Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme končna odločba v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. A contrario to pomeni, da je višje sodišče v sporih majhne vrednosti na ugotovljeno dejansko stanje vezano.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 195,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa v plačilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.
2. Zoper sodbo se je iz dovoljenih pritožbenih razlogov – v sporu majhne vrednosti so to bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotna uporaba materialnega prava pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožnika nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.
6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ), v okviru katere podjemnika zavezuje obligacija uspeha, kar pomeni, da ima pravico do plačila (samo) v primeru, če je izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da pogodbene obveznosti tožnik ni v celoti izpolnil. Na podlagi ugotovljenega sporazuma pravdnih strank, da tožnik odstrani že vgrajene dele na predmetu popravila – videodomofonu, je sodišče presodilo, da je prišlo do sporazumne razveze podjemne pogodbe, na podlagi česar so njune pogodbene obveznosti prenehale.
7. Tožnik je v pritožbi presojo sodišča prve stopnje izpodbijal z argumentacijo, da je treba razmerje med pravdnima strankama presojati na podlagi določbe 648. člena OZ. V obravnavani zadevi ni prišlo do sporazumne razveze podjemne pogodbe, temveč je tožena stranka od sklenjene podjemne pogodbe enostransko odstopila, zato je zmoten zaključek, da tožnik ni upravičen do nobenega plačila.
8. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme končna odločba v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. _A contrario_ to pomeni, da je višje sodišče v sporih majhne vrednosti na ugotovljeno dejansko stanje vezano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik strinjal s tem, da že vgrajene elemente, s katerimi je sporni videodomofon popravil, odstrani in s tem videodomofon vrne v prvotno (nedelujoče) stanje. Na to ugotovitev je višje sodišče vezano. Ob upoštevanju materialnopravnega izhodišča, da je obveznost podjemnika po podjemni pogodbi obveznost uspeha, višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je med strankama prišlo so sporazumne razveze podjemne pogodbe in ne (le) do odstopa tožene stranke od sklenjene podjemne pogodbe. Na podlagi sporazumne razveze podjemne pogodbe nobena od strank nima več obveznosti do druge stranke.
9. Druge pritožbene navedbe po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi niso pravno odločilne, zato se do njih ne bo konkretneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijana sodba nima notranjih nasprotij, ki jih tožnik niti ni konkretiziral, v čem naj bi se izkazovale, trditve o protispisnosti pa so po vsebini izpodbijanje dokazne ocene, ki je, kot že rečeno, v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožnika za zaslišanje prič, do katerih se tožnik v pritožbi niti ni opredelil, zato je očitek opustitve zaslišanj predlaganih prič pavšalen in s tem neutemeljen.
10. Zoper odločitev o tem, kdo je dolžan povrniti pravdne stroške, se je tožnik pritožil le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških. O višini stroškov bo sodišče prve stopnje odločilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP).
11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi.