Jedro

Organ je zahtevo tožnice pravilno zavrnil iz razloga, ker ob uveljavitvi ZJC-B ni bil izpolnjen pogoj, da bi bilo zemljišče, ki je predmet razlastitve, tedaj že del rekonstruirane državne ceste. Po določbah 19. člena ZJC-B je mogoče razlastiti le zemljišča za obstoječe javne ceste oziroma za potrebe rekonstrukcij na takih cestah, če je ob uveljavitvi novele ZJC-B stanje premoženjsko pravno neurejeno, tako da tedaj obstoječa javna cesta skupaj z morebitnim rekunstruiranim delom poteka po zemljišču v zasebni lasti (oziroma - po prvem odstavku tega člena „ki je v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona“, kar pomeni, da ni v lasti Republike Slovenije ali občine), ob nadaljnjem pogoju, da je izkazana javna korist na način, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po taki obstoječi cesti poteka poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona; to je, da gre za prometno površino splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za razlastitev nepremičnine – zemljišča s parc. št. 751/2 cesta v izmeri 330 m2, k.o. …, na kateri je vknjižena lastninska pravica za A.A. kot razlastitvenega zavezanca. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica 21. 7. 2014 podala predlog, da upravni organ na podlagi petega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) obvesti pristojno zemljiško knjigo, da je bil začet razlastitveni postopek za nepremičnino s parc. št. 751/2 cesta v izmeri 330 m2 ter predlaga zaznambo začetka razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi ter da odloči o razlastitvi predmetne nepremičnine v korist tožnice. V predlogu za razlastitev je razlastitvena upravičenka navedla še, da na podlagi 55. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) premoženjsko pravno ureja rekonstruiran odsek državne ceste R1-216/1175 Krka – Žužemberk. Navedeno državno javno cesto sestavlja tudi nepremičnina s parc. št. 751/2 cesta v izmeri 330 m2. Po navedeni državni cesti poteka promet v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZCes-1. S tem pa je v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B izkazana javna korist. Ker iz vloge razlastitvene upravičenke ni bilo razvidno, ali so izpolnjeni pogoji za razlastitev na podlagi prvega odstavka 19. člena ZJC-B – na dan uveljavitve ZJC-B dne 19. 10. 2005 pa bi morala biti hkrati izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je bila cesta Krka – Žužemberk z ustreznim aktom že kategorizirana kot državna cesta in da je bilo zemljišče razlastitvenega zavezanca že del javne ceste, v konkretnem primeru rekonstruirane ceste Krka – Žužemberk – je upravni organ razlastitveno upravičenko pozval k dopolnitvi vloge. Ta je vlogo dopolnila 7. 8. 2014 s potrdilom z dne 4. 8. 2014, ki ga je izdalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija RS za ceste, kot dokazom, da je bila z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (Uradni list RS, št. 102/12, v nadaljevanju Uredba o kategorizaciji/2012) cesta Krka – Žužemberk kategorizirana kot državna cesta. Iz podatkov potrdila je upravni organ ugotovil, da ni izpolnjen pogoj, da bi bila na zemljišču, ki je predlagano za razlastitev, na dan 19. 10. 2005 tudi že izvedena rekonstrukcija ter bi bilo predmetno zemljišče že del rekonstruirane ceste, po kateri bi potekal promet; rekonstrukcija ceste naj bi bila po podatkih potrdila izvedena leta 2007. Ko je upravni organ razlastitveno upravičenko seznanil z navedeno ugotovitvijo, je ta vztrajala pri vloženi zahtevi za razlastitev. Razlastitvena upravičenka je tudi v nadaljevanju vztrajala pri podani zahtevi ter zahtevka ni oprla na drugo pravno podlago, in sicer na 12. člen ZCes-1, kot je predlagal organ. V postopku je nato upravni organ izvedel še ustno obravnavo, na kateri je razlastitvena upravičenka vztrajala pri vloženi zahtevi. Upravni organ pa je zahtevo, zaradi neizpolnjenih pogojev za izdajo odločbe o razlastitvi, zavrnil. 2. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 19. 2. 2015 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ zahtevo za razlastitev zavrnil, pritožbeni upravni organ pa mu je v tem pritrdil, na podlagi ugotovljene okoliščine, da na predmetni nepremičnini v času uveljavitve ZJC-B, to je 19. 10. 2005, ni potekal promet, da pa je sicer po cesti, katere del je predmetna nepremičnina, promet potekal že pred letom 1974. Tudi iz potrdila z dne 4. 8. 2014, predloženega v postopku, izhaja, da je zemljišče, ki se razlašča v predmetnem razlastitvenem postopku, parcela št. 751/2, nedvomno del državne ceste Krka – Žužemberk že od leta 1974 dalje. Navedeno potrdilo po mnenju tožnice nedvomno dokazuje ključno okoliščino, da je na cesti, katere del je tudi zemljišče, ki je predmet razlastitve, potekal promet najmanj od leta 1974 dalje, torej že pred uveljavitvijo ZJC-B. Ključna je torej okoliščina poteka prometa na cesti, kot obstoječi cesti, pred uveljavitvijo ZJC-B. Tako stališče smiselno izhaja tudi iz odločbe tega sodišča I U 780/2011 z dne 13. 9. 2011. Tožnica še dodaja, da gre nedvomno za pred letom 1974 obstoječo državno cesto, ki jo je po naravi stvari zaradi tehničnih in varnostnih izboljšav ter sprememb standardov glede prometne varnosti potrebno stalno redno vzdrževati. To pa pomeni, da se v okviru rednega vzdrževanja obstoječe ceste v posameznih delih zaradi tehnične in prometne varnosti izvajajo tudi rekonstrukcije, ki imajo po naravi stvari za posledico poseg tudi v zemljišča, ki neposredno niso bila del obstoječe ceste oziroma vozišča, so pa ta zemljišča v območju obstoječe ceste. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pa se s to okoliščino sploh nista ukvarjala. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Prizadeta stranka A.A. na tožbo ni odgovoril. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da zavrne zahtevo za razlastitev nepremičnine – zemljišča s parc. št. 751/2 cesta v izmeri 330 m2, k.o. …, ki jo je vložila tožnica v svojstvu razlastitvene upravičenke, na podlagi določb 19. člena ZJC-B. 8. Po 19. členu ZJC-B se lahko v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu, proti odškodnini ali nadomestilu v naravi odvzame ali omeji lastninska pravica, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (drugi odstavek). Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona; za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (tretji odstavek).

