Jedro

Sodišče prve stopnje je kot posledice izbrisa iz RSP, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, pravilno zajelo tudi njegova ponižanja v družbi in žalitve, strah pred tem, ali bo delodajalec zanj pridobival delovna dovoljenja in ekonomsko stisko njegove družine.

Povračilo škode zaradi izbrisa iz RSP je namreč nova oblika škode, za katero so upravičenci po ZPŠOIRSP upravičeni do odškodnine in do drugih oblik pravičnega zadoščenja, določenih v 15. členu tega zakona.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi nezakonitega izbrisa iz sodnega registra prebivalstva v času od dne 26. 2. 1992 do dne 31. 7. 1997 plačati odškodnino v višini 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v petih obrokih tako, da plača: - prvi obrok v višini 1.300,00 EUR v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, - drugi obrok v višini 1.300,00 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka, - tretji obrok v višini 1.300,00 EUR v enem letu po zapadlosti drugega obroka, - četrti obrok v višini 1.300,00 EUR v enem letu po zapadlosti tretjega obroka in - peti obrok v v višini 1.300,00 EUR v enem letu po zapadlosti četrtega obroka; (II.) v presežku, to je za plačilo zneska 3.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe in za zakonske zamudne obresti od zneska 6.500,00 EUR od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek in (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 457,75 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi pojasnilo, da ni sodne prakse v podobnih primerih, in je odškodnino prisodilo na ta način, da je izhajalo iz sodbe ESČP št. 26862/06 (očitno prav: 26828/06) z dne 28. 6. 2012 v zadevi K. in drugi proti Sloveniji, s katero je bilo vsakemu tožniku prisojenih 20.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo. Sodišče je nato primerjalo časovno obdobje izbrisa, ki so ga ti oškodovanci trpeli, in obdobje izbrisa, kot ga je pretrpel tožnik. Tožnik je trpel izbris 65 mesecev. Čeprav to neposredno ni mogoče ugotoviti iz obrazložitve sodbe, ker sodišče ni zapisalo, kolikšno obdobje izbrisa so pretrpeli K. in ostali, je mogoče sklepati, da je sodišče primerjalo obe obdobji in primerjalno prisodilo tožniku 9.500,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ter od tega zneska odštelo že izplačano odškodnino v višini 3.250,00 EUR. Sodišče je bilo dolžno uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ) glede določitve višine nepremoženjske škode, pri čemer pa je bilo (mogoče tudi neustavno) močno omejeno z določbami Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Določena je bila namreč maksimalna odškodnina, katero je tožnik uveljavljal. Tožnik navaja, da je navedel številne okoliščine, ki so dokazovale veliko trpljenje zaradi izbrisa. Tožnik je zatrjeval, da se je zaradi izbrisa njegovo življenje v celoti spremenilo na slabše. Tožnik je bil izbrisan in vse nadaljnje korake na življenjski poti je določala ta nezakonita in protiustavna odločitev države. Zaradi izbrisa ni mogel živeti tako, kot bi, izgubil je možnost napredovanja v službi, rednega dela za nedoločen čas, urejenih in zadostnih prihodkov, posledično je nastala kriza v odnosu z ženo, zakon je razpadel. Ko je sodišče odločilo, da primerja obdobja Kurtića in ostalih s tožnikom glede trajanja izbrisa in odprave neustavnega stanja, je napačno uporabilo materialno pravo. To določa, da se plača odškodnina glede na pretrpljene duševne bolečine in ne glede na trajanje obdobja, v katerem je obstajalo neustavno stanje izbrisa. Tožnik z dnem 31. 7. 1997 ni mogel stopiti v prejšnje življenje, kot bi izbrisa ne bilo. Nepovratno je izgubil življenjske priložnosti zaradi izbrisa in jih ni mogel povrniti dne 31. 7. 1997 tako, da ne bi bilo nobenega trpljenja več. Duševno trpljenje se je še povečalo, saj je dobil dokaz, da je bil neutemeljeno diskriminiran, neustavno izbrisan in posledično obsojen na životarjenje. Dne 31. 7. 1997 ni stopil v isto reko, v kateri je stal dne 26. 2. 1992, in ni mogel nadaljevati tistega življenja, saj je tisto življenje steklo skozi prste in ga ni bilo več mogoče ujeti. Tožnik navaja, da trpi nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa tudi še sedaj in jo bo tudi v bodoče. Ves čas bo v njem gorela bolečina, da je bil izbrisan in da si je država neutemeljeno, neustavno privoščila spremeniti njegovo življenje in to za vedno. Sodišče si je za določitev višine odškodnine zmotno izbralo kriterij trajanja nezakonitega stanja in ne trajanja bolečin, kot zahteva OZ. Zaradi tega je jasno, da je materialno pravo uporabljeno napačno. Napačno je presodilo tudi zato, ker je očitno štelo, da so Kurtić in ostali ter tožnik trpeli samo v času, ko so bili formalno izbrisani, ko so status uredili, pa ne več. Trpeli so, še trpijo in bodo trpeli do svoje smrti. Tožnik na koncu še zatrjuje, da je trpljenje, ki je zadelo tožnika zaradi neustavnega izbrisa, tako veliko, da je že zahtevek v polni višini smešno nizek, ampak država si je privoščila omejitev odškodnine, preko katere ni mogoče priti. Zaradi tega tožnik prosi sodišče, da brez velikega razpravljanja tožniku prizna preostalih 3.250,00 EUR. Sodišče se ne sme postaviti v enak položaj kot država. Že iz moralnih razlogov ne more šteti, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo limitirana, ampak mora presojati glede na načelo pravičnosti in načelo zakonitosti, kot je zakonodajalec določil v OZ. Sodišče mora ugotoviti, da je višina odškodnine pravično določena le, če doseže maksimum z zakonom predpisane odškodnine, saj bi pravična segla čez to mejo. Tožnik bi bil v primeru, da bi uspel v celoti, upravičen do celotnih priglašenih stroškov, zato je neutemeljena tudi odločitev o samo delnem povračilu le-teh. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter mu prisodi vso zahtevano odškodnino in vse pripadajoče stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper prisodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljuje z naslednjimi trditvami. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju RSP), nato pa je kot splošno znane posledice izbrisa iz RSP navedlo težave z ohranitvijo zaposlitve in vozniških dovoljenj, pokojnine, da izbrisani niso mogli zapustiti države, saj brez veljavnih dokumentov niso mogli vanjo vstopiti. Ocenjuje, da so to splošni in pavšalni zaključki, kajti tudi če tožnik ne bi bil izbrisan iz RSP, navedenih pravic in možnosti ne bi pridobil avtomatično v primeru, ko so bile le-te vezane na status državljanstva in ne na status stalnega prebivališča. Tožnik za državljanstvo ni zaprosil v zakonskem roku, zato vse pravice, ki so temeljile na državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), tožniku niso pripadale. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali in katere pravice so bile vezane na status državljanstva in tudi tožnikovo izpoved obravnavati na navedeni način ter mu prisoditi odškodnino le za škodo, ki je v vzročni zvezi z izbrisom iz RSP in ne kar pavšalno. Izločenost iz družbe, zbadanje, zaničevanje z »bosanci«, »hrvati«, »južnjaki«, kar so navajali zaslišani tožnik in njegovi hčeri, ne izkazujejo trpljenja zaradi izbrisa iz RSP, ampak zaradi njihove nacionalne pripadnosti. Katere osebe so bile izbrisane iz RSP, tožena stranka ni nikjer navajala ali objavila, da bi lahko zato tožniki utrpeli neprijetnosti zaradi opisanih občutij. Tovrstno zbadanje ni posledica izbrisa in tožena stranka ne more nositi odškodninske odgovornosti za to. Nedvomno so izbrisani utrpeli določeno nepremoženjsko škodo, ki pa je bila že zajeta v pavšalni odškodnini, določeni z odločbo UE. Sodišče bi moralo razmejiti, ali in v čem škoda, ki jo je utrpel tožnik, presega že določeno odškodnino. Le če bi ugotovilo, da je tožnikov obseg, intenziteta ali trajanje bilo večje od škode, ki je bila skupna izbrisanim in kot taka že zajeta v pavšalni odškodnini, bi lahko prisodilo več in to na ustrezni dokazni oceni. V določitvi pavšalne odškodnine se je že upoštevalo obdobje izbrisa in posledično trajanje nepremoženjske škode. Zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Poseg sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Ni namreč relevantno vsako duševno trpljenje, pač pa le tisto, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (200 in 201. člen ZOR oziroma sedaj 179. člen OZ). V zvezi s tem pa se tekom izvedenega dokaznega postopka ni izkazalo, da bi tožniku nastala tolikšna in tovrstna škoda, ki bi izvirala iz izbrisa iz RSP, posledično pa tudi ne zatrjevani in v sodbi naveden obseg. Glede izpovedi tožnikovih hčera bi sodišče moralo upoštevati, da gre za osebi, ki sta tožnikovi bližnji in imata interes za izid postopka, ter, da premoženjske razmere in odnosi v družini niso bili zgolj posledica tožnikovega izbrisa iz RSP, kot trdita. Gotovo so na zaskrbljenost vplivale tudi tedanje politične razmere in vojna, tožnikova mobilizacija v BiH, tožnik je bil v negotovosti glede gostilne v BIH, kar je neodvisno od izbrisa iz RSP, prav tako zaslužki v gostinstvu ali kovinarstvu ne veljajo za visoke. Slabega premoženjskega stanja družine in opisanih družinskih odnosov ni mogoče pripisati zgolj izbrisu iz RSP. Poleg tega je tožnik kljub izbrisu tudi delal (na temelju delovnih vizumov) in posledično zaslužil. Tudi upokojil se je. Žena je odkupila stanovanje, kar kaže, da premoženjske razmere družine le niso bile tako slabe, kot prikazuje. Sodišče tako ne bi smelo vsakršnega tožnikovega opisa ali izpovedi njegovih hčera povezati zgolj z izbrisom iz RSP. Po mnenju tožene stranke bi moralo tudi v tem pravdnem postopku, tako kot to vedno počne v odškodninskih postopkih, kritično presoditi izpovedbe strank in prič, ne pa, da jim je nekritično sledilo ter na njihovih izpovedbah temeljilo obseg in višino škode. Tožnik je navedel, da je brez zaposlitve ostal po razpadu firme S. L.. Po razpadih (stečajih) družb je v začetku 90-tih let prenehalo delovno razmerje tudi številnim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v RS. Tedaj so bile negotove gospodarske razmere tudi za slovenske družine in njihove stiske velike. A vzrok za navedeno ni bil v izbrisu iz RSP. Tožena stranka na tem mestu izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 976/2006 ter vztraja, da sodišče ni ugotovilo relevantne vzročne zveze med izgubo zaposlitve in protipravnim ravnanjem upravnih organov. Po mnenju tožene stranke dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikova izguba zaslužka posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz RSP in ga vpisali v evidenco tujcev. Zaradi tega in zaradi kasnejšega odvzema dokumentov tožnik ni izgubil zaposlitve, temveč je bila izguba zaposlitve posledica stečaja podjetja, v katerem je bil tožnik redno zaposlen. Kot tuj državljan je pridobil delovno dovoljenje, ki ga je tudi izkoristil. Iz opisanega je razvidno, da tožnik ni imel težav z delovnimi dovoljenji, saj ni trdil, da bi mu bilo kakšno dovoljenje zavrnjeno, tako da je bilo le vprašanje njegovega interesa, ali je za delovno dovoljenje zaprosil ali ne. Tako kot je sodišče upoštevalo »splošno znane posledice izbrisa« za izbrisane, bi moralo na področju zaposlovanja v tistem obdobju upoštevati tudi, da je splošno znano, da so bili v tistem času nad številnimi gospodarskimi družbami uvedeni stečajni postopki, da je bila konkurenca na trgu delovne sile velika. Da je tožnik lahko konkuriral le za slabo plačana dela v gradbeništvu, je njegova nedokazana trditev, kajti, za katera dela je lahko konkuriral, ni na strani upravnega organa, ampak na njegovi osebni. Sodišče je nekritično povezalo tožnikove zdravstvene težave zaradi operacije hernije in trpljenje zaradi zmerjanja v Gostilni ... za eno leto. Zmerjanje in žaljivke okolice ali delodajalca niso posledica izbrisa iz RSP in sodišče v tem delu ne bi smelo slediti tožniku, da je trpel duševne bolečine in jih še vedno trpi. Žaljivke so boleče, vendar niso posledica izbrisa. Posledicam izbrisa tudi ni moč pripisati njegovih občutkov, da se ga družba izogiba, da se je čutil nezaželenega ter da se je zaprl vase. Tožnikov strah pred policijo je neutemeljen in prirejen za potrebe tega postopka, saj je sam izpovedal, da so policisti razumeli, da je vložil vlogo za ureditev bivanja. Tožena stranka še enkrat poudarja, da je sodišče nekritično povzelo izpovedbo tožnika ter njegovih hčera o njegovem psihičnem stanju oziroma doživljanju posledic izbrisa. Nekritični so zaključki sodišča, da je izbris iz RSP vzrok opisanih duševnih težav tožnika. Razveza zakonske zveze ne more biti posledica (samo) izbrisa iz RSP. Zaključki sodišča v točki 29 obrazložitve sodbe so v posameznih delih nekonkretizirani ali pa presegajo strokovno znanje sodišča. Sodišče nima strokovnih znanj, da bi lahko ocenilo, kakšna je tožnikova osebnost (zapiranje vase, nekomuniciranje) ter na podlagi tega zaključilo, kakšne so bile posledice izbrisa za njegovo zakonsko zvezo in odnos do otrok. Sodišče celotno tožnikovo izpoved presoja v luči ugoditve njegovemu tožbenemu zahtevku tudi v delu, ko presoja njegovo izpoved v zvezi z mobilizacijo v BiH in odprtjem gostilne v njegovem rojstnem kraju v BiH. Če slednje ne more vplivati na njegovo upravičenost do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa, potem bi sodišče tudi moralo zavrniti oziroma kritično oceniti tožnikovo izpovedbo in izpovedbi prič o odsotnosti tožnika oziroma ločenosti družine v času njegovega bivanja v BiH in posledično nastanka njegovega duševnega trpljenja. Sodišče je zanemarilo, da je tožnik z odprtjem gostilne v BiH le izkoristil poslovno priložnost za zaslužek, ki pa se mu je žal zaradi posledic vojne v tej državi izjalovila. Če je zaradi tega duševno trpel, tega ni moč pripisati izbrisu iz RSP in naprtiti plačila škode toženi stranki. Tožnik pa se je s svojo poslovno dejavnostjo v BiH začel ukvarjati pred izbrisom iz RSP. Sodišče zopet povsem nekritično sledi tožniku, da ni bilo vsem delodajalcem po volji pridobivati delovna dovoljenja za osebe, ki so jih šteli za tujce. Tožnik ni navedel, kateri delodajalci so ga zavrnili iz tega razloga, ko pa po drugi strani sodišče na podlagi listinskih dokazov ugotovi, da so tožniku bila izdana delovna dovoljenja. Sodišče v tem delu obrazložitve sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani sprejema zaključke, kako se delodajalci niso želeli ukvarjati z delovnimi dovoljenji, po drugi strani pa na podlagi predloženih listin v spisu ugotovi, da so tožniku delovna dovoljenja bila izdana. Tožnik v določenem časovnem obdobju ni bil sposoben za delo, na kar pa nima vpliva izbris iz RSP. Sodišče je tožnikovo izpovedbo glede nemožnosti koriščenja bolniškega staleža, depresij, zdravljenja pri psihiatru, kar vse je tožnik navedel šele na zaslišanju, dokazno ocenjevalo, ne da bi tožnik za to podal trditveno podlago in ne da bi predložil kakršno koli dokumentacijo. Ker ni bila podana trditvena podlaga, tožena stranka tega do sedaj ni mogla niti prerekati. Sodišče je s tem kršilo pravico tožene stranke do izjave in načelo kontradiktornosti pravdnega postopka. Tožnik glede tega ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi utemeljevala zvišanje odškodnine od tiste, ki mu je že bila določena z upravno odločbo. Glede vabila na UE in preluknjanja dokumentov je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnika, saj le-ta ni dokazal, ali in katere dokumente je imel, ter kdaj, zakaj, kdo ga je vabil na UE ter mu dokumente uničil. Šele na zaslišanju je navajal, mimogrede navrgel glede skrivanja pred policijo in bojazen pred deportacijo, v tožbi takih trditev ni podal, sodišče pa je to v sodbi ovrednotilo kot strah pred izgonom iz države ne glede na procesna pravila. Zaključki sodišča v točki 32 obrazložitve sodbe so povsem pavšalni in oddaljeni od splošnih načel odškodninskega prava ter določb ZOR oziroma OZ o pravno priznanih oblikah škode. Sodišče je v postavko duševnih bolečin tožnika zaradi izbrisa zajelo tudi njegova ponižanja v družbi in žalitve, strah pred tem, ali bo delodajalec zanj pridobival delovna dovoljenja in ekonomsko stisko njegove družine. Vse naštete duševne bolečine bi bilo mogoče pripisati marsikateremu prebivalcu, vendar to še ne pomeni, da gre za takšno pravno priznano obliko škode, da bi opravičevala denarno odškodnino. Sodišče bi moralo ločiti in razmejiti, katere duševne bolečine je tožnik trpel in zanje dokazal, da so posledica izbrisa. Sodišče tako ni upoštevalo temeljnega načela odškodninskega prava, to je načela individualizacije odškodnine. Vso tožnikovo izpovedbo je utemeljilo s tako imenovanimi splošno znanimi dejstvi, ki pa jih je zopet upoštevalo selektivno, zgolj tista splošno znana dejstva, ki se nanašajo na izbrisane, ne pa tudi splošno znanih dejstev o družbeni in ekonomski situaciji v tistem obdobju v državi. Sodišče bi moralo imeti vedno v uvidu celotno sliko. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 180. člena ZPP, in sicer zlasti ni upoštevalo, da morajo biti v tožbi navedena dejstva, na katerega opira tožnik svoj zahtevek, ter določbe 212. člena ZPP, ki vsaki stranki nalaga, da mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katerega opira svoj zahtevek. Ker tožnik tega ni storil, je sodišče pomanjkljivo trditveno podlago tožnika o obsegu njegove nepremoženjske škode nadomestilo z njegovo izpovedbo o nezmožnosti koriščenja bolniškega staleža, o depresijah in zdravljenju pri psihiatru. Tožnik vsega tega ni podal v tožbenih navedbah in za te trditve ni predložil nobenih dokazov. S takšnim postopanjem je sodišče toženi stranki odvzelo možnost izjave, ki je eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic. Sodišče je s tem prekršilo tudi načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku, saj se tožena stranka o tem delu tožnikove izpovedi, ki jo je sodišče pretvorilo v trditveno podlago, ni mogla izreči. Sodišče tudi ni upoštevalo 8. člena ZPP in je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je kljub temu, da je v dokazni sklep povzelo vse listine, ki so bile predložene v postopku in izvedlo dokaze z zaslišanjem strank in prič, dokazno ocenilo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik. Dokazne ocene dokazov-listin, ki jih je predložila tožena stranka, sodišče ni izvedlo, tudi ni navedlo, zakaj dokaznim predlogom tožene stranke ne sledi, ter tudi ne, zakaj jih dokazno ne ocenjuje. Ker ni uporabilo navedenih določb pravdnega postopka, oziroma jih je uporabilo nepravilno, so se mu pripetile takšne kršitve določb ZPP, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Zaradi neupoštevanja gornjih določb ZPP ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se tudi ne more preizkusiti, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ampak temelji zgolj na oceni splošno znanih dejstev v zvezi z izbrisom. S takšno podajo razlogov je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče napačno izvedlo dokazno oceno dokazov, ki jih je povzelo v dokazni sklep, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. 11. člen ZPŠOIRSP določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače. V sodni praksi ni izoblikovano stališče, da so določbe odškodninskega prava uporabljajo drugače, če je tožena stranka država. Ampak že OZ in Ustava predvidevata drugačno postopanje in porazdelitev dokaznega bremena. Vsekakor pa to ne pomeni, da so nasprotne stranke v privilegiranem položaju na takšen način, da jim ni potrebno zatrjevati in dokazovati dejstev, kot jih v takšnem odškodninskem razmerju zahteva zakonska norma. Tako tožena stranka še vedno trdi, da tožeča stranka ni dokazala obsega in višine škode ter vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke ter njej nastalo škodo. Zlasti pa ni sodišče upoštevalo, da vsaka škoda ne predstavlja pravno priznane oblike škode, prav tako ni upoštevalo, čeprav ga je v obrazložitvi navedlo, načela individualizacije v odškodninskem pravu. Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka pred sodiščema obeh stopenj. Zgolj podredno predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila, prav tako tudi tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo tožeče stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine v znesku 9.750,00 EUR za nepremoženjsko škodo, utrpelo zaradi izbrisa iz RSP. Nesporno je, da je bil tožnik izbrisan iz RSP v obdobju od 26. 2. 1992 do 31. 7. 1997. V tožbi je izrecno navedel, da je upravičen do trikratnega zneska denarne odškodnine, ki mu je bila priznana v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine 9.750,00 EUR, in na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP odmerjeno odškodnino zmanjšalo za denarno odškodnino, ki je bila tožniku predhodno pravnomočno določena v upravnem postopku, to je za znesek 3.250,00 EUR, ter tožniku prisodilo 6.500,00 EUR odškodnine.

