Jedro

Tožena stranka je v ugovoru oporekala le plačilu najemnine, ni pa prerekala ostalih vtoževanih stroškov, zato sodišče prve stopnje dejstev v zvezi z ostalimi stroški glede na to, da takrat niso bila sporna, ni bilo dolžno ugotavljati. Dokazujejo se namreč le sporna dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. I 230/94 z dne 24.3.1994 razveljavilo delno v 1. in delno v 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 193.864,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1994 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 7.542,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dalje zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi pa je vzdržalo v veljavi delno v 1. in delno v 3. točki izreka za znesek 85.952,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1994 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 3.232,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1994 dalje do plačila.

Zoper sodbo v njenem ugoditvenem delu je vložila pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka od 21. do 27. novembra v Atomskih toplicah, kjer je imela že vnaprej rezervirano in plačano bivanje, s pooblaščenko pa sta se domenili, da jo bo le ta na obravnavi opravičila. Pooblaščenka pa zaradi okvare na avtomobilu ni uspela pravočasno priti na sodišče. Nadalje navaja, da v času, ko je bivala v stanovanju, ni imela niti z lastnikom stanovanja niti s tožečo stranko nobene pogodbe. Toženka predvideva, da jo je imel R. Š., ki jo je vzel v stanovanje in na katerega so hodili vsi računi. Na podlagi izstavljenih računov, ki so bili na ime R. Š., je le ta dolžnik tožeče stranke. Tudi vse položnice so bile na ime R. Š.. Toženka je vse položnice iz dobre volje plačevala, vendar ne v svojem imenu, položnice pa je nekje izgubila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni moglo odgovoriti na pritožbene navedbe v zvezi z razlogi za odsotnost tožene stranke oziroma odsotnost pooblaščenke z glavne obravnave dne 22.11.1999, ker tožena stranka teh pritožbenih navedb ni pojasnila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in o njih v sodbi navedlo tudi prepričljive razloge, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ko je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala, da ni dolžna plačati najemnine, saj je v stanovanju živela sama le od junija 1992 dalje, prav tako pa se je s pravnico tovarne X. (lastnikom stanovanja) dogovorila, da bo po obrokih poravnavala zapadlo najemnino. Tožena stranka je torej v ugovoru oporekala le plačilu najemnine, ni pa prerekala ostalih vtoževanih stroškov. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 212. členu nalaga strankam izjavno breme, ko določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Vsaka stranka nosi v pravdi to breme, da se mora izjaviti o trditvah nasprotnika.

Dokazujejo se namreč le prerekane trditve. Ker tožena stranka ni prerekala ostalih vtoževanih stroškov, sodišče prve stopnje torej dejstev v zvezi z ostalimi stroški glede na to, da takrat niso bila sporna, ni bilo dolžno ugotavljati. Tožena stranka pa šele sedaj v pritožbi prereka plačilo ostalih vtoževanih stroškov in je zato šteti, da navaja nova dejstva, ki jih prej ni navajala. To pa glede na določbo 337. člena ZPP ni dopustno, saj sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Ker tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti prej, teh novih dejstev pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).