9. Sodišče pritrjuje organu, da je pravilno razlagal določbo prvega odstavka 19. člena ZJC-B, da sta za razlastitev po tem zakonu morala biti ob uveljavitvi tega zakona, torej novele ZJC-B, dne 19. 10. 2005, kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je bila cesta Krka – Žužemberk tedaj že kategorizirana in da je bilo zemljišče, ki je predmet razlastitve, parc. št. 751/2 v izmeri 330 m2, že del javne ceste, tj. rekonstruirane ceste Krka – Žužemberk. Iz dokazila, ki ga je predložila tožnica, to je potrdila z dne 4. 8. 2014, (pa) ne izhaja, in kar niti ni sporno, da bi bilo predmetno zemljišče na dan 19. 10. 2005 že del rekonstruirane ceste, saj je bila po podatkih potrdila rekonstrukcija ceste izvedena (šele) leta 2007. Sicer pa je organ za cesto Krka – Žužemberk štel, da je bila tedaj (že) javna cesta, glede na podatke potrdila, da je to državna cesta, kategorizirana na podlagi Uredbe o kategorizaciji/2012, v evidencah javnih cest (banka cestnih podatkov) pa evidentirana kot državna cesta že od leta 1974. 10. Sodišče pa se tudi strinja z razlogovanjem organa, da tožnica s sklicevanjem v postopku na dejansko okoliščino, da ob vložitvi zahteve za razlastitev parcele 751/2 po (rekonstruirani) državni cesti Krka – Žužemberk poteka cestni promet, ne more nadomestiti prej navedenega manjkajočega pogoja. Po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B je (sicer) javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Vendar pa je, kot izhaja iz navedenega, obstoj javne koristi za razlastitev, ugotovljen v skladu z določbo tretjega odstavka 19. člena ZJC-B, le eden od predpisanih kumulativnih pogojev, da se o razlastitvi lahko odloča po določbah 19. člena ZJC-B. Ker je organ pravilno presodil, da ni izpolnjen pogoj, da je bilo ob uveljavitvi ZJC-B zemljišče parc. št. 751/2, ki je predmet razlastitve, že del javne ceste, tj. rekonstruirane ceste Krka – Žužemberk, je po presoji sodišča pravilno zaključil, da pogoji ZJC-B za razlastitev po določbah tega zakona niso izpolnjeni ter je zahtevo tožnice, ki je na poziv organa ni dopolnila tako, da bi bilo mogoče o razlastitvi odločati po določbah ZUreP-1, mogel zavrniti.

