Jedro

Kadar ni soglasja volj glede sklenitve posla, tudi ni moč uporabiti teorije realizacije. Vendar, tožeča stranka trditev o sklenitvi poroštvene pogodbe sploh ni podala, še manj zatrjevala njeno realizacijo. Zato tudi ni moč očitati toženi stranki, da ugovorov zoper višino obveznosti ni izkazala. Tožena stranka se je branila zgolj zoper trditve, ki jih je podala tožeča stranka in ni mogla predvideti zaključkov, ki jih je v razlogih sodbe napravilo prvostopenjsko sodišče in predstavljajo za toženo stranko presenečenje. Strankina pravica do izjave je bila kršena.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I.1. točki izreka (glede zneska 1.100,00 EUR), v točki I.2. izreka za znesek 800,00 EUR ter v II. točki izreka (stroški) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je iz izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna povrniti tožnici 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 dalje do plačila (I.1. točka izreka). V presežku (za plačilo 24.300,00 EUR) je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (I.2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.357,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zavrnilo zahtevek zgolj zato, ker tožnica nima pisnega potrdila o izročitvi posojila. Navaja, da toženca nista imela denarja za nakup hiše in obstoja denarja zato ne moreta dokazati. Nista mogla plačati niti stroškov najemnine in sta ostala dolžna F. K. Tožnica je pomagala tožencema tudi v številnih drugih primerih. Pomoč pri nakupu hiše je bila zgolj ena v vrsti številnih pomoči. Tožnica je istega dne dvignila z bančnega računa znesek 40.000,00 EUR in del namenila kot posojilo tožencema. Na obrazcu za dvig denarja je tožničin podpis. Ugotovitev sodišča, da ni izkazano, kdo je dvignil denar, je zato nesmiselna. Tožnica je razpolagala z zneski na bančnem računu, saj je bila dejanski vodja poslovanja. Hčerka je bila le formalni nosilec. Listine, ki jih je predložila tožena stranka izkazujejo, da toženca nista imela sredstev in ne vira dohodka, iz katerega bi kaj privarčevala. Znesek 4.000,00 EUR, ki ga je toženec prihranil od prodaje zemljišča, pa sta toženca potrebovala za tekoče življenje. Če bi tožencu dela na črno prinašala zaslužek, ne bi iskal rešitve v dejavnosti taksi službe, ki je propadla še predno se je začela. Vse zaslišane priče so povedale, da si toženca nista bila sposobna privoščiti ničesar in da sta imela dolgove. Ob skrbni presoji dokazov bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnica denar izročila tožencema proti obljubi vračila. O toženčevih dolgovih in nezmožnosti privarčevanja za nakup hiše, bi vedeli povedati priči I. K. in E. M., katerih sodišče ni zaslišalo, sodba pa nima razlogov o zavrnitvi. Sodba tudi nima razlogov glede zavrnitve zahtevka za plačilo 800,00 EUR.

4. Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta toženca prava tako iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navajata, da tožeča stranka v postopku nikoli ni zatrjevala nastanka poroštvenega razmerja. O tem ni podala nikakršne trditvene podlage, saj je vseskozi zatrjevala, da gre za posojilno razmerje. Tudi če bi taka trditvena podlaga obstajala, pa za poroštvo niso bili izpolnjeni pogoji, saj Obligacijski zakonik vsebuje kogentno določilo, da poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Pri tožnici ni bilo volje za sklenitev poroštvene pogodbe, saj je razmerje štela za posojilno. Zato tudi teorije realizacije v tem primeru ni mogoče uporabiti. Zmoten je tudi zaključek, da je dolg toženih strank do upnika F. K. znašal 1.100,00 EUR. Toženca sta zatrjevala in dokazala, da je ta dolg znašal največ 420,00 EUR. Sodišče je napačno ugotovilo, da ugovorov zoper višino svojih obveznosti do F. K. toženca nista izkazala. F. K. v tej pravdi ni bi udeležen, toženca pa sta prerekala obstoj dolga do tožnice po temelju kot po višini.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev 23.500,00 EUR in 800,00 EUR, ker je štelo, da tožnici ni uspelo izkazati izročitve denarja tožencema in njune zaveze za vrnitev navedenih zneskov. Tožeča stranka je namreč vložila tožbo, v kateri zatrjuje nastanek posojilnega razmerja med njo in toženo stranko za več zneskov in sicer 23.500,00 EUR, ki naj bi jih posodila toženi stranki 15. 12. 2008, 800,00 EUR, ki naj bi jih posodila toženi stranki marca 2009 in 1.100,00 EUR, ki naj bi jih plačala F. K., vse z rokom vračila 16. 12. 2010. Zahtevku za plačilo 1.100,00 EUR pa je prvostopenjsko sodišče ugodilo, saj je štelo, da je tožnica iz naslova prevzetega poroštva za toženca izpolnila njun dolg do upnika v višini 1.100,00 EUR, zato sta ji dolžna toženca ta znesek vrniti z obrestmi.

8. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe napada dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in mu očita, da je zahtevek zavrnilo zgolj zato, ker tožnica ni imela listinskega potrdila o obstoju dolga. Taka pritožbena graja ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče ni zavrnilo zahtevka tožeče stranke zgolj zato, ker tožnica ni imela listine, ki bi izkazovala obstoj posojila, kot zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče je zahtevek zavrnilo zato, ker je štelo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da bi tožnica izročila denar tožencema in njune zaveze, za vrnitev denarja. Tak zaključek pa je prvostopenjsko sodišče napravilo na podlagi celovite dokazne ocene. Razlogi prvostopenjskega sodišča, ki izhajajo iz sodbe so racionalno prepričljivi. Ti so sledeči: S strani tožeče stranke zaslišanim pričam o posojilnem razmerju med strankami ni bilo znano ničesar. Tožnica, po lastnih navedbah dolgoletna in uspešna podjetnica, naj bi visok znesek 23.500,00 EUR posodila tožencema, ki sta bila po tožničinih navedbah vseskozi brez denarja in zaposlitve ter v dolgovih, praktično brez možnosti za vrnitev tako visokega dolga, saj naj bi živela iz dneva v dan. Tožnica, ki naj bi bila domnevno po lastnih trditvah izkušena podjetnica, je tak (rizičen) posel sklenila brez kakršnekoli evidence. Listina, na katero se sklicuje tožnica, potrjuje zgolj dvig zneska v vrednosti 40.000,00 EUR na dan, ko so bile pravdne stranke pri prodajalki hiše, vendar ne izkazuje, izročitve denarja tožencema, niti njune zaveze za vrnitev. Dokazni argument prvostopenjskega sodišča, ki ga je slednje napravilo po oceni vseh dokazov skupaj in vsakega posebej, je prepričljiv in ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Če tožeča stranka z dokazno oceno ni zadovoljna, pa to dokazom v ničemer ne jemlje vrednosti. Sodišče res ni zaslišalo s strani tožeče stranke predlaganih prič I. K. in E. M., vendar tožena stranka te kršitve pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče. Pritožbeno sklicevanje na te napake pa je prepozno (286.b člen Zakona o pravdnem postopku (1)).

9. Pritožbeni argumenti o tem, da naj bi bila toženca brez vira dohodka iz katerega bi lahko kaj privarčevala ter da naj z njunimi dohodki ne bi mogla kupiti stanovanjske hiše, ne izpodbijajo zaključkov prvostopenjskega sodišča o tem, da tožeči stranki ni uspelo izkazati izročitve denarja tožencema in njune zaveze za vrnitev.

10. Pač pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču, da izpodbijana sodba nima razlogov glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 800,00 EUR. Tožeča stranka namreč trdi, da naj bi toženi stranki poleg zneska 23.500,00 EUR, posodila v marcu 2009 tudi znesek 800,00 EUR. Iz zadnjega stavka 4. točke izpodbijane sodbe izhaja zgolj, da tožeči stranki ni uspelo dokazati izročitve denarja in zaveze zavrnitev tudi glede tega zneska. Ni pa iz vsebine sodbe razvidno, kateri razlogi so sodišče pripeljali do takega zaključka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsaka sodba mora imeti tudi razloge, ki omogočajo preizkus sodbe. Sodbeni razlogi so razmislek, na katerem temelji sodba v dejanskem in pravnem smislu. Ker izpodbijana sodba v tem delu razlogov nima, je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa v zavrnilnem delu glede zneska 800,00 EUR razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

11. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da tožeča stranka z vračilom 1.100,00 EUR zahteva od tožencev vrnitev dolga iz naslova prevzetega poroštva zaradi pravilne izpolnitve dolga upniku. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem oprlo na določilo 1012. in 1013. člena Obligacijskega zakonika (2). Pritožba tožene stranke tak zaključek prvostopenjskega sodišča utemeljeno graja in navaja, da tožeča stranka v postopku ni nikoli zatrjevala nastanka poroštvenega razmerja, niti njegove realizacije, saj je njihovo razmerje štela za posojilno razmerje.

12. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahtevek sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbene trditve, ki naj bi utemeljevale tožbeni zahtevek na vračilo 1.100,00 EUR iz naslova posojila ne omogočajo ugoditve tožbenemu zahtevku iz naslova prevzetega poroštva, kakršen zaključek je napravilo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožencema posodila oziroma zanju plačala 1.100,00 EUR, ta znesek pa sta se toženca zavezala vrniti tako, kot ostalo posojilo. Prvostopenjsko sodišče pa je napravilo zaključke mimo trditvene podlage tožeče stranke in štelo, da je tožnica iz naslova prevzetega poroštva za toženca izpolnila njun dolg v višini 1.100,00 EUR. V razmerju do F. K. je prevzela subsidiarno poroštvo, zaveze pa ni prevzela pisno (1013. člen OZ), ampak jo je realizirala, ne da bi toženca to sploh vedela. Kot pravilno opozarjata toženca v pritožbi, kadar ni soglasja volj glede sklenitve posla, tudi ni moč uporabiti teorije realizacije. Vendar, tožeča stranka trditev o sklenitvi poroštvene pogodbe sploh ni podala, še manj zatrjevala njeno realizacijo. Zato tudi ni moč očitati toženi stranki, da ugovorov zoper višino obveznosti do F. K. ni izkazala. Tožena stranka se je branila zgolj zoper trditve, ki jih je podala tožeča stranka in ni mogla predvideti zaključkov, ki jih je v razlogih sodbe napravilo prvostopenjsko sodišče in predstavljajo za toženo stranko presenečenje. Strankina pravica do izjave je bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi česar je bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP).

13. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP) in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Ker v preostalem delu pritožbi nista bili utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Posledično je razveljavljen tudi izrek o stroških, o katerih bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).

(1) Uradni list RS št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ.