Jedro

Nujni dedič lahko uveljavlja pravico do nujnega deleža tudi še v pritožbenem postopku.

Izrek

Pritožbi pritožnika J.P. ml. se ugodi, sklep o dedovanju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba pritožnika J.P. st. se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je po izvedenem zapuščinskem postopku po pokojni A.P. 8. 7. 2008 izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo obseg zapuščine, da je zapustnica napravila oporoko v obliki notarskega zapisa, katero je štelo za veljavno, da sta oporočna dediča podala dedni izjavi o sprejemu dediščine, da je zapustnica v oporoki razdedinila sina J.P. in da sta na njegovo mesto vstopila zapustničina vnuk J.P. in vnukinja E.P., da je zakonita dedinja še zapustničina hči A.J. ter da je E.P. zahtevala nujni delež.

Zoper sklep se pritožuje razdedinjeni J.P. st. iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo prekiniti zapuščinski postopek zaradi vložene revizije v zadevi P 7/2005, saj bi odločitev v slednji lahko vplivala na pravico do dedovanja, krog dedičev ter deležev na zapustničinem premoženju. Nadalje navaja, da njegov sin J.P. ml. ni prejel pošte, s katero naj bi bil obveščen o pravici do dedovanja. Po pritožnikovem vedenju naj bi bila namreč njegova sestra pooblaščena za sprejem pošte njegovega sina. Poleg tega je po vpogledu povratnice že na naroku podal mnenje, da ne gre za podpis njegovega sina. Meni, da bi bilo na mestu, da se ugotovi, kdo je dejansko podpisal vročilnico, ter da bi bilo ustrezno, da bi sodišče štelo, da je njegov sin sprejel, kar mu pripada, brez ozira na izkazano nesodelovanje.

Sodediči v odgovoru na pritožbo navajajo, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, saj se pritožbene navedbe nanašajo na njegovega sina. Nadalje pa navajajo, da pritožnik le pavšalno navaja pritožbene razloge, jih ne konkretizira in ne obrazloži, zato je tudi pritožba neutemeljena, poleg tega pa so pritožbene navedbe prepozne. Na podlagi 3. odstavka 174. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pa zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj pritožnik ravna očitno nepošteno.

Zoper sklep se pritožuje tudi dedič po vstopni pravici J.P. ml. in predlaga ugoditev pritožbi ter priznanje dednega deleža po pokojni stari mami v enakem obsegu kot njegovi sestri. Navaja, da naj bi po pokojni stari mami s sestro prejela delež, ki bi sicer pripadel njegovemu očetu, vsak polovico. Glede na to, da je njegova sestra prejela delež v višini 1/8, bi enak delež moral prejeti tudi on. Nadalje navaja, da nikoli ni prejel sodnega obvestila in pravnega pouka, da lahko uveljavlja njegov dedni delež, ker je očitno tretja oseba podpisala njegovo pošto ter predlaga, da se to ugotovi in preveri. Po drugi poti je bil obveščen o njegovi pravici in je zato na sodišče tudi vložil zahtevek, s katerim jo uveljavlja. Ne glede na to izjavo pa meni, da bi mu sodišče tudi brez njegove aktivnosti moralo priznati njegov dedni delež.

Sodediči v odgovoru na pritožbo navajajo, da naj bi bil pritožnik po njihovih informacijah seznanjen s predmetnim zapuščinskim postopkom, poleg tega jim je tudi ustno zagotovil, da prejema vso priporočeno pošto. Iz njegove izjave v spisu izhaja tudi, da povratnic njegove priporočene pošte A.J. ne podpisuje. Pritožbene navedbe pa so tudi sicer napačne, neutemeljene, niso podprte z dokazi in prepozne. Na podlagi 3. odstavka 174. člena ZD zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj pritožnik ravna očitno nepošteno.

Pritožba J.P. st. ni utemeljena.

Pritožba J.P. ml. je utemeljena.

Glede pritožbe J.P. ml.: Sodišče je v predmetnem zapuščinskem postopku ugotovilo, da je zapustnica A.P. v oporoki razdedinila sina J.P. st.. S sodno odločbo, opr. št. P 7/2005, z dne 3. 4. 2007 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je razdedinjenje utemeljeno. ZD v 44. členu določa, da dedič z razdedinjenjem izgubi dedne pravice v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom. Ker je imel razdedinjeni ob zapustničini smrti potomca J.P. ml. in E.P., sta slednja na podlagi vstopne pravice stopila na njegovo mesto. Dedinja E.P. je zahtevala nujni delež, J.P. ml. pa ga ni zahteval. V zvezi s tem je navedel, da ni nikoli prejel sodnega obvestila s pravnim poukom, da lahko s pisno izjavo uveljavlja svoj dedni delež in zatrjuje, da je tretja oseba podpisala nanj naslovljeno pošto. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je bil drugi pritožnik vabljen na zapuščinsko obravnavo 8. 7. 2008, iz vročilnice, pripete na list. št. 63 pa izhaja, da je omenjeno vabilo prejel. Potem ko je prvostopenjsko sodišče že izdalo sklep o dedovanju, je pritožnik podal izjavo, s katero je zahteval svoj dedni delež (list. št. 117), kar ponavlja tudi v pritožbi.

Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža je v dispoziciji upravičencev, zato sodišče o nujnem dednem deležu odloča samo na zahtevo upravičencev, ne pa po uradni dolžnosti (40. člen ZD). Nujni dedič svojo pravico primarno uveljavlja v zapuščinskem postopku, po njegovem pravnomočnem zaključku pa je ne more uveljavljati v pravdi, če mu je bila dana možnost, da jo uveljavlja v zapuščinskem postopku. Če v njem sodeluje, ga pravnomočen sklep o dedovanju veže (220. člen ZD). Drugemu pritožniku je bila možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku dana, zato v primeru zavrnitve njegove pritožbe te pravice v pravdi ne bi mogel uveljavljati. Z 41. členom ZD je omejen čas, v katerem je zaradi uveljavljanja nujnega dednega deleža mogoče zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Na posamezno fazo zapuščinskega postopka zakon uveljavljanje te pravice ni omejil. S subsidiarno uporabnim Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene prepovedi pritožbenih novot (337. člen ZPP) na odločitev ne vplivajo, ker v primeru uveljavljanja pravice ne gre za novote, kakršne želi zakonodajalec zaradi ekonomičnosti postopka preprečevati. ZD je bil uveljavljen pred ZPP, ki je prekluzije v pritožbenem postopku predvidel. Upoštevajoč posebno naravo zapuščinskega postopka, pritožbeno sodišče meni, da je ZD vrsto postopka in čas, v katerem je nujni dedni delež mogoče uveljavljati, sam omejil, vendar izključno z določilom o zastaranju in učinki pravnomočnega sklepa o dedovanju. Ker ZD uveljavljanje te pravice ne veže na čas obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, drugemu pritožniku ni mogoče odreči, da to svojo pravico uveljavlja v pritožbenem postopku.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s tretjo točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi drugega pritožnika ugodilo, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo prvostopenjsko sodišče pri razdelitvi dediščine upoštevati tudi zahtevo za nujni delež zakonitega dediča J.P. ml..

Glede pritožbe J.P. st.: O pritožbenih navedbah prvega pritožnika J.P. st. glede vročanja sodnega pisanja njegovemu sinu ter njegovega mnenja, da bi mu moral biti priznan dedni delež kljub njegovi neaktivnosti v postopku, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker glede tega nima pravnega interesa, zato je pritožba v tem delu skladno s 163. členom ZD v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP nedovoljena.

ZD v 3. odstavku 213. člena določa, da če se stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka, dokler pravda oziroma upravni postopek ni pravnomočno končan. Prvi pritožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti zapuščinski postopek po zapustnici, ker je v pravdi, v kateri je bilo s sodno odločbo, opr. št. P 7/2005, pravnomočno ugotovljena utemeljenost njegovega razdedinjenja, vložil revizijo, saj bi odločitev v slednji lahko vplivala na pravico do dedovanja in s tem na obseg dedičev ter deležev na premoženju njegove pokojne matere. Glede na to da je odločitev v zadevni pravdi že postala pravnomočna, je sodišče prve stopnje skladno s citirano določbo ZD postopalo pravilno, ko je nadaljevalo zapuščinski postopek. Ker pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal drugi pritožnik, niso podani, sklep pa ni obremenjen niti s kršitvami določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (163. člen ZD v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 163. člena ZD v zvezi s 353. in 366. členom ZPP pritožbo prvega pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 174. člena ZD, ki določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Sodediči v odgovorih na pritožbo sicer zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov na podlagi 3. odstavka 174. člena ZD, ki določa, da lahko sodišče na predlog ene stranke odloči, da ji mora druga stranka povrniti stroške, katere ji je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem. Oba pritožnika naj bi po njihovem mnenju zavlačevala postopek in onemogočala dedičem, da začnejo prosto razpolagati s kmetijo in ostalo zapuščino, ki je iz dneva v dan v slabšem stanju in zato iz dneva v dan tudi manj vredna. Pritožbeno sodišče njihovi zahtevi ni ugodilo, saj očitno nepošteno ravnanje nobenega od pritožnikov ni bilo izkazano oziroma dokazano, zgolj vložitev pritožbe pa tudi ne pomeni očitno nepoštenega ravnanja, saj ima vsakdo že na podlagi 25. člena Ustave Republike Slovenije zagotovljeno pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz navedenega pa sledi, da tako pritožnika kot sodediči, ki so podali odgovora na pritožbi, nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.