7. ZPŠOIRSP daje možnost uveljavljati denarno odškodnino v pravdnem postopku upravičencu, če meni, da mu je nastala višja odškodnina od tiste, ki mu jo zakon določa v okviru upravnega postopka, in lahko to izkaže z običajnimi dokaznimi sredstvi v pravdnem postopku. 11. člen ZPŠOIRSP določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa z RSP v sodnem postopku uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače. Za prisojo odškodnine morajo biti tako podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po ZOR oziroma po OZ. Sodišče pa je pri odmeri višine odškodnine vezano na ZPŠOIRSP, ki v 12. členu določa, da je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz RSP skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do 3-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.1

8. Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da izbris iz RSP predstavlja protipravno ravnanje, za katerega toženka odškodninsko odgovarja. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi o obstoju ostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke.

9. Tožnik je zatrjeval, da je trpel duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice oz. duševne bolečine zato, ker je bil izbrisan njegov status in s tem uničeno njegovo poklicno in družinsko življenje in se je življenje zapeljalo povsem v drugo smer, kot pa je utemeljeno in upravičeno pričakoval. Trditve o obsegu in intenziteti teh duševnih bolečin je sodišče prve stopnje povzelo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema in se sklicuje na ta del obrazložitve izpodbijane sodbe. Svoje navedbe je tožnik sumiral s trditvami, da se škoda kaže v obliki duševnih bolečin zaradi depresij, obupavanja, trpljenja ob težkih pogojih dela, izgubi zaupanja zakonca, razvezi, trpljenja, ker ni mogel dokazati svoje usposobljenosti za delo, ker ni mogel kupiti stanovanja, ker je prejemal samo izjemno nizko plačilo za svoje delo, za ponižanja, ko je moral poslušati uradnike, ki so ga poniževali, se delali norca iz njega, mu odrekali možnost, da bi normalno delal in prosil za delo za nedoločen čas, ko je moral prosjačiti za delovna dovoljenja, in da je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in posledicami, ki jih je utrpel. 10. Sodišče prve stopnje je odločitev o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz RSP utemeljilo na ugotovitvah, da je tožnik zaradi izbrisa, kot je izpovedal, trpel in še trpi duševne bolečine, kar sta potrdili tudi tožnikovi hčerki. Sodišče je ugotovilo, da so bile duševne bolečine povzročene tožniku zaradi vseh ponižanj in ponižujočih žalitev, ki jih je moral poslušati zaradi ksenofobičnega odnosa družbe, strahu pred izgonom iz države, zaradi skrbi, ali bo delodajalec pripravljen zanj vedno znova in znova pridobivati delovna dovoljenja, nesoglasij v družini zaradi ekonomske stiske, ki tožnika v posledici slabih plač v času izbrisa še sedaj spremlja v obliki nizke pokojnine. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, so posledice izbrisa tožnika iz RSP vendarle zaznamovale tožnikova najbolj produktivna leta njegovega življenja in leta njegovega družinskega življenja, česar tožnik ne more pozabiti in izbrisati iz spomina.

