Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi njegova družina skupaj z njim pobegnila na Hrvaško zato, da bi se tožnikov oče izognil mobilizaciji v nemško vojsko, mu ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, in pravic, izvirajočih iz tega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 13.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote G.R. z dne 21.6.2002, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 28.4.1943 do 15.5.1945, ter odločila, da se zahtevek zavrne. V obrazložitvi je navedla, da ni z ničemer dokazano, da bi tožnik skupaj s starši dne 28.4.1943 pobegnil iz G. v U. na Hrvaškem zato, da bi se oče izognil vpoklicu v nemško vojsko. Po zgodovinskih podatkih je bil leta 1943 v nemško vojsko mobiliziran letnik 1916 in 1917, tožnikov oče pa je bil letnik 1913, zaradi česar bega pred prisilno mobilizacijo ni mogoče šteti kot razlog za pobeg družine. Poleg tega je iz odločbe Skupnosti invalidskega in pokojninskega zavarovanja M.S. z dne 28.12.1971, razvidno, da je imel tožnikov oče celotno obdobje od 1941 do 1945 leta priznano kot posebno dobo na temelju internacije, iz dokumentov, ki jih je takrat predložil, pa ne izhaja, da je mu je pretila prisilna mobilizacija. Iz podatkov v spisu pa tudi ni razvidno, da bi tožniku in njegovi družini grozila kakšna koli druga oblika nasilja, v izogib katerega naj bi pobegnili.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegov oče skupaj z družino pobegnil zaradi neposredno grozečega nasilja v smislu 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 64/01). Tožena stranka je pravilno presodila dokaze v upravnih spisih, prav tako pa je pravilno upoštevala zgodovinsko dejstvo, da leta 1943 nemški okupator ni mobiliziral nabornikov z očetovo letnico rojstva. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tožbene ugovore, da so bile priče, ki so bile zaslišane v postopku priznanja posebne delovne dobe za očeta, neverodostojne, kakor tudi pavšalne ugovore tožnika, da se z dokazno oceno tožene stranke ne strinja.

Tožnik v tožbi navaja, da so vse zaslišane priče določno izpovedale, da je njegovemu očetu ves čas grozilo, da bo prijet s strani nemških in madžarskih okupatorjev. O tem je izpovedal tudi tožnikov brat, ko je v svoji zadevi uveljavljal priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, prav tako pa je povedal, da njun oče ni bil nikoli v internaciji v L. in da sta priči J.B. in A.B. takrat izpovedala pristransko v njegovo korist. Ne strinja se z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da sta obe priči izpovedali pravilno, saj sta bili opozorjeni na posledice krive izpovedbe. Tudi priče, ki so bile zaslišane v predmetnem postopku so bile opozorjene enako, pa so izpovedale povsem drugače. Sodišče ni zavzelo stališča, zakaj tem pričam ne verjame, zato sodba v tem delu nima razlogov. Prav tako ni imelo nobene podlage za sklepanje, da so Nemci leta 1943 izvajali nabor oseb, rojenih leta 1916 in 1917, in ne tudi leta 1913. Sicer je to lahko zabeleženo v zgodovinskih virih, vendar pa se je na terenu izvaj-alo drugače. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta se tožnikovemu očetu v času domnevne internacije rodila dva otroka, kar pomeni, da je moral biti v bližini svoje žene, da je ta lahko zanosila.

Neposredno grozeče nasilje pa izhaja ravno iz dejstva, da je oče z mlado družino in dvema mladoletnima otrokoma moral pobegniti iz domačega kraja ter pustiti vse svoje premoženje. Razlog za takšno dejanje je lahko le huda stiska, bil pa je tudi partizanski kurir, zato mu je grozilo, da ga ustrelijo. Nasilje se je kasneje realiziralo, saj je bil ujet s strani madžarskih žandarjev. Tožnik meni, da je z izvedenimi dokazi povsem dokazal svoje trditve. Sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo izključno na podlagi odločitve in obrazložitve tožene stranke, ne da bi se neposredno prepričalo o tem ali je tožba utemeljena. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba zakonita in temelji na pravilnih razlogih. Status žrtve vojnega nasilja lahko pridobi le tisti, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje posamezne oblike žrtve vojnega nasilja določa ZZVN.

Tako je pri begunstvu treba izkazati pobeg pred vojnim nasiljem okupatorja (2. člen ZZVN), ki pa je moralo biti konkretno in osebi neposredno groziti.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik zatrjeval, da je njegova družina dne 28.4.1943 pobegnila v kraj U. na Hrvaško, saj bi drugače moral oče v nemško vojsko. Da bi njegovemu očetu neposredno grozila prisilna mobilizacija, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal. V potrditev svojih navedb je kot dokaz predlagal izpovedbe štirih prič, ki pa so le pavšalno, brez navedb konkretnih dogodkov, opredeljenih po kraju in času, izpovedovale o takratnih dogodkih. Po drugi strani pa je tožena stranka svojo odločitev oprla na zgodovinsko dejstvo, da nemški okupator leta 1943 ni mobiliziral oseb letnika 1913, ter na odločbo pokojninskega zavarovanja M.S. z dne 28.12.1971, ki je javna listina, iz katere izhaja, da je bil tožnikov oče v času od 1941 do 1945 interniran v L. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta tako tožena stranka kakor sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ocenila v upravnem postopku izvedene dokaze in na tej podlagi tudi pravilno sklenila, da tožnik ni izkazal pogojev, ki jih za priznane uveljavljanega statusa begunca določa ZZVN.

Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori.

Zgodovinskega dejstva, da so bili leta 1943 mobilizirane osebe, rojene leta 1916/17, ni mogoče izpodbijati s pavšalno navedbo, da se je na terenu mobilizacija izvajala povsem drugače. Obstoja neposredno grozečega nasilja tudi ne izkazuje dejstvo, da je bil tožnikov oče kasneje na Hrvaškem aretiran s strani madžarskih žandarjev, saj je bilo to nasilje izvedeno v povsem drugih krajevnih in časovnih okoliščinah. Prav tako pa tožnik ne more izpodbijati ugotovitev v javni listini s trditvijo, da je bila slednja sestavljena v "komunistično socialističnih časih", ko je za izdajo odločbe zadostoval že formalen dokaz in bi priči po potrebi izpovedovali tudi drugače. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.