Jedro

V primeru fizične osebe in samostojnega podjetnika gre namreč za enotno in nerazdružljivo subjektiviteto. Podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja in je odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Predračun za načrtovano naložbo, ki se glasi na vlagatelja kot samostojnega podjetnika, se mora šteti za dokazilo vlagatelja kot fizične osebe v postopku javnega razpisa za dodelitev sredstev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33113-238/2007/14 z dne 5. 5. 2008 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov za: Naložbe v nakup gozdarske mehanizacije in opreme za sečnjo in spravilo lesa. Organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 11. 12. 2007 ob 8.00 vložil popolno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Povečanje gospodarske vrednosti gozdov (ukrep št. 122), ki so bila razpisana z javnim razpisom. Sredstva iz ukrepa 122 se odobri stranki po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 (Uradni list RS, št. 94/2007, Uredba 2007 do 2013) in v javnem razpisu. Javni razpis za ukrep 122 v točki IV., pod točka IV/1 Splošni in podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev, v točki 13 določa, da vlagatelj predloži predračun za načrtovano naložbo. Ker predloženi predračun ni izdan na ime vlagatelja, ki je navedeno v vlogi, glede na javni razpis ni ustrezen. Zato je organ tožnikovo vlogo zavrnil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 24. 9. 2008 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ v obrazložitvi navaja, da je podpora za ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov urejena v Uredbi 2007 do 2013; med drugim je v 5. odstavku 28. člena določeno, da se podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev glede na posamezni namen upravičenih naložb določijo v javnem razpisu. Javni razpis za pridobitev sredstev po Uredbi 2007 do 2013 je predviden v 83. členu te uredbe. Javni razpis za ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 100/07; v VIII. poglavju javnega razpisa pa je med drugim določeno, da mora biti vloga izpolnjena in oddana z vsemi prilogami v skladu z razpisno dokumentacijo, ki je vlagateljem na voljo na spletnih straneh organov prve in druge stopnje. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je tožnik z vlogo uveljavljal nepovratna sredstva za ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov, namen B, podnamen Mehanizacija za sečnjo in spravilo lesa. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je v dokumentu VIII/1 pod rubriko "ime, priimek" navedel A.A., pod rubriko "status (obkroži le en status) " pa je naveden zasebni lastnik gozdov (posameznik). V nadaljevanju so izpolnjene vse rubrike, kot so "matična številka pravne osebe", "EMŠO", na 29. strani prijavnega obrazca pa se je pod rubriko "podpis vlagatelja" podpisal. Iz dokumenta Izjava o prejetih javnih sredstvih iz državnega proračuna je razvidno, da se je pod rubriko "podpis upravičenca" podpisal, v rubriki "žig" pa izjave ni ožigosal. Nato so priloženi: računi, vsi izdani na A.A. s.p., potrdilo o registraciji podjetja A.A. s.p. in obvestilo AJPES o identifikaciji in razvrstitvi po dejavnosti za poslovni subjekt Gozdarstvo Kokalj A.A. s.p.. Prvostopni organ je z dopisom z dne 27. 3. 