Jedro

Predpogodba (ki vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe) veže obe stranki, vendar ne v nedogled. Če stranki sami ne določita roka, v katerem morata skleniti pogodbo, pride v poštev zakoniti šestmesečni rok, ki teče od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Rok je prekluziven, po njegovem izteku ni več mogoče zahtevati sklenitve glavne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval sklenitev (smiselno) kupoprodajne pogodbe glede nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 885, k.o..., po ceni 100,696.812 SIT (ki naj bi se poravnala z medsebojnim pobotom terjatev pravdnih strank). Primarni zahtevek je naknadno objektivno eventualno kumuliral še z dvema zahtevkoma. Prvi podredni zahtevek se od primarnega razlikuje v tem, da je v 2. členu pogodbe, katere sklenitev zahteva tožnik, določba o ceni in načinu plačila nepremičnin skrčena na določbo o vrednosti nepremičnin. Drugi podredni zahtevek se glasi na izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere bi se pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na tožnikovo ime. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe in podredni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Dogovor, s katerim je tožnik utemeljeval svoj zahtevek, je opredelilo kot predpogodbo, ki pa ne vsebuje vseh bistvenih sestavin glavne pogodbe (zaradi česar po tretjem odstavku 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ni iztožljiva).

Poleg tega je ugotovilo, da je tožeča stranka tudi sicer zamudila rok, v katerem bi lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe (četrti odstavek 45. člena ZOR). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Graja presojo sodišč obeh stopenj, da je v pogodbo o poravnavi zajeta druga samostojna pogodba (predpogodba). Trdi, da s toženo stranko ni sklenil predpogodbe, temveč poravnavo, katere bistvo ni bila naknadna sklenitev pogodbe, temveč pridobitev lastninske pravice, ki pa se lahko v skladu z veljavnimi predpisi pridobi le na podlagi pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo. Zato je moral vložiti tožbo na sklenitev pogodbe, ki pa dejansko pomeni tožbo, s katero tožnik zahteva izpolnitev obveznosti iz poravnave. Trdi, da obveznost skleniti pogodbo lahko izvira tudi iz pogodbe o poravnavi, ki pa zaradi posebnosti (nedopustnost ugovora čezmernega prikrajšanja -

1094. člen ZOR) ne more biti pravno kvalificirana kot predpogodba. V zvezi z ugotovitvijo, da sporni dogovor ne vsebuje konsenza glede cene, tožnik navaja, da zadostuje, da je cena v pogodbi določljiva in hkrati pojasnjuje, da je bila v konkretnem primeru cena v poravnavi določena z umikom (tožnikovih) tožb (zaradi odmere taks in davkov pa določljiva tudi v denarju, in sicer s cenitvijo z dne 30.11.1998). Tožnik v reviziji navaja, da je zato, ker je pričakoval, da bo tožena stranka zanikala "dogovor o odstopu terjatev", postavil podrejeni zahtevek, v katerem način plačila ni določen, vendar o njem sodišči nižjih stopenj nista odločili. Glede ugotovitve, da naj bi zamudil prekluzivni šestmesečni rok, pa tožnik (izhajajoč iz stališča, da tožbeni zahtevek izvira iz poravnave in ne predpogodbe) trdi, da za uveljavljanje zahtevka velja splošni petletni zastaralni rok. Tudi če bi bila sklenjena predpogodba, pa bi rok iz četrtega odstavka 45. člena ZOR po mnenju tožnika začel teči šele v letu 2000. V času sklepanja pogodbe so bile namreč nepremičnine zaradi postopka lastninskega preoblikovanja prenešene na Sklad (očitno Sklad kmetijskih zemljišč), zaradi česar prenos lastninske pravice na tožnika v mesecu ali dveh po sklenitvi sporne pogodbe ne bi mogel biti realiziran. Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da so bile nepremičnine šele po spremembi namembnosti leta 2000 prenesene nazaj na toženo stranko. Poleg tega tožnik določitev roka na "enega ali dveh mesecev" ocenjuje za neprecizno in kot tako za nezadostno in pomanjkljivo. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka v svojem odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Nasprotuje stališču tožeče stranke, da določbe ZOR o poravnavi niso združljive z naravo predpogodbe. Revizijske trditve tožeče stranke, da bistvo spornega dogovora ni naknadna sklenitev pogodbe, temveč pridobitev lastninske pravice, so po mnenju tožene stranke v nasprotju s tožbenimi trditvami, tožbenima zahtevkoma in dokazi. Tožena stranka se strinja s pravno opredelitvijo dogovora sodišč nižjih stopenj in ob tem poudarja, da je tožnik z oblikovanjem tožbenega zahtevka avtomatično prejudiciral kvalifikacijo tega dela dogovora, saj je zahteval, da sodišče odloči o tem, ali je tožena stranka dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za nepremičnino. Ob tako postavljenem zahtevku drugačna kvalifikacija dogovora po mnenju tožene stranke sploh ni mogoča. Revizijske trditve, ki se nanašajo na vprašanje, ali so bile v predpogodbi določene vse bistvene sestavine pogodbe, so po mnenju tožene stranke v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem (da cena ni bila določena) in v nasprotju s tožnikovimi predhodnimi trditvami.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikova trditev v reviziji, da sodišči prve in druge stopnje nista odločili o njegovem (prvem) podredno postavljenem zahtevku za sklenitev pogodbe, v kateri način plačila ni določen, v postopku z revizijo ne more biti upoštevna. Če je tožnik menil, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, bi moral predlagati izdajo dopolnilne sodbe kot institut, specialno predviden namesto pritožbe prav za odpravo take kršitve pravil pravdnega postopka - določb 310. člena ZPP (325. - 327. člen ZPP). Ni pa mogoče pomanjkljivosti, kakršno zatrjuje tožnik, odpraviti v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji in ki je po naravi stvari ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njo o zahtevku ali delu zahtevka tožnika sploh ni bilo (pravnomočno) odločeno. Zato v danem primeru ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila revizijski razlog (primerjaj z odločbo VS RS, III Ips 27/93).