11. Četudi je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da se tožnikove trditve ujemajo s splošno znanimi posledicami izbrisa iz RSP (to je, da so izbrisane osebe v splošnem imele težave z ohranitvijo zaposlitve in vozniških dovoljenj ter s pridobitvijo pokojnine in da niso mogle zapustiti države, saj brez veljavnih dokumentov niso mogle vanjo ponovno stopiti), to še ne pomeni, da je odločitev oprlo zgolj na to ugotovitev oziroma zaključek, za katerega toženka v pritožbi trdi, da je splošen in pavšalen. Odločitev je pravilno sprejelo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, predvsem tožnikove izpovedbe in izpovedbe prič. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je tožnik, potem ko mu je uslužbenka upravne enote vzela osebno izkaznico in potni list, ostal brez veljavnih dokumentov, prav tako mu je prenehalo vozniško dovoljenje z dodatnimi kategorijami, zaradi česar ni mogel uveljavljati dodatnih kvalifikacij pri iskanju zaposlitve; sicer pa je pri zaposlovanju imel težave tudi zaradi tega, ker je lahko delal le na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. Tožnik ni trdil niti ni izpovedal, da ni mogel zapustiti države. Tožena stranka pa v pritožbi ni konkretizirano navedla, katerih pravic in možnosti tožnik ne bi pridobil avtomatično in so bile vezane na državljanstvo in ne na status stalnega prebivališča, zato takšnih nekonkretiziranih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni dolžno presoditi.

12. Drži, kar navaja toženka v pritožbi, da ni nikjer navedla ali objavila, katere osebe so bile izbrisane iz RSP. Ni pa moč sklepati, kot sklepa toženka, da bi tožnik lahko utrpel neprijetnosti zaradi občutij izločenosti iz družbe, zbadanja, zaničevanja z “Bosanci”, “Hrvati”, “južnjaki” le v primeru, če bi bil naveden v objavljenem seznamu. Tožnik je izpovedal, da so ga ljudje na Dobrni, kjer je eno leto delal v Gostilni Lovec, zmerjali od cigana do živali, tudi priči sta izpovedali, da so se sosedje za njimi drli “Bosanci”. Izpovedbe se nanašajo na vtoževano obdobje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da so mu ponižanja in ponižujoče žalitve, ki jih je moral poslušati zaradi ksenofobičnega odnosa družbe, povzročale duševne bolečine in da so le-te vzročno povezane z izbrisom iz RSP. Toženka zato neutemeljeno trdi, da izločenost iz družbe, zbadanja, zaničevanje z “Bosanci”, “Hrvati”, “južnjaki”, kar so izpovedovali tožnik in hčeri, ne izkazujejo trpljenja zaradi izbrisa iz RSP ampak zaradi njihove nacionalne pripadnosti.

13. Za priznanje odškodnine v upravnem postopku zadošča zgolj ugotovitev, da ima stranka, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, status upravičenca. Zaradi časovne oddaljenosti izbrisa iz RSP pa je zakonodajalec določil, da je obdobje izbrisa (edino) objektivno merilo za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki temelji na ustrezni dokazni oceni izvedenih dokazov, izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnikov obseg, intenziteta in trajanje duševnih bolečin bilo večje od škode, ki je bila skupna izbrisanim in kot taka zajeta v „pavšalni odškodnini“. Zato je upravičeno tožniku odmerilo več odškodnine. S tem ko je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožnik v zatrjevanem obdobju trpel duševne bolečine zaradi posledic izbrisa iz RSP in je iz obrazložitve moč ugotoviti tudi intenziteto le-teh, je po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na zgoraj obrazložen kriterij določitve odškodnine v upravnem postopku, zadostno razmejeno, v čem škoda, ki jo je utrpel tožnik, presega že določeno odškodnino v upravnem postopku.

14. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedbi prič, ker gre za osebi, ki sta tožnikovi bližnji in imata interes za izid postopka. Sodišče je dolžno v primeru sorodstvenih vezi kritično oceniti izpovedbi in ne more pričam kar odreči verodostojnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče kritično ocenilo obe izpovedbi. Tožnikove duševne bolečine so namreč lahko najbolj zaznali ravno najbližji, s katerimi je tožnik v obdobju izbrisa živel. Neupoštevanje izpovedb takih prič bi po mnenju pritožbenega sodišča tudi sicer pomenilo kršitev tožnikovih ustavnih pravic, saj bi mu bilo oteženo dokazovanje svojih trditev. Nesporno pa je, da sta obe priči s tožnikom živeli v obdobju njegovega izbrisa iz RSP.

