Jedro

Če društva opravljajo dejavnost, ki jo opravljajo z namenom pridobivanja dobička, morajo od dobička, ustvarjenega s to dejavnostjo, obračunati in plačati davek od dobička pravnih oseb, od opravljenega prometa pa tudi ustrezen prometni davek. Storitve, ki naj ne bi bile zavezane plačilu davka so le tiste storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno s pravili društva, nudi društvo. Kolikor društvo opravlja druge storitve oziroma dejavnosti, je zavezanec za plačilo davka.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika in odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 13. 7. 2004 v točki I/1 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti do dneva izvršljivosti odločbe odpravila in odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe, v ostalem pa pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 od osnove 2.042.379,00 SIT po stopnji 25 % v znesku 510.595,00 SIT z obrestmi (točka I/1 izreka prvostopne odločbe), plačilo davka od prometa storitev za leto 1997 po stopnji 5 % po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev od osnove 10.507.235,00 SIT v znesku 500.144,00 SIT (točka I/2 izreka prvostopne odločbe) in plačila davka od prometa storitev za leto 1998 po stopnji 6,5 % po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev od osnove 34.997.568,00 SIT v znesku 2.274.848,00 SIT. Tožnik ima status društva in je bil 16. 4. 1997 vpisan v register društev in razvrščen v dejavnost vozniških šol. Iz priložene poslovne dokumentacije izhaja, da je društvo prihodke dosegalo tudi s prodajo storitev in sicer iz naslova dejavnosti gostinstva in oddajanja gokart vozil v najem. Navedeni dejavnosti pa v Statutu nista opredeljeni kot cilja, ki se uresničujeta v okviru kluba in gre za opravljanje pridobitne dejavnosti, ki ni določena v Statutu. 22. člen Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95) je določal, da društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z nameni in nalogami društva ter se opravlja v obsegu, potrebnem za njihovo doseganje. Namena nepridobitnosti društva ni mogoče zamenjati z opravljanjem neobdavčljive dejavnosti. Nepridobitnost delovanja (dejavnosti) kluba predstavljajo neobdavčeni prihodki kot so na primer članarina ali donacije, pridobljene glede na namen, za katerega je bilo društvo ustanovljeno. V primeru, ko v pravnem prometu nastanejo poslovni dogodki, na osnovi katerih se zaračuna blago ali storitve ne moremo govoriti o nepridobitni dejavnosti društva. V obravnavanem primeru so nastali poslovni dogodki na osnovi katerih je bilo zaračunano blago ali storitve v pravnem prometu, in sicer iz naslova gostinskih dejavnosti in dajanja v najem gokart vozil, oziroma kot navaja tožnik so prihodki nastali z zaračunavanjem nadomestila za uporabo prostora in opreme. Tožena stranka navaja katere listine so bile pregledane ter kakšni so bili zneski prihodkov in odhodkov. Vpogledana je bila pogodba o uporabi, sklenjena med A.A.A. d.o.o. B. in tožečo stranko o najemu skladiščne hale v izmeri 4.800 m2. Šlo je za najem poslovnih prostorov za športno zabavne prireditve dvoranskega kartinga z okrepčevalnico, v kateri je društvo opravljalo gostinsko dejavnost. Tožnik je v najete poslovne prostore investiral za ureditev gokart steze, za gokart prireditve ter v nakup 27 gokart vozil s pripadajočo opremo. Iz vsega tega kaže, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost, kar izkazuje z zaračunavanjem storitev oziroma to izhaja iz poslovnih dogodkov, izkazanih v poslovnih knjigah. Iz pregleda izkupička blagajne društva za leto 1997 izhaja, da izkupiček za pijačo znaša 6.568.665,00 SIT, izkupiček za gokart pa 15.435.800,00 SIT. Pri pregledu izpiskov žiro računa v povezavi s preverjenimi dnevnimi zaključki za najem gokart vozil in opravljenih gostinskih storitev, to je dejavnosti, ki v Statutu ni bila urejena, pravni posli pa so bili opravljeni ter je bila storitev zaračunana, je bilo ugotovljeno, da tožnik prejete gotovine ni v celoti polagal na žiro račun in je bila razlika med položeno gotovino in izkazanimi dnevnimi iztržki po kontrolnih trakovih evidentirana kot dani kredit predsednika društva. Na podlagi izpiskov žiro računa pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik izkazal prihodek iz naslova opravljanje dejavnosti le v višini položene gotovine, ki ne ustreza dejansko doseženemu