Jedro

Razmerje dedičev denacionalizacijskega upravičenca in skrbnika denacionaliziranega premoženja po prenehanju skrbništva se presoja na podlagi pravil pogodbe o naročilu (nalogu).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi v izpodbijanem – ugodilnem delu sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem - zavrnilnem delu spremeni tako, da se ugodi tudi nadaljnjemu tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 4.211,34 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe 17.5.2004 dalje do plačila ter posledično spremeni tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ter se po spremembi sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „1. Toženec L.S. mora plačati tožnici M.O. znesek 7.541,42 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 200,14 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2007 dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 144,87 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 3.330,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe 17.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 401,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2007 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper zavrnilni del, tožena stranka pa zoper ugodilni del. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se zadeva razveljavi in vrne v novo sojenje. Najprej povzema odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava poudarja, da spornega razmerja ni mogoče presojati po pravilih o neupravičeni pridobitvi temveč po pravilih pogodbe o mandatu za upravljanje s premoženjem drugih oseb. V podkrepitev svojega stališča pritožnica opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.štev. II Ips 692/2004, z dne 19.7.2006, po kateri je v primeru naknadne odobritve poslovodstva brez naročila v skladu z določbo 228. člena ZOR uporabiti določbe o obveznostih prevzemnika naročila in da mora po 754. členu ZOR prevzemnik naročila naročitelju izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov. Če je tako določeno za primer naknadne odobritve posojila brez naročila, potem mora veljati še toliko bolj za poslovodstvo, ki je bilo naročeno s skrbstveno odločbo oziroma za začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem, ki je bilo z odločbo o denacionalizaciji naročeno skrbniku še neznanih dedičev prej umrlih denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati le dejstva navedena v uvodu pritožbe in bi tako ugotovilo, da bi moral toženčev oče izročiti tožničini pravni prednici tudi ugotovljenih 504.602,23 SIT oz. sedaj 2.105,67 EUR, ker je najemnina prejeta v obliki vlaganj v skupne dele stavbe – prejeta s tem, ko so tretje osebe plačale račune za obnovo fasade in strehe, za ta zneske presegala obveznost tožničine pravne prednice, da do 4,52 % prispeva k stroškom teh vlaganj. Zato bi moralo odločiti, da je toženec dolžan tožnici plačati ta znesek, poleg te glavnice pa še kapitalizirane zamudne obresti v enakem znesku, torej skupno še 4.211,34 EUR. Zavrnitev tega zahtevka torej pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Taka odločitev je pravno napačna že iz razloga, ki jih je zapisalo samo sodišče in sicer, da je skrbnik neznanega dediča denacionaliziranega premoženja dolžan vse koristi in bremena opraviti za zavarovanca in v imenu varovanca, določbe ZZZDR za to skrbniku ne dajejo podlage za razpolaganje s sredstvi zavarovanca v svojo korist, torej tudi ne za zadržanje sredstev na svojem računu, niti za uporabo sredstev v svojo korist ali v korist tretje osebe. Če je tako pa se skrbnik ne more sklicevati na drugačna razpolaganja – na primer v korist tretjih oseb, češ da zaradi njih ne more izročiti varovancu koristi, ki jih je zanj prejel. V konkretnem primeru, ko gre za skrbnika in več varovancev, ki niso amorfna celota je skrbnik v opisani zavezi nasproti vsakemu varovancu posebej. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja se je sodišče prve stopnje nepravilno lotilo ugotavljanja dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali, čeprav za to ni bilo zakonskih razlogov in nadalje prezrlo, da so za pravni pristop odločilna še nakatera dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Koliko je toženčev oče iz prejete najemnine vložil v obnovo fasade in strehe svojega, kolikšen del stroškov teh vlaganj bi bil dolžan vložiti glede na svoj solastninski delež na skupnih delih stavbe in ali je bil sam prikrajšan v razmerju do ostalih solastnikov so vprašanja, glede katerih ugotavljanja niso narekovale dejanske trditve strank, predvsem ne tožene stranke. Zato je storjena bistvena kršitev določb bistvena kršitev določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki že pomeni absolutno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila z opisanim nezakonitim ravnanjem tožeči stranki vzeta možnost obravnavanja teh dejanskih vprašanj. Tožeča stranka je navedla, da je toženčev oče gospodarski družbi S. d.o.o. oddal v najem poslovni prostor za čas od 1.9.1996 do 31.12.2001, pri čemer je sklenil dve pogodbi: Pogodbo o najemu poslovnega prostora z dne 31.7.1996 in Pogodbo o vlaganju z dne 18.7.1996 S prvo pogodbo je bila najemnina določena po dvakrat 2.584 DEM na mesec in torej ne po 19 DEM za 1 m2, temveč po 38 DEM za 1m2 na mesec. V dokaznem predlogu z dne 9.11.2006 je tožeča stranka k navedbam pod IV. tožbe predlagala dodatne dokaze in navedbe in sicer, da je bila s Pogodbo o najemu poslovnega prostora z E. d.d. z dne 4.7.2002 dogovorjena najemnina 19 EUR na 1m2 in zapisek z dne 28.11.2001, ki ga je napravil tožničin pooblaščenec o tega dne dani toženčevi izjavi, da naj bi bila najemnina z E. d.d. dogovorjena „tako kot do sedaj“, namreč „da gre en del najemnine za streho, ne pa da gre vse po žepih“. Tudi če se zanemari problem ali se je sodišče sploh smelo ukvarjati z vprašanjem, kjer ni bilo trditev pravdnih strank, pa bi vendarle moralo sodišče ugotoviti nekaj dejstev in ker jih ni, je delno zmotna in nepopolna tista dejanska podlaga, ki je bila potrebna za odločitev na pravnem temelju, za katerega se je odločilo sodišče, ki bi moralo oceniti obe navedeni pogodbi skupaj, predvsem koliko je dejansko znašala dogovorjena najemnina upoštevaje tudi pogodbo sklenjeno z E. d.d. ter omenjeni zapisek z dne 28.11.2001, kolikšen znesek je bil toženčev oče upravičen sprejeti od S. d.o.o. in sicer upoštevaje vlaganja tega najemnika v lokal, ugotoviti bi moralo, koliko je toženčev imel še pravico dobiti zase glede na svoj solastninski delež in končno ali dejanska in dodatna pogodbeno zagotovljena realizacija koristi toženčevega očeta iz obeh pogodb s S. d.o.o. izkazuje tako pravno upoštevano dejansko stanje, da je v pritožbi sporni del zahtevka utemeljen. Pritožnica še pripominja, da pa sicer toženec ni izpodbijal oz. zanikal njene trditve o dejansko dogovorjeni najemnini z najemnikom S., da glede listine – valutni obračun toženec ni ugovarjal. Ob upoštevanju dodatnih nujnih dejanskih ugotovitev prikrajšanosti toženčevega očeta ni bilo ali jih vsaj ni mogoče upoštevati. Toženčev oče bi lahko razpolagal v korist drugih dveh solastnic s svojim premoženjem, vendar pa ne na račun tožnice oz. njene pravne prednice. Razlaga sodišča, ki implicite izhajajo iz izpodbijane sodbe, da bi lahko skrbnik z razpolaganji favoriziral nekatere dediče na škodo drugih, ne da bi odgovarjal prikrajšanim dedičem je v nasprotju s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da določbe ZZZDR skrbniku ne dajejo podlage za uporabo sredstev v svojo korist ali v korist tretje osebe. Predlaga, da naj se pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe prve stopnje tako, da se naloži tožencu plačilo nadaljnjih 4.211,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2004 dalje do plačila, prav tako pa toženca obsodi na plačilo njenih pritožbenih stroškov ter glede na spremenjeni uspeh tudi ustreznega dela stroškov postopka na prvi stopnji.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, razveljavi sodbo v ugodilnem delu ter v tem delu zavrne tožbeni zahtevek tožnice ter stroške postopka v celoti naloži v plačilo tožeči stranki. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pomanjkanje določb ZZZDR nadomestilo z določbami ZOR, saj ne gre za pogodbeno razmerje med strankami ampak je skrbnik za posebne primere imenovan prav zato, ker lastnik premoženja in njegov delež iz denacionalizacijskega postopka še nista znana oz. določena. Enako velja glede prenehanja skrbništva. V kolikor bi bila zahteva za vrnitev premoženja izkazana po temelju in višini, kar v konkretnem primeru ni, pa bi bilo sodišče pristojno za obravnavo tega zahtevka, na podlagi, ki jo je navedlo. Zatrjevano solastništvo med pravdnima strankama je nastalo na podlagi sklepov o dedovanju in se uporablja za naprej in ne za nazaj. Res bi se preostanek sredstev razdelil med dediče, če bi bil izkazan. Morebitni zahtevki zoper skrbnika pa bi šli lahko edino v smeri, ki jo je nakazalo sodišče, če bi bil ta obogaten na račun varovančevega premoženja, bodisi odškodninsko odgovoren. Sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Prisodilo je več kot je tožnica zahtevala, saj ta ni zahtevala