V kakšnih okoliščinah je bila pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali, kakšen je bil njen namen in skratka, kakšna je bila njena vsebina, so dejanska vprašanja, katerih izpodbijanje v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo tistih tožnikovih navedb, ki so uperjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (da namen strank ni bila naknadna sklenitev pogodbe, temveč pridobitev lastninske pravice; da sta se stranki dogovorili o ceni nepremičnin...), temveč je pomen in učinke spornega dogovora presojalo izključno na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Iz njih izhaja, da sta pravdni stranki želeli po mirni poti urediti medsebojna razmerja. Dne 1.12.1998 sta sklenili pisni dogovor, s katerim se je tožnik zavezal umakniti tožbe, ki se večinoma nanašajo na postopek lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Tožena stranka pa se je obvezala, da bo s tožečo stranko sklenila pogodbo, s katero bo le ta pridobila v last in posest "lokacijo M.". Dogovorjen je bil način odplačila nepremičnin (po navedbah tožnika z dogovorom "o odstopu terjatev"), ne pa tudi cena nepremičnin. Prav tako se stranki nista natančno dogovorili, kdaj naj bi bila prodaja o prenosu nepremičnin sklenjena.

Sodišči prve in druge stopnje naj bi po mnenju tožnika materialno pravo zmotno uporabili s tem, da sta dogovor, ki se nanaša na nepremičnine "M.", pravno opredelili kot predpogodbo v pomenu 45. člena ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila presoja sodišč pravilna. Ugotovljen dogovor, s katerim sta se stranki zavezali, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba, je predpogodba v pomenu 45. člena ZOR. Materialnopravno pravilno je tudi razlogovanje sodišča druge stopnje, da predpogodba ne izgubi lastnosti predpogodbe in kot taka obdrži svojo relativno samostojnost, tudi če je del širšega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij, zaradi česar se izkaže, da so vsa tožnikova zavzemanja v reviziji za nujnost razlage listine A3 kot poravnave v pomenu določbe 1089. člen ZOR brez slehernega pomena in ne terjajo podrobnejše presoje.

Predpogodba (ki vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe) veže obe stranki, vendar ne v nedogled. Če stranki sami ne določita roka, v katerem morata skleniti pogodbo, pride v poštev zakoniti šestmesečni rok, ki teče od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Rok je prekluziven, po njegovem izteku ni več mogoče zahtevati sklenitve glavne pogodbe. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da pravdni stranki ob sklenitvi predpogodbe nista določili roka za sklenitev glavne pogodbe. Ugotovljeno dejstvo, da se je pogodba v času sklepanja predpogodbe že pripravljala pri notarki, utemeljuje pravno presojo, da so že ob sklepanju predpogodbe bili podani pogoji za sklenitev glavne pogodbe. Ob tem je tožniku treba pojasniti, da njegove trditve, da pogodba ni mogla biti sklenjena pred letom 2000, ker so bile nepremičnine prenesene na sklad, ni mogoče upoštevati, saj jo je prvič postavil šele v pritožbi (izpovedi prič strank ne razbremenijo njihovega trditvenega bremena), ne da bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (337. člen ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Poleg tega je takšna navedba tudi v nasprotju s tožnikovimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer je navajal, da je bila cena dogovorjena, da je bil pridobljen zemljiškoknjižni izpisek in da je bila za odmero davka na promet nepremičnin opravljena cenitev.

Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je šestmesečni rok, v katerem je tožnik imel pravico zahtevati sklenitev glavne pogodbe, pričel teči takoj po sklenitvi predpogodbe in se je iztekel 1.6.1999. Tožnik je tožbo vložil skoraj leto dni po izteku roka (11.4.2000), kar pomeni, da je že iz tega razloga njegov zahtevek za sklenitev glavne pogodbe neutemeljen in ga je bilo potrebno zavrniti, ne glede na to, ali so ob sklenitvi predpogodbe obstajali pogoji (drugi in tretji odstavek 45. člena ZOR) za njeno iztožljivost, ali ne.

Materialnopravno pravilna je tudi zavrnitev drugega podrednega zahtevka, s katerim je tožnik od toženca zahteval izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine. Na podlagi predpogodbe tega ni mogoče zahtevati, saj se s tožbenim zahtevkom lahko zahteva le sklenitev glavne pogodbe, ne pa tudi njena izpolnitev. Do nje namreč sploh še ni prišlo. Prav tako pa tožnik ni izkazal, da bi na kakšen drug način pridobil pravni temelj pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah. Dogovor, na katerega se sklicuje, to zagotovo ni - niti, če je obravnavan kot celota.

Ker se po obrazloženem izkaže, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino revizije ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, odločanje o tožnikovih stroških revizijskega postopka pa je odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.