15. Nedopustne so pritožbene navedbe, da so gotovo na tožnikovo zaskrbljenost vplivale tudi tedanje politične razmere in vojna, tožnikova mobilizacija v BiH in da je bil tožnik v negotovosti glede gostilne v BiH, kar je neodvisno od izbrisa iz RSP, navedbe, da zaslužki v gostinstvu in kovinarstvu ne veljajo za visoke, ter da slabega premoženjskega stanja družine in opisanih družinskih odnosov ni mogoče pripisati zgolj izbrisu iz RSP. Tožena stranka namreč šele prvič v pritožbi podaja te navedbe, pri tem pa ne navede opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem škode upravičeno verjelo tožniku, da v razmerah tistega časa ni bilo vsem delodajalcem po volji pridobivati delovna dovoljenja za osebe, ki so jih šteli za tujce, ker so bile izbrisane iz RSP, saj so se delovna dovoljenja izdajala na prošnjo delodajalca in bila izdana le za določen čas, kar je tudi za tožnika pomenilo precejšnjo ekonomsko negotovost, zagotovo pa strah, kaj bo po preteku časa. Pravilno je torej zaključilo, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi težav in zaskrbljenosti v zvezi s pridobivanjem dela oziroma ohranitvijo zaposlitve. Lastno dokazno oceno, ki dokazno ni podprta, predstavljajo pritožbene navedbe, da to, da je tožnik delal (na temelju delovnih vizumov) in posledično zaslužil, da se je upokojil in da je žena odkupila stanovanje, kažejo na to, da premoženjske razmere le niso bile tako slabe, kot prikazuje tožnik. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi prepričljivi izpovedbi tožnikovih hčerk o premoženjskih razmerah v času izbrisa tožnika iz RSP. Priči sta potrdili tožnikove trditve o zatrjevanih duševnih bolečinah. Sodišče pa je izpovedbe kritično presodilo. Okoliščine pred vtoževanim obdobjem niso relevantne in jih sodišče ni upoštevalo, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni pomembno, zakaj je tožnik ostal brez zaposlitve v firmi S. L.. V točki 30 se obrazložitev ne nanaša na obseg škode, pač pa na ugovor (v zvezi s protipravnim ravnanjem in odgovornostjo tožene stranke), da je tožnik prostovoljno odšel v vojaške enote BiH in v zvezi s tem je sodišče obrazložilo, da verjame tožniku, da je bil po razpadu firme S. L., kjer je bil predhodno zaposlen, ostal brez službe, zaradi česar je leta 1990 odprl gostilno v svojem rojstnem kraju v BiH in jo dal v najem, vendar pa je kljub temu moral občasno v BiH gostilno nadzirati, ko so ga tako v eni od teh priložnosti mobilizirali. Ker pa je zbolel in se je že zdravil v BiH, je na podlagi teh papirjev dobil izhod in se je septembra 1992 vrnil v Slovenijo. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo relevantne vzročne zveze med izgubo zaposlitve in protipravnim ravnanjem upravnih organov in da je bila izguba zaposlitve posledica stečaja podjetja, v katerem je bil redno zaposlen. Res je, da tožnik ni trdil, da bi mu bilo kakšno dovoljenje zavrnjeno, kar pa ne pomeni, da v zvezi s pridobivanjem dela na tak način (na podlagi delovnih dovoljenj) ni trpel duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je obstoj le-teh pravilno ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedbe, ki je v pravdnem postopku dokaz, enakovreden drugim dokazom. Drži, da tožnik ni dokazal trditve, da je lahko konkuriral le za slabo plačana dela v gradbeništvu, a to ne vpliva na pravilnost ugotovitve oziroma zaključka, da je zaradi pridobivanja dela na podlagi delovnih dovoljenj, ki so se izdajala le na prošnjo delodajalca in za določen čas, trpel duševne bolečine, saj je to zanj, kot že rečeno, pomenilo precejšnjo ekonomsko negotovost in strah, kaj bo z zaposlitvijo po preteku roka. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je sodišče nekritično povezalo tožnikove zdravstvene težave zaradi operacije hernije in trpljenja zaradi zmerjanja v Gostilni... za eno leto. Tudi sicer iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je to povezavo sodišče napravilo. V točki 26 je zgolj povzelo tožnikovo izpovedbo, da je bil v letu 1992 septembra operiran zaradi diskus hernija, v nadaljevanju pa izpovedbo, da je bil najprej (torej po operaciji) zaposlen v Gostilni..., kjer pa ni zdržal več kot eno leto, saj so ga ljudje v tem, čeprav njemu domačem okolju, tako zmerjali, da je bil od cigana do živali. Tožnik je prepričljivo izpovedal o svojih občutjih po izbrisu iz RSP, zato ni moč slediti pritožnici, da zmerjanje in žaljivke okolice ali delodajalca niso posledica izbrisa iz RSP. Iz istega razloga ni moč pritrditi pritožbi tožene stranke, da posledicam izbrisa tudi ni moč pripisati njegovih občutkov, da se ga družba izogiba, da se je čutil nezaželenega ter da se je zaprl vase.

17. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom o tožnikovi izpovedbi, da se je skrival še pred policijo, saj je slišal za primere, ko so policisti prejeli osebo, oziroma človeka, ki je nesel smeti v koš, pa pri sebi ni imel osebnega dokumenta, naložili v kombi in predali Hrvatom, nakar pa so ga v Bosni ustrelili, ker so ga Hrvati odložili na napačni strani. Sodišče pa ni zaključilo, da je bilo tožnika strah pred policijo, kot navaja tožena stranka v pritožbi, pač pa pred izgonom iz države, zato ne drži pritožbena navedba, da je tožnikov strah pred policijo neutemeljen in prirejen za potrebe tega postopka. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik šele na zaslišanju mimogrede navrgel glede skrivanja pred policijo in bojazen pred deportacijo, v tožbi pa takih trditev ni podal. Tožnik je namreč v vlogi z dne 2. 9. 2016 pravočasno podal trditve tudi o duševnih bolečinah zaradi strahu pred deportacijo, kar je moč sklepati iz navedbe, da se je počutil v državi kot preganjana žival, kot senca, na katero se lahko vsak zadere, jo preganja, deportira, nažene. Procesna kršitev zato ni podana.