stroškov, nastalih s tem postopkom. Tožnica ni zatrjevala, da bi skrbnik denar od najemnine uporabljal tako, kot je obrazložilo sodišče. Pooblaščenec tožnice je na obravnavi dne 11.4.2007 celo zatrdil, da verzijskega zahtevka ne postavlja. Podobno je bilo glede priznanja vlaganj, ko je tožnica zatrdila, da ne ona ne njena pravna prednica nista temu nasprotovali. Če bi tožnica navedla v trditvenem delu tožbe podlago za neupravičeno pridobitev, bi toženec zahteval presojo ostalih členov ZOR v zvezi z neupravičeno obogatitvijo. Predvsem bi bilo potrebno ugotoviti, če je skrbnik res dosegel kakšno korist in če je, v kakšni višini. Tožnica je predložila v spis dva dokaza, ki kažeta na to, da je skrbnik imel najmanj stroške, povezane z denacionalizacijo in stroške za „pota“, takse in odvetnike, kot prednik toženca navaja v pismu prednici tožnice z dne 12.6.2000. Iz pisma je razbrati, da denarja za delitev ni, pa tudi sicer iz tožbenega zahtevka izhaja, da je bil pretežni del denarja vložen v obnovo poslovnega prostora in stavbe. Tožencu tudi ni bilo potrebno dokazovati, da obseg premoženja, ki ga bo podedoval po skrbniku, ne bo zadoščal za pokritje vtoževane terjatve. Dokazno breme je na strani tožnice, edini dokaz pa pravnomočni sklep o dedovanju. Ker zapuščinski postopek še ni končan, so bile njene navedbe v tej smeri zgolj ugibanja, do katerih se tožencu ni potrebno opredeliti. V zvezi s presojo dednega dogovora pritožnik sodišču očita neobjektivnost. Edini dokaz v zvezi s tem pa je je bil vpogled v zapuščinski spis opr. štev. D 796/2000. Podroben vpogled v spis pa kaže, da sta dediča dedni dogovor sporazumno razveljavila, zapuščinsko sodišče pa je sledilo njuni odločitvi in obravnavo začelo znova. Dediča sta v pravni skupnosti in s tem nujna in enotna sospornika. Solidarna odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove do višine vrednosti njihovega dednega deleža je mogoča šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ni obrazloženo zakaj zamudne obresti tečejo od 30.4.20000. Skrbniku ni mogoče očitati nepoštenosti. Iz skrbnikovega spisa je mogoče razbrati, da se je je skrbnik toženi stranki zavezal zahtevane podatke posredovati do 31.7.2000. Nobenega dokaza ni o tem, da bi pooblaščenka prednice tožnice predlaganemu roku nasprotovala. Dejstvo, da je skrbnik umrl 21.7.2000, torej 190 dni pred iztekom roka, kaže na to, da skrbnik dogovorjenega ni mogel izpolniti. Iz skrbnikovega dopisa z dne 12.6.2000 pa je mogoče razbrati, da denarja za delitev ni in da je bil nakazani denar porabljen za „pota, takse, advokate“ v obdobju sedmih let. Poleg tega je iz 6. točke odločbe o denacionalizaciji razvidno, da je skrbnik nosil tudi stroške v zvezi z denacionalizacijskim postopkom. V pripravljalni vlogi z dne 26.10.2006 je toženec ugovarjal obračunu tožnice, ker je pri oblikovanju zahtevka upoštevala samo prihodke in odhodke iz naslova najemnin, ne pa tudi ostalih stroškov. Zato toženec vztraja, da bi tudi v primeru upravičenosti do plačila glavnice na podlagi verzijskega zahtevka, zamudne obresti začele teči šele z vložitvijo tožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke Sodišče druge stopnje tožnikove pritožbe ni presojalo na podlagi običajnega pristopa glede vrstnega reda ocenjevanja utemeljenosti posameznih pritožbenih razlogov (najprej pritožbeni preizkus procesnih kršitev, nato ugotavljanje utemeljenosti pritožbenega očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in šele na koncu materialnopravni preizkus sodbe). Že pritožnikova pritožba pravilno ponuja drugačen vrstni red pritožbenega preizkusa, ki se začne z ocenjevanjem ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno. Nikalni odgovor na to vprašanje pa v spornem primeru celo opušča potrebo po nadaljnjih pritožbenih preizkusih v smeri ugotavljanja procesnih kršitev ter pravilnosti in popolnosti (zadostnega obsega) pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Slednja se namreč nanašata in navezujeta izključno na pravno podlago, ki jo je nepravilno uporabilo prvostopno sodišče oz. sta ta dva pritožbena očitka posledica napačnega sklicevanja sodišča prve stopnje na obligacijski institut neupravičene pridobitve, pravilna pravna presoja, ki jo izpostavlja pritožnica (uporaba pravnih pravil pogodbe o naročilu oz. nalogu) pa terja le drugačno materialnopravno vrednotenje v izpodbijani sodbi vsebovanega dejstvenega substrata, v tem obsegu pa izpodbijana sodba vzdrži tudi procesni preizkus, ki ga je ob odsotnosti tovrstnih pritožbenih očitkov tožene stranke uradoma napravilo sodišče druge stopnje.

