Jedro

Tožena stranka gradi svoj tožbeni zahtevek na trditvi, da je šlo za navidezno pogodbo. Pri sklenitvi takšne pogodbe (pravno pravilo paragrafa 916. ODZ, zdaj 66. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožnica bi torej morala dokazati, da sta z bratom želela oba nekaj drugega, torej ne tisto, kar sta dala zapisati. Čim pa je sodišče ugotovilo, da je bila volja, in to celo obeh, skleniti darilno pogodbo za gozd, ki naj bi spet pripadel domačiji, seveda ne more biti govora o navidezni in s tem nični pogodbi (že omenjeno pravno pravilo paragrafa 916. ODZ).

Če pa revizija povezuje navidezno pogodbo s splošno zakonsko določbo o ničnosti pogodb, je to odveč, saj je predpis iz 66. člena ZOR specialen v razmerju do splošnega predpisa iz 103. člena ZOR. Določba 66. člena tvori samostojno podlago za opredelitev, ali gre za pogodbo, ki nima pravnega učinka (takšna pogodba ne le, da je zato nična, marveč bi lahko celo trdili, da je neobstoječa, da ni nastala, ker ni zapisano soglasje prave volje strank - 26. člen ZOR) in tako povezave s 103. členom ZOR ni potrebno iskati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, naj se ugotovi, da je darilna pogodba, ki jo je sklenila s pokojnim bratom J. Š. 23.12.1977 za gozdno parcelo št..., vpisano v vl. št... k.o.., neveljavna; naj se izloči iz zapuščine po njem, ker je parcela tožničina izključna last, toženci pa naj ji izdajo ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče tožnici ni verjelo, da ni bila seznanjena z vsebino pogodbe, da jo je podpisala v zmoti, da je dala parcelo le začasno v varstvo in da ji je brat izjavljal, da ji bo gozd vrnil. Ni šlo za navidezen posel v smislu pravnega pravila 916 občega državljanjskega zakonika (ODZ), saj je bil tožničin namen darovati in to je bila njena volja ob sklenitvi pogodbe. S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej odločbi zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je tožnica ves čas postopka spreminjala svoje navedbe; navajala nasprotujoče si razloge za neveljavnost pogodbe: navideznost in zmoto, v zvezi s prvim pa, da je to storila zaradi zaposlitve v L., potem pa, da se je bala, ker ni bila kmet; da s pogodbo ni bila prav seznanjena, v zvezi z njo pa ni nič storila v devetih letih do obdarjenčeve smrti. Če bi držale tožničine navedbe, bi gotovo obstajal še kakšen zapis. Skratka ni dokazana trditev, da je bila obravnavana pogodba le navidezna.

Predlog za izdajo začasne odredbe je bil pravilno zavrnjen, saj terjatev ni verjetno izkazana.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo iz vseh razlogov po 385. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga vrhovnemu sodišču, naj razveljavi sodbo in sklep in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje. Trdi, da je bil edini razlog za prenos gozda na brata v tem, da je takrat izšel predpis o omejitvi lastnine na kmetijskih zemljiščih. Svoj gozd je hotela zavarovati tako, da ga je le začasno prenesla v bratovo last, res pa iz nerazumljivih razlogov v pogodbi ni klavzule, da je brat dolžan prenesti lastninsko pravico nazaj nanjo. Opisuje, kako je bilo z zapisom pogodbe, ki je nikoli ni dobila; kako je dovoljevala posek v gozdu drugim; kako se je z bratom dogovarjala za vrnitev gozda. Šlo je za fingiran posel in posel v nasprotju s prisilnim predpisom in ustavnimi načeli. Ker nepremičnina nikoli ni dejansko postala bratova last, ima pravico izločiti jo iz zapuščine. Sodišče je napačno uporabilo določbo 103. in nadaljnjih členov ZOR. Podana je tudi kršitev določb ZPP, ker izvedeni dokazi kažejo, da je trditev tožnice pravilna. Nepravilno je sodišče sklepalo o dejstvih, na katera se opira sodba. Na primer že izvedeni dokazi pa tudi tisti, ki bi jih sodišče še moralo izvesti, kažejo, da je šlo za tožničino posredno posest. Nepravilna je kombinacija pritožbenega sodišča, da je tožnica bratom in sestram zamolčala obstoj darilne pogodbe. Gozdar M. je krivo pričal. Tožnica ima do gozda vso zakonito pravico, saj je to njen edini dedni delež po starših in plačilo za delo. Ker ji to pripada, se temu ni nikoli odrekla.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je tožnica šele 9 let po obravnavani pogodbi - šele po bratovi smrti začela govoriti o drugačni pogodbeni volji. Tožnica sploh ne pove, kateri predpis bi ji vzel gozdove in po letu 1977 tudi brat M. Š. ni izgubil gozda. Ob naročilu za sestavo pogodbe, ki jo je tudi prejela na dom, ni nič omenila, da gre za navidezno pogodbo. Po bratovi smrti je prišla tožnica pod vpliv drugega dela sorodstva. Ni ponudila dokaza, da je sprožila postopek za pridobitev statusa kmeta. Tudi v zapuščinskem postopku zatrjevane pravice ni omenila.