11. Po presoji sodišča tožnica tudi s pritožbenimi navedbami ni mogla doseči drugačne odločitve o njeni zahtevi za razlastitev parc. št. 751/2. V pritožbi je namreč ugovarjala, da je prvostopenjski organ določbe 19. člena ZJC-B razlagal nepravilno, ter zatrjevala, da je določbo prvega odstavka tega člena treba razlagati v pomenu, da zakon veže pogoj, da obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah v lasti drugih oseb (ne države oziroma občin), na čas vložitve zahteve za razlastitev in ne na čas uveljavitve ZJC-B. Vendar tožnica v tem nima prav, saj se določba prvega odstavka 19. člena ZJC-B tako ne glasi; zato drugostopenjski organ tudi po presoji sodišča ni imel podlage, da bi posegel v odločitev prvostopenjskega organa.

12. V tožbi tožnica izpostavlja kot bistveni okoliščini, ki bi morali biti upoštevani kot odločilni, da bi bile po njenem mnenju določbe 19. člena ZJC-B uporabljene pravilno, in sicer, da je na cesti, katere del je tudi zemljišče, ki je predmet razlastitve, potekal promet že pred uveljavitvijo ZJC-B (kar je izkazano s potrdilom), najmanj od leta 1974, in da gre za pred letom 1974 obstoječo državno cesto, na (takih) cestah pa se zaradi tehnične in prometne varnosti izvajajo tudi rekonstrukcije, ki imajo po naravi stvari za posledico tudi poseg v zemljišča, ki neposredno niso bila del obstoječe ceste. Tožbene navedbe so neutemeljene. Kot je sodišče že navedlo v točkah 9 in 10 te sodbe, je organ zahtevo tožnice pravilno zavrnil iz razloga, ker ob uveljavitvi ZJC-B ni bil izpolnjen pogoj, da bi bilo zemljišče, ki je predmet razlastitve, tedaj že del rekonstruirane državne ceste Krka – Žužemberk. Po mnenju sodišča določb 19. člena ZJC-B ni mogoče razlagati, kot meni tožnica, da je bistveno, da gre za obstoječo javno cesto, ki obstaja (najkasneje) od uveljavitve ZJC-B, in da je zemljišča za potrebe rekonstrukcij na takih obstoječih javnih cestah, izvedenih kadarkoli po uveljavitvi ZJC-B, mogoče razlaščati po določbah 19. člena ZJC-B. Po določbah 19. člena ZJC-B je namreč mogoče razlastiti le zemljišča za obstoječe javne ceste oziroma za potrebe rekonstrukcij na takih cestah, če je ob uveljavitvi novele ZJC-B stanje premoženjsko pravno neurejeno, tako da tedaj obstoječa javna cesta skupaj z morebitnim rekonstruiranim delom poteka po zemljišču v zasebni lasti (oziroma - po prvem odstavku tega člena „ki je v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona“, kar pomeni, da ni v lasti Republike Slovenije ali občine), ob nadaljnjem pogoju (iz tretjega odstavka 19. člena ZJC-B), da je izkazana javna korist na način, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po taki obstoječi cesti poteka poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (to je, da gre za prometno površino splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih). Tožnica brez podlage zatrjuje, in navaja, da to izhaja tudi iz sodbe tega sodišča I U 780/2011 z dne 13. 9. 2011, da je ključna okoliščina poteka prometa po cesti kot javni cesti ob uveljavitvi ZJC-B, saj je sodišče že navedlo, da ZJC-B v 19. členu predpisuje več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, med drugim tudi, „da ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona“ (prvi odstavek).

13. Ker tudi po presoji sodišča pogoji za razlastitev zemljišča, parcele 751/2, po določbah 19. člena ZJC-B, na katere je tožnica zahtevo za razlastitev oprla, v postopku niso bili izkazani, tožnica pa je pri zahtevi vztrajala ter ni sledila pozivu organa, naj jo dopolni tako, da bo izkazala izpolnjevanje pogojev za razlastitev zemljišča po splošnih določbah ZUreP-1 (ter v zvezi z določbami ZCes-1), je organ utemeljeno zavrnil zahtevo za razlastitev.

14. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.