Pritožbeno sodišče tako najprej soglaša s pravnim naziranjem pritožnice, da sporno pravno razmerje vzpostavljeno med pravnima prednikoma pravdnih strank terja uporabo določb tedaj veljavnih določb ZOR, ki so urejali pogodbo o naročilu oz. nalogu (določbe členov 749 do 770 ZOR). Nosilna določba, na katero se je že v tožbi sklicevala tožnica je določba 754. člena ZOR, po kateri je prevzemnik naročila moral dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Sodišče prve stopnje pa je uporabo teh določb nepravilno zavrnilo na podlagi negativnega razlogovanja: da je mogoče sporno razmerje presojati na podlagi določb ZOR o neupravičeni pridobitvi, na podlagi ugotovitve, da skrbniško razmerje ni bilo vzpostavljeno s pogodbo in da določbe ZZZDR o skrbništvu ne urejajo razmerij po prenehanju skrbništva, torej necelovito urejajo razmerje med skrbnikom in varovancem, ne pa - kot bi bilo pravilno: na podlagi ocene ali konkretni (v tožbi zatrjevan in v dokaznem postopku kasneje ugotovljen) konkretni dejanski stan omogoča uporabo prava, ki ga je terjala tožnica, torej uporabo abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu, ki ga je zahtevala tožnica že v tožbi. Pri takšnem pristopu pa je sodišče prve stopnje napačno pravno ocenilo konkretni dejanski stan, in spregledalo, da toženčev prednik tistega, kar je prejel tudi za pravno prednico tožnice, ni prejel brez pravne podlage, temveč na podlagi odločbe o skrbništvu, da ni prejel niti glede na podlago, ki se ne bi uresničila, saj se je uresničila odločba o skrbništvu s tem, ko je bil pravnomočno zaključen denacionalizacijski postopek in bilo denacionalizirano premoženje razdeljeno med dediče na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in niti glede na podlago, ki je pozneje odpadla, saj ni odpadla niti podlaga pravnega posla, na podlagi katerega je skrbnik prejel koristi kot tudi ne odločba o skrbništvu, ki je od njega terjala po prejemu koristi izročitev teh koristi v skladu s cit. določbo ZOR (primerjaj utemeljene pritožbene očitke na strani 3 pritožbe). Manjkajo torej ključni opredelilni elementi neupravičene pridobitve v smislu 210. člena ZOR, na katerega se torej sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje. Zato pa si je upoštevaje pomanjkanje ureditve razmerja med skrbnikom in varovancem (v spornem primeru med skrbnikom denacionaliziranega premoženja in dediči denacionaliziranega premoženja) po prenehanju skrbniškega razmerja, v določbah ZZZDR, v skladu z zakonsko analogijo potrebno pomagati z uporabo cit. določb ZOR. Po mnenju pritožbenega stališča namreč ne gre za neustavno pravno praznino, temveč za zunanjo pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo omenjene metode uporabe in razlage prava, ki je kot eden od kriterijev sodnikovega odločanja uzakonjena v določbi 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS štev. 19/94 in naslednji; v nadaljnjem besedilu: ZS). Ker je opravljanje skrbniške funkcije za poseben primer iz ZZZDR določeno le s pravili o postopku za postavitev skrbnika, vsebino njegovih pravic in obveznosti in medsebojnimi razmerji med organom, ki ga je postavil in skrbnikom, ne pa tudi glede pravic in obveznosti skrbnika in varovanca po prenehanju skrbništva (kar predstavlja odločilno vprašanje v spornem primeru), je tako v skladu s cit. določbo ZS potrebno poiskati oz. upoštevati predpise, ki urejajo podoben primer. Razlikovalni znak med z odločbo pristojnega organa ustanovljenim skrbništvom in pogodbenim (mandatnim) razmerjem je v tem, da je v prvem primeru razmerje med strankama (skrbnikom in varovancem) vzpostavljeno „prisilno“ s posredovanjem v korist tretjih oseb (varovancev), v drugem primeru pa sporazumno med samimi strankami, ta točka razlikovanja pa ni takšna, da ne bi bilo dopustno na podlagi z odločbo vzpostavljenega razmerja, ki je od ustanovitve dalje po vsebini vendarle identično s pogodbenim (mandatnim) razmerjem, uporabiti dopolnjujoče določbe ZOR, ki zapolnjujejo vrzel nastalo zaradi necelovite pravne ureditve skrbništva v ZZZDR. Tudi v dosedanji sodni praksi so bila pravila mandatnega razmerja analogno že uporabljena v drugih pravnih razmerjih (primerjaj sodbo VS RS II Ips 692/2004, z dne 19.7.2006, na katero se sklicuje pritožnica). Gre za zakonsko „pogodbeno“ razmerje oz. na „prisilen“ način vzpostavljeno mandatno razmerje, pri čemer je tako notranje pooblastilno razmerje oz. pooblastitev kot tudi zunanje pooblastilno razmerje – pooblastilo vzpostavljeno z odločbo pristojnega organa, ki kot pooblastitelj oz. naročnik najprej vstopi na mesto zastopanih dedičev, in na katero je vezan tako skrbnik kot tudi kasneje ugotovljeni dediči. Skrbnik je ob postavitvi zastopnik še neznanih dedičev, pri čemer je dolžan vestno skrbeti tudi za pravice in koristi varovancev, skrbno upravljati njihovo premoženje (člena 187 in 211 ZZZDR), v njihovem imenu in na njihov račun samostojno opravljati vse, kar spada v redno poslovanje in upravljanje njihovega premoženja (člen 190 ZZZDR), kar ga vsebinsko izenačuje tudi s posrednim zastopnikom oz. pooblaščencem in upravljalcem premoženja.

Kar zadeva odločilno dejanske podlago, ki predstavlja spodnjo premiso sodniškega silogizma v spornem primeru in terja uporabo omenjene zgornje premise, pa so v izpodbijani sodbi vse potrebne dejanske ugotovitve, le da rezultat takšnega sodniškega silogizma zahteva ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti torej tudi še za v pritožbi sporni znesek 4.211,34 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo: da je pravni prednik toženca pridobil razen najemnin v višini 12.646,08 EUR za denacionalizirani poslovni prostor tudi koristi iz naslova najemnine, ki so bile realizirane z vlaganji družbe S. d.o.o. in sicer v višini 8.828.702 SIT ter v obliki akontacije najemnine za tržnico, plačane s strani K. Kranj v znesku 1.898.887, SIT, skupaj torej 10.727.589 SIT. Nadalje je ugotovilo, da je pri navedenih vrednostih vlaganj v denacionalizirano premoženje šlo za vlaganja v lokal v znesku 2.170.174,00 SIT, v preostalem delu pa za vlaganja v fasado in obnovo strehe v skupnem znesku 8.557.415 SIT ter da, upoštevaje tožničin solastni delež na celotni stavbi -4,52 %, znaša njen prispevek k obnovi strehe in fasade 4,52 % zneska navedenih vlaganj, to pa je 386.795,16 SIT, da je nadalje najemnik tudi najemnino, ki bi pripadala tožnici v višini 5/48 celotne najemnine vložil v obnovo strehe in fasade, pri čemer so za tožnico ta vlaganja znašala 891.397,40 SIT, kar pa je za 504.602,23 SIT več od zneska, ki ga je bila dolžna prispevati glede na njen solastni delež na celotni nepremičnini. Tudi ta znesek, ki sedaj znaša izražen v EUR – 2.105,67 EUR, bi torej moral skrbnik poleg sorazmernega (in že prisojenega ) dela prejetih najemnin izročiti tožničini pravni prednici upoštevaje omenjeno skrbniško dolžnost dajanja računa in izročitve vseh koristi iz opravljanja skrbniških poslov iz člena 754 ZOR, ne glede na to ali je bil skrbnik, ki naj bi tudi „vložil“ več kot pa znaša njegov delež, prikrajšan v razmerju do ostalih dveh dedinj, na kar se sklicuje nepravilno sodišče prve stopnje, ker opira svojo odločitev na napačno pravno podlago neupravičene pridobitve. Skrbniško razmerje se namreč presoja med skrbnikom in posameznim varovancem individualno; tako tudi v spornem razmerju, ko je šlo najprej za vzpostavitev abstraktnega razmerja med skrbnikom in pravno še ne obstoječimi posameznimi varovanci (posameznimi tedaj še neznanimi pričakovanimi dediči, pri čemer so v tem času nastale sporne koristi, ki jih je moral skrbnik kasneje porazdeliti med posamezne šele na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju pravno dokončno ugotovljene dediče). Skrbnik je dolžan v smislu določila 754. člena ZOR napraviti obračun ter izročiti koristi vsakemu varovancu posebej upoštevaje rezultat obračuna, ki je lahko za vsakega varovanca posebej različen. V ugotovljenem obsegu je bila tako že tožničina pravna prednica od skrbnika upravičena terjati koristi, ki so se natekle od oddajanja nepremičnin v najem. Ali še drugače povedano: dolžnost vrnitve teh koristi bremeni kot edino pasivno legitimiranega skrbnika, ki je razpolagal s sredstvi pridobljenimi iz premoženja dedičev v njihovo korist in za njihov račun, lahko pa tudi v njihovo breme oziroma škodo (kot se je izkazalo v tožničinem primeru v obsegu presežka v obnovo vloženih denarnih sredstev nad njenim solastnim deležem na spornih nepremičninah), kar torej velja tako za pridobljena sredstva iz naslova najemnin kot tudi za sredstva, ki so namesto najemnin v obliki vlaganj bila vložena v nepremičnine dedičev (realna subrogacija) in glede katerih se je izkazalo, da so presegla delež, ki bi ga morala tožničina pravna prednica prispevati upoštevaje njen solastni delež. V okviru podajanja računa mora tudi koristi, ki so nastale v dobro skrbnika ali celo tretjih oseb, poračunati in vrniti skrbnik, kolikor pa je sam prikrajšan pa ima zahtevek zoper tistega varovanca, ki je na ta način pridobil neupravičene koristi oz. lahko to uveljavlja kot ugovor proti zahtevku takšnega obogatenega varovanca. Končni obračun med skrbnikom in varovancem je ob povedanem lahko le takšen, da slednji od skrbnika, ki je v naprej razpolagal tudi z njegovim pričakovanim premoženjem (bodisi v svojo korist ali v korist tretjih oseb), dobi tisto, kar mu glede na njegov delež pripada.