V odgovoru (zunaj revizijskega roka) na to vlogo tožnica zlasti graja ravnanje odvetnika, ki je zapisal pogodbo in ki tožene stranke ne bi smel zastopati v tej pravdi - s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Predlaga obnovo postopka v kateri naj sodišče zasliši odvetnika S. S..

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer uvodoma navaja, da uveljavlja revizijske razloge po 385. členu ZPP, toda vsebinsko izpodbija v pretežnem delu dejansko stanje, bodisi da je nepravilno, bodisi da je pomanjkljivo ugotovljeno. Zakon izrecno prepoveduje vložiti revizijo iz obeh pravkar naštetih razlogov (tretji odstavek 385. člena ZPP). Med te sodijo revizijske trditve o okoliščinah sklenitve obravnavane pogodbe, o dogajanjih po njej, o dogodkih pred obdarjenčevo smrtjo in po njej in seveda tudi o pravi volji strank ob sklenitvi pogodbe. Zato na te trditve dejanske narave ne bo odgovora.

Revizija ne navaja določno, katere določbe ZPP je kršilo sodišče tako, da bi to pripeljalo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija torej skuša s splošno neopredeljeno trditvijo o procesnih pomanjkljivostih uveljaviti v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom nedovoljeni izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ko navaja konkretne primere zmotnega sklepanja nižjih sodišč, tudi ne pove, katerega izmed procesnih predpisov naj bi kršilo sodišče. Res je včasih težko razmejiti dejanska od pravnih vprašanj, vendar pa se ne smejo izbrisati meje med dejanskimi in procesnopravnimi napakami. Zakaj, ni vsaka napaka v ugotavljaju dejstev posledica kršitve procesnih predpisov. Če naj bi šlo za slednje, je potrebno izkazati, za kateri določeni procesni predpis gre, katerega kršitev je povzročila nezakonitost in nepravilnost sodbe. Sicer pa naj bo navzlic povedanemu vseeno pojasnjeno, da so v sodbah nižjih sodišč navedeni razlogi, zakaj sodišče ni verjelo pričam - sorodnikom, ki jih je predlagala tožnica. Ne gre za nobeno napačno kombinacijo sodišča v zvezi z zamolčanjem obstoja darilne pogodbe, saj je v sodbah zadevna ugotovitev utemeljena na izpovedi toženca M. Š.. Trditev o krivem pričanju A. M. pa je že preveč očitno dejanske narave, da bi terjala odgovor sodišča. Zatrjevanih procesnih kršitev torej ni.

Sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožena stranka gradi svoj tožbeni zahtevek na trditvi, da je šlo za navidezno pogodbo. Pri sklenitvi takšne pogodbe (pravno pravilo paragrafa 916. ODZ, zdaj 66. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožnica bi torej morala dokazati, da sta z bratom želela oba nekaj drugega, torej ne tisto, kar sta dala zapisati. Čim pa je sodišče ugotovilo, da je bila volja, in to celo obeh, skleniti darilno pogodbo za gozd, ki naj bi spet pripadel domačiji, seveda ne more biti govora o navidezni in s tem nični pogodbi (že omenjeno pravno pravilo paragrafa 916. ODZ). Ni mogoče zanesljivo razbrati, kam meri revizija s trditvijo, da je sodišče napačno uporabilo določbo 103. in naslednjih členov ZOR (ki je začel veljati šele po sklenitvi obravnavane pogodbe). Ne izpodbijana sodba ne sodba sodišča prve stopnje se na te predpise ne sklicujeta. Če pa revizija povezuje navidezno pogodbo s splošno zakonsko določbo o ničnosti pogodb, je to odveč, saj je predpis iz 66. člena ZOR specialen v razmerju do splošnega predpisa iz 103. člena ZOR. Določba 66. člena tvori samostojno podlago za opredelitev, ali gre za pogodbo, ki nima pravnega učinka (takšna pogodba ne le, da je zato nična, marveč bi lahko celo trdili, da je neobstoječa, da ni nastala, ker ni zapisano soglasje prave volje strank - 26. člen ZOR) in tako povezave s 103. členom ZOR ni potrebno iskati. Končno, trditev o tem, da ima tožnica zakonito pravico do gozda, ker je ta edini dedni delež po starših, pravno ni pomembna, ker se je pač odpovedala lastnini do gozda, ko ga je darovala bratu.

Ko terja revizija v svojem predlogu razveljavitev tudi sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, je potrebno povedati, da je revizija dovoljena le proti sklepom, s katerimi se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP), za kar pa pri omenjenem sklepu ne gre.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani ali pa so nedovoljeni in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), takšni stroški pa toženi stranki ne gredo, saj odgovor na revizijo ni v ničemer prispeval k odločitvi o njej in torej ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).