodo dejstvo (morebitne) povezanosti lahko uveljavljali v zvezi z nadaljnjimi odločitvami v postopku.

18. Ni mogoče pritrditi DUTB d.d., da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi, po katerem izmed predlogov se bo začel postopek prisilne poravnave, izhajati iz namena prisilne poravnave. V fazi postopka, ko niti upniki še niso razpolagali s poročilom o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, prav tako pa še ni bil predložen načrt finančne reorganizacije, ni mogoče pričakovati, da bo sodišče lahko ocenjevalo, kateri predlagatelj bo vložil tak naknadni predlog prisilne poravnave, ki bo najbolj v skladu z namenom prisilne poravnave ter bo imel med upniki največjo podporo. O čem takšnem sodišče ni niti dolžno niti pristojno odločati. Takrat tudi še niti ni gotovo, ali bo naknadni predlog za prisilno poravnavo sploh vložen in kdo ga bo vložil (upniki ali dolžnik). Zaenkrat iz navedb obeh predlagateljev izhaja predvsem to, da obstaja velika možnost, da nobeden ob obeh predlogov ne bo imel zadostne podpore za potrditev prisilne poravnave. DUTB d.d. namreč opozarja, da načrta G. d.d. in skupine upnikov v nobenem primeru (tudi za ceno stečaja dolžnika) ne bo podprl in da torej na tak način prisilna poravnava ne bo uspešna, DUTB d.d. pa je imetnik terjatev, ki predstavljajo 46,20% finančnih obveznosti dolžnika, ne pove pa, kateri upniki bodo podprli njegov naknadni predlog finančnega prestrukturiranja, da bi bilo mogoče sklepati, ali bo na podlagi njegovega predloga izglasovana prisilna poravnava.

Predujem za stroške postopka prisilne poravnave (pritožba G. d.d.)

19. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave St 2868/2015 z dne 10.6.2015 odločilo, da so predlagatelji dolžni nerazdelno založiti predujem za stroške postopka prisilne poravnave v višini 38.993,64 EUR. Predujem je dne 22.6.2015 plačala G. d.d. Navedeni sklep o začetku prisilne poravnave je Višje sodišče s sklepom Cst 450/2015 z dne 23.7.2015 v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. To je nato 16.9.2015 izdalo nov sklep o začetku postopka prisilne poravnave, s katerim pa o plačilu predujma ni (ponovno) odločilo, saj je napačno sklepalo, da zato, ker je že razpolagalo s predujmom, ki ga je na podlagi prvega sklepa o začetku postopka prisilne poravnave plačala G. d.d. (in ga sodišče prve stopnje po razveljavitvi tega sklepa še ni vrnilo plačniku), novega sklepa o plačilu predujma ni potrebno izdati. V nadaljevanju postopka bo zato moralo sodišče prve stopnje pritožbo G. d.d. v delu, v katerem se ta pritožuje v zvezi s predujmom, šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZFPPIPP v zvezi s 332. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in predlagateljem naložiti plačilo predujma v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZFPPIPP.

20. Višje sodišče je v skladu s prvim odst. 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podane niti tiste kršitve, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi materialno pravno pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).