V tem delu je torej izpodbijana sodba zaradi nepravilnega pravnega pristopa ob sicer pravilno in zadostno ugotovljenem dejanskem stanju nepravilna. Zato je sodišče druge stopnje moralo ugoditi pritožbi tožeče stranke iz uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo še nadaljnjemu tožbenemu zahtevku, ki ga predstavlja tako že omenjeni znesek, podvojen za zahtevane zakonite zamudne obresti, ki so upoštevaje pravilo prepovedi ultra alterum tantum lahko tekle le do trenutka, ko so dosegle glavnico - skupaj torej sedaj 4.211,34 EUR (člen 358-tč4 ZPP).

Spremenjena odločitev o tožbenem zahtevku je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je tožnica na podlagi te pritožbene odločbe v celoti uspela, ji mora toženec v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče po stroškovniku upoštevaje pri tem Zakon o sodnih taksah oz. Taksno tarifo. Tožnici je bilo potrebno tako priznati vse priglašene stroške v skupnem znesku 200,14 EUR (glej tudi stroškovnik na list. štev 49 v spisu).

Glede na uspeh s pritožbo je skladen tudi tožničin stroškovni pritožbeni uspeh upoštevaje pri tem prav tako obseg pravilno oz. točno priglašenih stroškov ter Taksno tarifo. Pritožbeni stroški, katere mora toženec poravnati tožnici, tako znašajo skupaj 144,87 EUR (glej priglašene stroške na koncu pritožbe).

K pritožbi tožene stranke Na očitek zmotne uporabe materialnega prava je bilo odgovorjeno že v zvezi s pritožbo tožnice, enaka pojasnila pa veljajo mutatis mutandis tudi za toženca. Toženčevemu stališču, da pomanjkljivih določb ZZZDR ni mogoče zapolnjevati z določbami ZOR, je tako potrebno pritrditi le toliko, kolikor se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi, ne pa tudi na načelni ravni, češ - da ker ne gre za na podlagi sporazuma pogodbenih strank nastalo pogodbeno razmerje, sploh ne bi bilo mogoče analogno uporabljati obligacijskih pravil (glej zgoraj navedeno utemeljitev pritožbenega sodišča o uporabi določil, ki veljajo za pogodbo o naročilu). Zanikanje upravičenosti sodišča do uporabe teh pravil bi pomenila celo pravno absurden zaključek: ker ni pravil, ni potrebno skrbniku ničesar izročiti oz. vračati, varovanec pa nima pravice ničesar terjati od skrbnika, torej tudi ne premoženja oz. koristi od premoženja, ki si jih je kot skrbnik lahko pridobil. Koliko je toženčev prednik pridobil od pobranih najemnin, koliko od tega je bilo porabljeno za vlaganja v denacionalizirane nepremičnine oz. v kakšnem obsegu se je najemnina poračunavala v obliki vlaganj najemnikov ter v kakšnem obsegu bi moral vrniti upoštevaje njen dedni delež na vrnjenem premoženju oz. solastninski delež na celotni nepremičnini pravni prednici tožnice od pobranih najemnin oziroma porabljenih sredstev za vlaganja, je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, samih teh dejanskih ugotovitev pa pritožnik niti ne izpodbija, sklicuje se le na dogovor o vlaganjih v nepremičnine, sklenjen med dediči. V zvezi s tem, pa sicer pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno prvostopnega sodišča, da toženec za te trditve ni ponudil dokazov (iz toženčevih trditev pa sicer tudi ni razvidno, kakšen pravni pomen bi v tej pravdi takšen dogovor sploh lahko imel za tožničin zahtevek). Zgoraj navedeni matematični rezultat vrednosti koristi, do katerih je bila tožničina prednica kot varovanka upravičena, tako predstavlja podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, kar je bilo že v zadostni meri pojasnjeno v zvezi s tožničino pritožbo.