prihodku, evidentiranemu preko registrske blagajne, ki znaša 22.004.465,00 SIT. Kredit, dan po posojilni pogodbi v višini 9.426.000,00 SIT je bil tako utemeljeno kvalificiran kot doseženi prihodek od opravljanja pridobitne dejavnosti iz naslova nepoložene gotovine na žiro račun in ni bil izkazan v obračunu. Pritožbena navedba, da bi bilo treba priznati stroške v obračunu davka, je neutemeljena, saj iz obračuna davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 izhaja, da so bili tožniku odhodki priznani v celoti (preglednica na strani 6 prvostopne odločbe). Tudi pritožbena navedba, da tekmovanje v okviru državnega prvenstva ni storitvena dejavnost in da sredstva, ki jih je za ta namen društvo dobilo v letu 1997 in 1998 ni mogoče šteti za plačilo storitev, ampak za donacijo, ni utemeljena. Iz 6. člena Statuta društva izhaja, da je namen kluba razvijanje in popularizacija tekmovalnega športa, prizadevanje za večjo prometno in tehnično kulturo, napredek avto moto športa, izdajanje strokovne literature ter skrb za strokovno usposabljanje članov. Kot izhaja iz dokumentacije in ostalih ugotovitev iz postopka pa ne gre zgolj za ljubiteljsko delovanje, ampak za dejavnost, ki je tudi pridobitna. Tožnik navaja, da društvo aktivnost izkazuje na športnih tekmovanjih in v ta namen pridobiva sponzorska sredstva. V ta namen je tožnik sklenil več pogodb o poslovnem sodelovanju, iz katerih pa nedvomno izhaja, da ne gre za donacijo. Donatorstvo je darovanje nečesa brez da bi obdarjencu karkoli obljubil ali storil in donator od prejemnika sredstev v zameno ne pričakuje ničesar. Enako velja za pogodbo o pokroviteljstvu. Društvo oziroma klub je oproščeno plačila davkov od dobička pravnih oseb le v primeru, če gre za nepridobitne namene delovanja (6. člen Zakona o davku dobička pravnih oseb). Ugotovitev prvostopnega organa, da dejavnost dajanja vozil gokart v najem v Statutu ni opredeljena kot cilj društva, zato ni neposredno v nasprotju s trditvijo le-tega, da naj bi bila pridobitna dejavnost društva določena v temeljnih aktih društva. Tožnik je z dajanjem v najem vozil in kot izhaja iz pogodbe o zakupu kartodroma ter opravljanjem gostinske dejavnosti, ki ni opredeljena v društvenem Statutu, ustvaril prihodke. Pritožbene navedbe, da je s takšnim namenom tožnik članom zaračunal nadomestilo za uporabo prostora in opreme niso izkazane oziroma dokazane (15. člen Zakona o davčnem postopku). Za vse izkazane poslovne dogodke velja, da mora biti dokumentacija taka, da na njeni podlagi jasno in nedvomno spoznamo naravo in obseg poslovnega dogodka. Ker tožnik zaračunavanja nadomestila za uporabo prostora in opreme oziroma zakup kartodroma konkretno ne pojasni in o tem v postopku ne predloži dokazov, pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti in zato jih ni mogoče upoštevati. Davek od prometa storitev za leto 1997 in 1998 je bil tožniku naložen v plačilo iz naslova gostinskih storitev in storitev dajanja v najem gokart vozil. Tožnik je obračunal in plačal davek od prometa storitev v znesku 1.644.444,00 SIT. Ker pa tožnik ni v celoti izkazal doseženih prihodkov iz naslova opravljenih dejavnosti zaradi neevidentiranja prejete gotovine v znesku 9.245.000,00 SIT in izdanih računov za opravljanje storitev v znesku 1.082.235,00 SIT, mu je bilo utemeljeno naloženo plačilo prometnega davka. Iz poslovne dokumentacije tožnika izhaja, da je tožnik v pravnem prometu zaračunal storitve na osnovi katerih je pridobil prihodke. Po 20. členu Zakona o prometnem davku (Ur. l. RS št., 4/92 do 71/93, v nadaljevanju ZPD) pa se je davek od prometa storitev plačal od prometa vseh storitev. Ker so bile v pravnem prometu na osnovi poslovnih dogodkov zaračunane storitve je treba plačati prometni davek. Pavšalna je pritožbena navedba, da prvostopni organ ni odločal o ugovorih pritožnika. Prvostopni organ je na pripombe (pavšalne narave) odgovoril v dopolnilnem zapisniku. Odločitev v zvezi z zamudnimi obrestmi pa tožena stranka utemelji z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004. Tožnik vlaga tožbo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe zaradi zmotno in nepopolno presojanega dejanskega stanja ter v posledici tega napačno uporabljenega materialnega prava. Tožeča stranka, ki ima status društva in ima kot dejavnost opredeljeno neprofitno dejavnost z namenom razvoja društva in z dvigom nivoja