Jedro

Stranski intervenient lahko opravlja le tista dejanja, ki so za stranko koristna, saj bi bilo v nasprotju z njegovim položajem kot pomočnikom stranke, da bi lahko opravljal tudi za stranko nekoristna dejanja.

Izrek

1. Pritožba se zavrže. 2. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi I Pg 1075/2014, ki se obravnava pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil stranski intervenient, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. V tej zadevi pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka, predlagani s strani tožeče stranke (temu predlogu tožena stranka ni nasprotovala), vlaga stranski intervenient na strani tožeče stranke (prim. 199. člen ZPP). Po določbi četrtega odstavka 201. člena ZPP imajo pravdna dejanja intervenienta pravni učinek, če niso v nasprotju z dejanji stranke, ki se ji je pridružil. Navedeno pomeni, da lahko stranski intervenient opravlja le tista dejanja, ki so za stranko koristna, saj bi bilo v nasprotju z njegovim položajem kot pomočnikom stranke, da bi lahko opravljal tudi za stranko nekoristna dejanja (prim. L. Ude, Pravdi postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 273). Zaradi tega veljajo strankina dejanja tudi tedaj, če so intervenientova koristnejša. To v konkretnem primeru pomeni, da stranski intervenient s pritožbo ne more izpodbijati odločitve, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke. Pritožba stranskega intervenienta, ki izpodbija navedeno odločitev (s tem pa posredno tudi predlog tožeče stranke), zato ni dopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP), zaradi česar jo je višje sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

5. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, po katerem intervenient sam nosi svoje pritožbene stroške.