Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske določitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To določitev vsebuje izvršilni naslov, to je določba gradbenega inšpektorja, ki se s sklepom o dovolitvi izvršbe le izvršuje

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba zoper 2. točko izreka sklepa se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s 1. točko izreka zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je izdal Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice z dne 3. 9. 2010; z 2. točko izreka pa je zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je 4. točka izreka njegove odločbe z dne 17. 1. 2007 postala izvršljiva, dovolil njeno izvršbo, tožniku pa zagrozil z denarno kaznijo 3.000,00 EUR, če takoj po vročitvi tega sklepa ne preneha z uporabo tam navedenega objekta. Tožena stranka je z odločbo z dne 14. 4. 2001 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi k 1. točki izreka sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato je tožbo zavrglo. V obrazložitvi k 2. točki izreka sklepa pa navaja, da zaradi zavrženja tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o začasni odredbi, zato je zavrglo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper obe točki izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe odločeno o njegovi pravici in poseženo v njegovo pravno korist. Z njim je namreč odločeno o prepovedi uporabe celotnega objekta, čeprav je predmet inšpekcijskega nadzora le rekonstrukcija že obstoječe stanovanjske hiše, ki stoji že vrsto let z vsemi dovoljenji. V delu, kjer se prepoved uporabe nanaša na že obstoječi objekt, za tako prepoved ni pravne podlage. Zato je z upravnim aktom poseženo v njegove človekove pravice do zasebne lastnine, do osebnega dostojanstva in varnosti, do varstva pravic do zasebnosti in osebnostnih pravic, do nedotakljivosti stanovanja. Z zavrženjem tožbe, čeprav je v pravnem pouku drugostopne upravne odločbe navedeno, da je mogoč upravni spor z vložitvijo tožbe pri upravnem sodišču, pa je bilo poseženo v njegovo pravico do pravnega sredstva. Ker je upravni organ svojo odločbo oprl le na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), denarno kazen pa je izrekel po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je izrek upravne odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o dovolitvi izvršbe razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je na podlagi prvega odstavka 290. člena in prvega ter drugega odstavka 298. člena ZUP izdal organ, pristojen za izvršbo. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je 4. točka odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), s katero so bile tožniku zaradi nezakonite rekonstrukcije, dozidave in nadzidave obstoječe stanovanjske hiše v skladu z 158. členom ZGO-1 izrečene prepovedi, med drugimi tudi prepoved uporabe in opravljanje gospodarske dejavnosti, postala izvršljiva in ker tožnik ni spoštoval naložene obveznosti, mu je bila zagrožena denarna kazen v primeru nadaljnjega nespoštovanja inšpekcijske odločbe. S tako vsebino sklepa (s katero se le ugotavlja izvršljivost in za primer nadaljnjega nespoštovanja inšpekcijske odločbe zagrozi z denarno kaznijo) upravni organ ni ponovno odločal ali posegel v tožnikovo pravico, obveznost ali pravno korist. 6. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sporni sklep o izvršbi ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 380/2008, I Up 616/2008, I Up 86/2009, I Up 100/2009, I Up 103/2009, I Up 213/2009, I Up 67/2010, I Up 163/2010, I Up 285/2010). S tem sklepom namreč ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika. Vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 17. 1. 2007, s katero mu je bila naložena prepoved uporabe ali opravljanja gospodarske ali druge dejavnosti v spornem objektu. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, to je do dne 3. 9. 2010, odrejenega ukrepa ni prostovoljno izvršil. Za primer nadaljnjega nespoštovanja inšpekcijske odločbe pa mu je zagrožena najnižja možna kazen v skladu z drugo alinejo 2. točke drugega odstavka ZGO-1. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 7. Tožnikovi pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Glede na obrazloženo s sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo odločeno o prepovedi uporabe objekta (o prepovedi je bilo odločeno z izvršilnim naslovom-inšpekcijsko odločbo, sklep o dovolitvi izvršbe pa je skladen izvršilnemu naslovu). Zato so ugovori o tem, da naj bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe odločeno o njegovi pravici in poseženo v njegovo pravno korist, neutemeljeni. Pa tudi sicer iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bila denarna kazen kot sredstvo prisilne izvršbe zagrožena, ker je tožnik kljub prepovedi uporabljal nezakonito rekonstruiran in nadzidan del objekta. Tožnik pa ne zatrjuje, da naj bi ta del objekta ne uporabljal. Ob takem dejanskem stanju, s sklepom o dovolitvi izvršbe tudi ni bilo poseženo v njegove človekove pravice iz 33., 34., 35. in 36. člena Ustave RS. Ker je imel tožnik možnost zoper sklep o izvršbi vložiti pritožbo, to možnost je izkoristil in o njegovi pritožbi je bilo odločeno, tudi ni utemeljen njegov ugovor o kršitvi 25. člena Ustave RS. Njegove navedbe o tem, da naj bi se prvostopni upravni organ pri zagroženi denarni kazni skliceval le na določbe ZUP, so protispisne in zato neupoštevne.

8. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na pouk o pravnem sredstvu v odločbi tožene stranke. Odločitev, ali ima stranka zoper izpodbijani upravni akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, namreč ni predmet presoje upravnega organa, ampak je odvisno od vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o tem. Pouk o pravnem sredstvu pa tožniku ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot mu jih daje zakon.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

10. Pritožba je prepozna.

11. Po določbi šestega odstavka 32. člena ZUS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlagani začasni odredbi, dopustna pritožba v roku treh dni, na kar je bil tožnik v izpodbijani sodbi s poukom o pravnem sredstvu pravilno opozorjen.

12. Iz vročilnic v sodnem spisu izhaja, da je bil sklep sodišča prve stopnje tožnikovemu pooblaščencu vročen dne 30. 5. 2011. Rok treh dni za vložitev pritožbe zoper sklep o začasni odredbi se je iztekel v četrtek 2. 6. 2011. Pritožbo zoper celoten sklep pa je tožnik po pooblaščencu vložil dne 14. 6. 2011, torej prepozno.

13. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvega odstavka 22. člena ZUS-1 pritožbo zoper 2. točko izreka sklep sodišča prve stopnje zavrglo kot prepozno.

K III. točki izreka:

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).