Pritožnik pa šele prvič v pritožbi substancirano kot trditveno podlago ponuja, da naj bi imel njegov pravni prednik stroške za „pota, takse, advokate“ in da je bil obremenjen s stroški kot izhajajo iz odločbe o denacionalizaciji. Sklicuje se tudi na pripravljalno vlogo z dne 26.10.2006, vendar pa se v njej – v nasprotju svojimi pritožbenimi trditvami – ni skliceval na stroške in jih trditveno niti dokazno ni opredelil po vrsti in višini. Zato je potrebno te nove pritožbene trditve, s katerimi se pritožnik zavzema za zmanjšanje obveznosti vrniti pridobljene koristi v obsegu stroškov, ki jih je kot skrbnik imel njegov pravni prednik, ocenjevati kot nedopustne pritožbene novote (člen 337/1 ZPP). Pritožnik ne pojasni, zakaj takšnih trditev ni postavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje in zanje predlagal ustrezne dokaze tudi glede višine teh stroškov. Zato se sodišče druge stopnje s temi, sicer tudi glede višine stroškov dokazno neizkazanimi trditvami (pritožbeno sklicevanje na skrbnikov dopis z dne 12.6.2000, da „denarja ni dovolj za delitev“ ne zadostuje potrebnim dokaznim standardom), niti ni smelo ukvarjati.

Nadalje ni utemeljen očitek procesne kršitve, ker naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je uporabilo drugo pravno podlago od tiste vsebovane v tožbi (kršitev – ekstra petitum). Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku v okviru meja, ki sta ga začrtali tako sam izrek zahtevka (znesek) kot tudi dejanska oz. trditvena podlaga tožbe, pri čemer pa upoštevaje določbo 1. odstavka 180. člena ZPP sodišče prve stopnje ni bilo vezano na v tožbi zatrjevano pravno podlago (ki se je sicer na pritožbeni ravni izkazala kot pravilna). Pravna kvalifikacija glede na cit. procesno določilo ni nujna sestavina tožbe. Tudi če torej tožnik v tožbi navede pravno podlago, sodišče nanjo ni vezano in mora po uradni dolžnosti preveriti vse pravne podlage, ki lahko pridejo v poštev glede na zatrjevano dejansko podlago tožbe in ugotovljena dejstva (iura novit curia). Sodišče sme tako zavrniti tožbeni zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni od v poštev prihajajočih pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen na podlagi tistih, ki jih navaja tožnik v tožbi (glej v sodni praksi: tudi Odločbo US RS Up 108/04, z dne 8.9.2005 in v teoriji: Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, stran 134, GV Založba 2006, v tem delu komentator prof. dr A. Galič), kar v obratni smeri pomeni tudi, da lahko ugodi tožbenemu zahtevku na drugačni (drugi) pravni podlagi, kot pa jo je zatrjeval tožnik.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo procesne kršitve – ultra petitum. Stroške je tožnica priglasila pravočasno – z vlogo - „prilagoditev tožbenega zahtevka“ vloženo na glavni obravnavi z dne 11.4.2007 in temelji ta pritožbeni očitek verjetno na očitnem spregledu pritožnika.

Nadalje je potrebno odgovoriti na pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo toženčeve obveznosti glede na dedni delež, ki mu bo pripadel na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju na podlagi dedovanja po pokojnem predniku upoštevaje, da sklep o dedovanju še ni pravnomočen oz. ni pravnomočno končan zapuščinski postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta dediča po pok. skrbniku toženec in njegova žena, toženčeva mati. Oba sta sprejela dediščino na podlagi oporoke in celo sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega je toženec pridobil tudi sporne nepremičnine (takšno je bilo nesporno dejansko stanje ob koncu glavne obravnave). To pa ima več pravnih posledic: Upoštevaje določbo 1. odstavka 138. člena Zakona o dedovanju (Ur. list RS štev.15/76 in naslednji; v nadaljevanju: ZD) izjave o sprejemu dediščine toženec ne more preklicati, kar pomeni, da bo toženec ostal dedič kljub še nepravnomočno končanem zapuščinskem postopku najmanj v višini nujnega deleža. Ta pa zadostuje za plačilo celotne vtoževane terjatve, kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na v sodni praksi uveljavljenem dokaznem pristopu afirmativne litiskontestacije - da se neprerekane trditve štejejo za priznane(glej razloge na strani 6 v zadnjem odstavku in v prvem odstavku na strani 7 sodbe, ki pa s pritožbo niti niso substancirano izpodbijane, saj ni navedenega izračuna, ki bi kazal na drugačen dokazni rezultat). Tožnica je kategorično trdila, da celo toženčev nujni delež zadostuje za poplačilo terjatve in ni zgolj ugibala, kot nekorektno – v nasprotju s podatki spisa – trdi pritožnik. Ob takšnem nehipotetičnem tožničinem zatrjevanju pa bi moral toženec upoštevaje pravilo o porazdelitvi trditvenega bremena na obe pravdni stranki odgovoriti (kategorično zanikati tožničino trditev), da bi preprečil uporabo omenjene dokazne metode.

Toženec se v pritožbi nadalje sklicuje na to, da naj bi z materjo sporazumno razdrla dedni dogovor in da je bil zato tudi razveljavljen sklep o dedovanju, ki je temeljil na tem dogovoru. Zato pa mu je potrebno takoj odgovoriti, da tudi v tem primeru odgovarja nerazdelno skupaj s sodedinjo za plačilo prisojenega zneska v okviru svojega dednega deleža. Takšno nerazdelno odgovornost uzakonja določba 3. odstavka 142. člena ZD, po katerem so v primeru, ko je več dedičev, ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Gre za solidarno odgovornost dedičev, kar pomeni, da vsak odgovarja za celotno obveznost vendar do višine svojega dednega deleža (v medsebojnem razmerju pa lahko uveljavljajo regresne zahtevke - glej določbo 4. odstavka 142. člena ZD). Dediči kot dolžniki zapustnikovega dolga zato tudi nimajo položaja enotnih sospornikov (primerjaj tudi v ustaljeni sodni praksi izoblikovano stališče: na primer: Sodba in Sklep VS RS opr. štev.: II Ips 217/2003, z dne 25.9.2003; objavljena na spletni strani: http://krn2.sodisce.si/bin/gate.exe. - v sodni bazi SOVS). Določbe ZD tudi ne dajejo podlage za ugotovitev, da bi nerazdelna odgovornost za zapustnikove dolgove nastala šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kot tudi še zmotno trdi pritožnik. V skladu z določbo 132. člena ZD preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, kar pomeni, da se dedič postane z zapustnikovo smrtjo - ipso iure; tedaj lahko dediči že razpolagajo z zapuščino in tedaj že nastopi tudi odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove (primerjaj tudi v ustaljeni sodni praksi sodne odločbe kot na primer: Sodba VS RS opr.štev. II Ips 198/2000, z dne 18.10.2000, Sodba in sklep VS RS opr.štev. II Ips 217/2003, z dne 25.9.2003 in Sklep VS RS opr.štev. II Ips 365/2005, z dne 30.8.2007; vse objavljeno na omenjeni spletni strani – v sodni bazi SOVS). Njihova odgovornost nastane po sili zakona v trenutku, ko so sprejeli dedovanje ((pri čemer način sprejema – izrecna izjava, razpolaganje z dediščino ali celo molk do zaključka zapuščinske obravnave, ni pomemben, glej: dr. Milan Kreč in Đuro Pavić: Komentar Zakona o nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, stran 500)). Le odpoved dedovanju (ki pa je v konkretnem primeru onemogočena z že nepreklicljivo izjavo o sprejemu dediščine) lahko oprosti dediča odgovornosti za zapustnikove dolgove v okviru njegovega dednega deleža (člen 142/2 ZD), ter nadalje še razdedinjenje in dedna nevrednost, ki pa v konkretnem primeru nista zatrjevana. Tožnica kot upnica zapustnika torej lahko od toženca kot zapustnikovega zakonitega in tudi oporočnega dediča terja celotno sporno terjatev že pred pravnomočno zaključenim zapuščinskim postopkom in ni dolžna čakati, da se ta konča (glej ibid: stran 497).

Neutemeljene so končno tudi pritožbene trditve, ki izpodbijajo odločitev prvostopnega sodišča o začetku teka zamudnih obresti. Tudi na drugi pravni podlagi utemeljena odločitev ne da drugačnega rezultata od izpodbijane. V skladu s cit. določbo ZOR bi moral toženčev pravni prednik brez zavlačevanja izročiti znesek tožničini pravni prednici, torej vsaj takoj po prenehanju skrbništva (to je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje že v letu 1999 in 2000, ko je tudi prejel opomin tožničine pravne prednice), in je torej tudi njegovo pritožbeno zavzemanje, da so začele teči zamudne obresti šele od vložitve tožbe (dne 17.5.2004) dalje, materialnopravno zmotno.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrniti in v izpodbijanem ugodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).