18. Zaključki sodišča, da je izbris iz RSP vzrok opisanih duševnih težav tožnika, niso nekritični. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je razveza zakonske zveze posledica izbrisa iz RSP, pač pa, da morda tudi razveza zakonske zveze dne 19. 4. 2013 ni ravno v direktni vzročni zvezi z izbrisom iz RSP, vendar pa sodišče sledi tožnikovi izpovedbi, ki sta jo potrdili tudi zaslišani priči, da je bil tožnik zaradi doživljanja posledic izbrisa v skrbeh, da se je zato zaprl vase, to pa je posledično vplivalo na njegovo razmerje in na vsakodnevno komuniciranje z zakonsko partnerko in tudi na njegov odnos kot očeta do otrok. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da razveza zakonske zveze ne more biti posledica (samo) izbrisa iz RSP, niti očitek, da so zaključki v točki 29 obrazložitve sodbe v posameznih delih nekonkretizirani ali pa presegajo strokovno znanje sodišča. Sodišče ni ocenjevalo, kakšna je tožnikova osebnost, pač pa tožniku, čigar izpovedbo sta potrdili priči, upravičeno verjelo, da je bil zaradi doživljanja posledic izbrisa v skrbeh, da se je zaprl vase, kar vse je posledično vplivalo na njegovo razmerje in vsakodnevno komunikacijo z zakonsko partnerko in tudi na njegov odnos do hčerk. Takšno čustveno stanje tožnika je bilo navzven vidno in sta ga priči zaznali. Za ugotovitev takšnega navzven vidnega čustvenega stanja po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno angažirati izvedenca.

19. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni kritično ocenilo tožnikove izpovedbe in izjave prič o odsotnosti tožnika oziroma ločenosti družine v času njegovega bivanja v BiH in posledično nastanka njegovega duševnega trpljenja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da je sodišče oprlo odločitev na te dele izpovedb.

20. Tožnik je v dopolnitvi tožbe navajal, da je vsakič, ko je moral prositi za delo, preživljal pravi pekel v sebi. Vedel je, da bi lahko povsem normalno zastavil svoje življenje, pa ga ne more, ker mu je država odrekla najbolj osnovno pravico, pravico do stalnega bivanja, pravico do dela, pravico do življenja na določenem ozemlju in možnost, da poskrbi za svojo družino. Navedel je, da se je ves čas boril za delovna dovoljenja. Sodišče je tožnika glede teh trditev zaslišalo in tožniku utemeljeno verjelo, da v razmerah tistega časa ni bilo vsem delodajalcem po volji pridobivati delovna dovoljenja za osebe, ki so jih šteli kot tujce, ker so bile izbrisane iz RSP. Delovna dovoljenja so se namreč izdajala na prošnjo delodajalca, poleg tega pa so bila ta dovoljenja izdana le za določen čas, zaradi česar so bila lahko tudi delovna razmerja sklenjena le za določen čas. Izpovedba tožnika je glede tega, da so se dovoljenja izdajala na prošnjo delodajalca in le za določen čas, potrjena z listinskimi dokazi - dovoljenji za delo, zato je sodišče utemeljeno, glede na razmere tistega časa, verjelo tožniku tudi, da ni bilo vsem delodajalcem po volji pridobivati delovna dovoljenja za osebe, ki so jih šteli za tujce, ker so bile izbrisane iz RSP. Sodišče ni prišlo samo s seboj v nasprotje, s tem ko je na eni strani ugotovilo, da so bila delovna dovoljenja tožniku izdana, na drugi pa ugotovilo, da vsem delodajalcem ni bilo po volji pridobivati delovna dovoljenja (in ne kot navaja pritožba, da se delodajalci niso želeli ukvarjati z delovnimi dovoljenji). Pritožbene navedbe, da tožnik v določenem časovnem obdobju ni bil sposoben za delo, na kar pa nima vpliva izbris iz RSP, sodišče druge stopnje ne more upoštevati zaradi prekluzije. Tožena stranka je tudi to navedbo podala prvič šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

21. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker je brez trditvene podlage upoštvalo tudi tožnikovo izpovedbo glede nemožnosti koriščenja bolniškega staleža in zdravljenja pri psihiatru, ne pa tudi glede depresij, saj je to v postopku zatrjeval. To kršitev določb pravdnega postopka sme pritožbeno sodišče samo odpraviti in jo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tudi odpravlja na način, da pri odločitvi o pritožbi tožnikovih izpovedb v zvezi z zgoraj nezatrjevanimi dejstvi ne upošteva.

22. Toženka ni prerekala tožnikovih navedb v vlogi z dne 2. 9. 2016 o okoliščinah vabila na Upravno enoto in „preluknjanja“ dokumentov, zato ni utemeljen očitek, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika, saj je z izpovedbo potrdil svoje navedbe. Pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, ali in katere dokumente je imel ter kdaj, zakaj in kdo ga je vabil na Upravno enoto ter mu dokumente uničil, so neutemeljene iz razloga, ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati.

23. Zaključki v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe niso pavšalni, kot trdi toženka. Sodišče prve stopnje je upravičeno pritrdilo tožniku, da ni mogoče izmeriti duševnih bolečin, ki je trpel zaradi posledic izbrisa, da ni mogoče izmeriti žalosti, trpljenja, depresije in negotovosti, ki je vsakodnevno morila njegovo življenje, in da zagotovo ni mogoče spregledati vseh ponižanj in ponižujočih žalitev, ki jih je moral poslušati zaradi ksenofobičnega odnosa družbe, strahu pred izgonom iz države, skrbi, ali bo delodajalec pripravljen zanj vedno znova in znova pridobivati delovna dovoljenja, nesoglasij v družini zaradi ekonomske stiske, ki tožnika v posledici slabih plač v času izbrisa še sedaj spremlja v obliki nizke pokojnine. Obrazložilo je, da je razumljivo, da je vse našteto tožniku povzročalo duševne bolečine in da te še vedno trpi, saj so posledice izbrisa vendarle zaznamovale najbolj produktivna leta tožnikovega življenja in leta njegovega družinskega življenja, česar tožnik ne more pozabiti in izbrisati iz spomina. V sodbi opisane duševne bolečine so pričakovana posledica protipravnega ravnanja tožene stranke. Z zadostno stopnjo verjetnosti je dokazano, da je protipravno ravnanje toženke adekvaten razlog, zaradi katerega je tožniku nastala škoda. Sodišče prve stopnje je kot posledice izbrisa iz RSP, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, pravilno zajelo tudi njegova ponižanja v družbi in žalitve, strah pred tem, ali bo delodajalec zanj pridobival delovna dovoljenja in ekonomsko stisko njegove družine. Ni sprejemljivo sklepanje toženke v pritožbi, da bi bilo vse ugotovljene duševne bolečine mogoče pripisati marsikateremu prebivalcu, a da to še ne pomeni, da gre za takšno pravno priznano obliko škode, ki bi opravičevala denarno odškodnino. Povračilo škode zaradi izbrisa iz RSP je namreč nova oblika škode, za katero so upravičenci po ZPŠOIRSP upravičeni do odškodnine, kot je že zgoraj obrazloženo, in do drugih oblik pravičnega zadoščenja, določenih v 15. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o denarni odškodnini pravilno, kot to določa 11. člen tega zakona, uporabilo določbe 200. člena ZOR in tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, saj je nedvomno šlo za poseg v tožnikovo osebno sfero, odmerilo denarno odškodnino, pri čemer je upoštevalo že navedeno zakonsko omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP. Praktično vse škodne posledice so bile vezane na tožnikovo osebnost oziroma njegove osebnostne pravice. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo načela individualizacije odškodnine. Odškodnino je odmerilo glede na ugotovljeno dejansko stanje o duševnem trpljenju tožnika, torej glede na ugotovljene okoliščine primera, kot jih je ugotovilo na podlagi izpovedb tožnika in prič, in glede na pomen prizadete dobrine ter na namen odškodnine. Tožnikove izpovedbe ni utemeljilo s tako imenovanimi splošno znanimi dejstvi, kot trdi toženka.

24. Potem ko je tožnik po pozivu sodišča na dopolnitev tožbenih navedb vložil pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2016, toženka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 180. in 212. člena ZPP, v pritožbi pa tudi ni navedla, da brez svoje krivde kršitev prej ni mogla navesti, zato pritožbeno sodišče teh kršitev ne more upoštevati (prvi odstavek 286. b člen ZPP).

25. Toženka nadalje sodišču očita kršitev 8. člena ZPP, ker da ni izvedlo dokazne ocene listin, ki jih je predložila. Ker toženka ni konkretizirala, dokazne ocene katere listine in v zvezi s katerimi trditvami sodišče ni izvedlo, tudi tega očitka pritožbeno sodišče ne more presoditi. Tudi sicer pa toženka ni pojasnila, kako bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato tudi iz tega razloga ni podana relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

26. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in ne temelji samo na oceni splošno znanih dejstev v zvezi z izbrisom, zato je neutemeljen toženkin očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. Sodišče ni napravilo napačne dokazne ocene izvedenih dokazov, kot očita toženka, in je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožniku je odmerilo enotno odškodnino, kar je glede na specifičen primer primerno2. Ob upoštevanju tudi narave protipravnega ravnanja je utemeljeno tožniku odmerilo vso zahtevano odškodnino kot pravično odškodnino, pri tem pa pravilno, skladno z določbo drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP znesek odmerjene odškodnine zmanjšalo za znesek denarne odškodnine, ki je bila tožniku določena v upravnem postopku.

28. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval maksimalen znesek odškodnine, v skladu z določbo 12. člena ZPŠOIRSP. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da je sodišče pri odmeri odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, saj je odškodnino odmerilo glede na ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovih pretrpljenih duševnih bolečinah, pri čemer je pravilno poleg določb ZOR in OZ upoštevalo tudi sodno prakso. Zgolj zaradi pomanjkanja sodne prakse pri določanju odškodnine za tovrstno škodo je bila opravljena primerjava z odškodninami, ki so bile prisojene oškodovancem v sodbi ESČP, št. 26828/06 z dne 26. 6. 2012 v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji.3 Ni pa sodišče prve stopnje odškodnine odmerilo zgolj glede na trajanje obdobja, v katerem je obstajalo neustavno stanje izbrisa, kot meni tožnik v pritožbi. Tožnik s tožbo ni zahteval odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa tudi za bodoče duševne bolečine, torej nastale po poteku „izbrisnega obdobja“. Sodišče prve stopnje mu je priznalo (odmerilo) odškodnino v zahtevanem znesku, prisodilo pa za že plačano odškodnino v upravnem postopku zmanjšan znesek odškodnine, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za prisojo še preostalih 3.250,00 EUR odškodnine. Sodišče mora soditi po zakonih, zato ni moč slediti tožniku, da se že iz moralnih razlogov ne more šteti, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo limitirana, ampak mora presojati glede na načelo pravičnosti in načelo zakonitosti, kot je zakonodajalec določil v OZ. Načelo pravičnosti pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno tudi upoštevalo.

29. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, ker je spoznalo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

30. Pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 7. člen ZPŠOIRSP v prvem odstavku določa, da se višina denarne odškodnine upravičencu v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, v drugem odstavku pa, da je upravičenec upravičen do 50 eurov denarne odškodnine za vsak zaključen mesec izbrisa iz RSP. 2 Primerjaj s sodbo in sklepom II Ips 173/2015 3 Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v odločbi Kunić in ostali ugotovilo, da so pritožniki zaradi izbrisa iz RSP 26. 2. 1992, ki jih je prikrajšal za pravni status, doživeli veliko slabih posledic, kakršne so uničenje osebnih dokumentov, izguba možnosti za delo, izguba zdravstvenega zavarovanja, nemožnost podaljšanja veljavnih osebnih dokumentov ali vozniškega dovoljenja in težave pri urejanju pokojninskih pravic. Pritožnike, ki niso imeli nobenih slovenskih identifikacijskih dokumentov, so zaradi izbrisa pustili v pravni praznini, zato pa ranljive in v pravni negotovosti za daljše obdobje.