avto moto kulture in izobrazbe, vozil gokart v spornem obdobju ni izposojala, temveč je svojim članom samo zaračunavala nadomestilo za uporabo prostora in uporabo opreme. V okviru prireditve treningov in izbora tekmovalcev so sodelovali številni člani društva, znani tekmovalci v avto moto športu in zdravnik, ki za svoje delo niso dobili nobenega plačila, ker so menili, da so sodelovali na športni prireditvi. Če bi tožnik kot društvo dejansko opravljal gospodarsko dejavnost, bi vse zgoraj naštete osebe bile upravičene do nadomestila za opravljeno delo in porabljen čas in bi jih morale tožeči stranke tudi zaračunati. Društvo pridobiva sponzorska sredstva. Tekmovanje v okviru državnega prvenstva ni storitvena dejavnost in zato sredstev, ki jih je društvo oziroma tožeča stranka pridobila v ta namen v letih 1997 in 1998 ni moč šteti za plačilo storitev, marveč za donacijo. V primeru razmerja z donatorjem B.B.B. d.d. ni šlo za poslovno razmerje kot to opredeljuje tožena stranka, temveč za razmerje med donatorjem in prejemnikom donacije. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi v zavrnilnem delu in da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo tožnik navaja, da odgovor ni obrazložen, kar je kršitev 278. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS) in ga zato sodišče naj ne upošteva, vztraja pri tožbenemu zahtevku, da sodišče tožbi v celoti ugodi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi gre za sporno vprašanje opravljanja dejavnosti, ki jo je tožnik kot društvo opravljal v letu 1997 in 1998. Zmotno je stališče tožnika, da že na podlagi tega, da ima status društva, ki ima kot dejavnost opredeljeno neprofitno dejavnost z namenom razvoja društva in z dvigom nivoja avto moto kulture in izobrazbe, da lahko opravlja vse dejavnosti brez davčnih obveznosti. Po določbi zadnje alinee 6. člena Zakona o davku dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96, v nadaljevanju ZDDPO) davka ne plačujejo med drugim društva, ki so ustanovljena za ekološke, humanitarne, dobrodelne in druge nepridobitne namene, razen za pridobitno dejavnost. Torej, če društva opravljajo dejavnost, ki jo opravljajo z namenom pridobivanja dobička, morajo od dobička, ustvarjenega s to dejavnostjo obračunati in plačati davek od dobička pravnih oseb, od opravljenega prometa pa tudi ustrezen prometni davek. Nesporno je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik opravljal gostinsko dejavnost in da je dajal v najem gokart vozila. Oboje tudi po prepričanju sodišča predstavlja pridobitno dejavnost, za katero je tožnik dolžan poravnati ustrezne davščine. Zatrjevanje tožnika, da je šlo zgolj za zaračunavanje nadomestila za uporabo prostora in opreme ni z ničemer izkazano, razen tega pa so člani plačevali članarino kot odmeno za storitve društva. Storitve, ki naj ne bi bile zavezane plačilu davka so le tiste storitve, ki jim svojim članom kot povračilo za članarino, določeno s pravili društva, nudi društvo. Kolikor društvo opravlja druge storitve oziroma dejavnosti, je zavezanec za plačilo davka. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je davčni organ prve stopnje v inšpekcijskem pregledu natančno pregledal poslovanje tožnika, na ugotovitve iz zapisnika tožnik ni imel konkretnih pripomb, po presoji sodišča pa so tudi tožbeni ugovori neutemeljeni. Zgolj vztrajanje tožeče stranke, da je opravljala neprofitno dejavnost, ki pa ni razvidna iz listin in evidenc poslovanja, ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je šlo v primeru pogodbe z B.B.B. d.o.o. za donacijo, na kar je odgovorila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Z razlogi se strinja tudi sodišče, saj je šlo za pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri se je B.B.B. d.d. zavezal k plačilu 200.000 DEM, B.B.B. pa je po pogodbi pridobil primarno pravico oglaševanja in promocije družbe ter njenih storitev. Torej ni mogoče govoriti o donaciji. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne vplivajo tožbeni ugovori, češ da so pri organizaciji športne prireditve sodelovali posamezniki brez plačila za njihovo delo.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbo je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka 154. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07), v skladu z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - Odločba US).