2008 tožnika pozval, da v roku 8 dni odpravi pomanjkljivosti in uskladi podatke, saj se na javni razpis prijavlja kot A.A., na računu/predračunu pa je A.A. s.p., saj podatki v prijavnem obrazcu, priloženih dokazilih, potrdilih, izjavah niso skladni; na pozivu je tudi opozorilo, da če v roku pomanjkljivosti ne bodo odpravljene, da bo vloga zavrnjena. Tožnik je pravočasno odgovoril, da neusklajenosti podatkov v njegovi vlogi ni in da navidezna neusklajenost podatkov izvira iz pravnega položaja, ki ga ima po slovenski zakonodaji samostojni podjetnik, ki je po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik (s.p.) nima pravne subjektivitete, zato ne pride do ločevanja premoženjskih sfer. V zemljiški knjigi ne more biti kot lastnik zemljišča vknjižen s.p.. Tudi pri davčni obravnavi je s.p. obravnavan kot ena fizična oseba. Za namene davčne identifikacije uporablja davčno številko, ki mu je bila dodeljena kot fizični osebi. Davčni inšpektorji ne priznajo verodostojnosti listin, če poleg imena in priimka ni navedena označba s.p.. Navedba s.p. na računu je potrebna iz davčnih razlogov. Na razpis se je prijavil kot A.A., ker sicer ne bi mogel dokazovati lastništva gozda, saj na posestnem listu poleg imena in priimka ni oznake s.p.. Razpisna navodila v zvezi s tem vprašanjem niso bila jasna. Iz navedenega izhaja, da je tožnik pojasnil, da se prijavlja kot A.A., račune pa prilaga za A.A. s.p.. Javni razpis v točki 2. poglavja IV. Pogoji za dodelitev sredstev, točka IV/4 Splošni in podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev določa, da morajo biti podatki, navedeni v prijavnem obrazcu, priloženih dokazih in potrdilih in izjavah skladni, v 13. točki pa še, da vlagatelj predloži predračun za načrtovano naložbo. Glede na navedeno se tožnik ne more prijaviti kot A.A., priložiti pa predračunov oziroma računov na A.A. s.p.. Ne drži trditev, da je to en in isti vlagatelj. Po ZGD samostojni podjetnik ni pravna oseba, je pa posebna oblika gospodarskega subjekta (13. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Uvrstitev podjetnika med gospodarske subjekte v ZGD je izraz ene od temeljnih značilnosti socialno ekonomskih razmerij. Po 74. členu Ustave RS je gospodarska pobuda svobodna. Gre za določeno pravno organizacijsko obliko, ki se mora podrediti pravilom, ki zagotavljajo varnost prometa. Prav tako ne drži trditev, da je podjetnik v davčnem postopku izenačen s fizično osebo, podjetnik mora po davčnem postopku plačevati poseben davek od dohodkov od dejavnosti in mora imeti pri banki odprt svoj poslovni račun, ki je drugačen od računa, ki ga ima kot fizična oseba. Ne drži pritožbena navedba, da niso bila upoštevana vsa dejstva, ki jih je tožnik navedel v vlogi in odgovoru na poziv za uskladitev podatkov. Dopolnitev je bila sprejeta, vendar z njo neskladje ni bilo odpravljeno. Zato je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe zakona ter bistvenih kršitev pravil postopka. Izpodbijane odločbe prvostopnega organa ni mogoče preizkusiti glede na odsotnost oziroma pavšalnost razlogov. Tudi odločba organa druge stopnje nima argumentiranih razlogov za odločitev, kolikor pa so podani, pa so pravno napačni. Tožnik dalje navaja, da se je na razpis prijavil kot fizična oseba in prijavi priložil vsa potrebna dokazila, med drugim tudi sporni račun, ki se glasi na tožnika kot samostojnega podjetnika. Tožnik je na poziv prvostopnega organa za odpravo pomanjkljivosti pravočasno odgovoril in pojasnil vse dileme. Med drugim je v tem odgovoru predložil tudi dokument, elektronski dopis prvostopnega organa z dne 21. 11. 2007, iz katerega kot bistveno izhaja, da je samostojni podjetnik v zemljiški knjigi vpisan kot fizična oseba, ter da s.p. lahko kandidira za sredstva, vendar mora biti tudi lastnik gozda. Po mnenju tožnika prvostopni organ tega mnenja svoje uslužbenke ni upošteval. Čeprav je tožnik v svoji vlogi z dne 2. 4. 2008 ter v svoji pritožbi ponudil vsa pravilna dejanska in pravna naziranja, pa niso bila sprejeta oziroma se organa do njih nista niti opredelila. Dejansko stanje v zadevi je bilo ugotovljeno nepravilno in nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Tožnik je pravilno opozoril le na navidezno neusklajenost v prijavnem postopku. Nesporno je dejstvo, da samostojni podjetniki ne morejo biti vpisani kot lastniki gozdov v zemljiški knjigi; takšno je pravo in takšna so tudi navodila, izdana zemljiškim knjigam. Nadalje je nesporno, da je tožnik kot fizična oseba hkrati tudi samostojni podjetnik. Drugostopni organ se sicer sklicuje tudi na ZGD, vendar ga ne povzema korektno: veljavni ZGD namreč določa, da je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Tožnik je v upravnem postopku že pojasnil, zakaj je predložil račun, ki se glasi na s.p. Nesporno je dejstvo, da gre v primeru tožnika in s.p., katerega nosilec je tožnik kot fizična oseba, za isti vsebinski enačaj, ki je dopusten in sposoben zaključka, da je v postopku razpisa tožnik izpolnjeval vse pogoje za dodelitev nepovratnih sredstev. Drugostopni organ je tudi nepravilno in nekorektno interpretiral 13. člen OZ, ki govori o gospodarskih pogodbah, pri tem pa se ni oprl na navedeno določbo ZGD. Po 13. členu OZ so gospodarske pogodbe tiste, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti, za gospodarske subjekte po OZ pa se štejejo tudi samostojni podjetniki posamezniki. Določbe OZ gre interpretirati v smislu tega, da so tudi samostojni podjetniki kot fizične osebe podvržene regulativi OZ, gospodarskih pogodb oziroma poslovnih razmerij. Odločba organa druge stopnje pa z napačnim sklicevanjem na 13. člen OZ oziroma z njegovo nepravilno interpretacijo nezakonito ustvarja vtis, kot da je samostojni podjetnik posameznik (ki pa je fizična oseba) gospodarski subjekt, odtujen od fizične osebe, kot na primer d.d. ali d.o.o. oziroma d.n.o. Le pravilno upoštevanje vse zakonske terminologije, pojma in vsebine, kaj je samostojni podjetnik, privede do zaključka, da je tožnik v postopku lahko predložil račun, ki se glasi na njegov s.p., saj je le on in nobena druga fizična oseba nosilec in izvajalec lastne dejavnosti. V upravnem postopku pa je tožnik tudi pojasnil, zakaj se račun glasi na s.p., torej zaradi davčnih predpisov, ki to terjajo. Račun za stroj se torej glasi na s.p. in stroj je vključen v dejavnost tožeče stranke kot samostojnega podjetnika - fizične osebe. Po logiki odločb organov obeh stopenj pa bi moral tožnik račun pridobiti zgolj na osebno fizično ime in ne ime s.p., kar pa ne vzdrži kritične presoje in je takšno nadziranje pravno zmotno in zgrešeno. Stroj tožnik potrebuje pri izvajanju samostojnega podjetništva kot fizična oseba, če bi se sporni račun glasil zgolj na osebno ime tožnika, bi bil materialno in davčno oškodovan ter prizadet, ravnal pa bi tudi v nasprotju z davčnimi predpisi. Vsega tega upravna organa nista uvidela, niti presojala. Zmotna je trditev drugostopnega organa, da mora podjetnik plačevati poseben davek od dohodkov od dejavnosti, kar naj bi bil bistven razlikovalni znak med fizično osebo in samostojnim podjetnikom; to ne drži, saj samostojni podjetnik po davčnih predpisih plačuje mesečne akontacije dohodnine. Drugostopni organ tako ustvarja razliko med fizično osebo in samostojnim podjetnikom, pri tem pa prezre, da je samostojni podjetnik po ZGD fizična oseba, v konkretnem primeru ena in ista oseba, torej tožeča stranka, ki se je pravilno, pravočasno prijavila na razpis in zadostila vsem kriterijem razpisa, tudi v pogledu spornega računa. Glede na to tožnik sodišču predlaga, naj odločbi upravnih organov obeh stopenj odpravi oziroma podrejeno, ugotovi, da sta nični. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik izpodbija odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil njegovo vlogo na Javni razpis za ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz Programa razvoja podeželje 2007 – 2013 (PRP) za obdobje 2007 (JR), objavljen v Uradnem listu RS, št. 100/2007, za Naložbe v nakup nove gozdarske mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, ob razlogovanju, da tožnik ni predložil (ustreznega) predračuna za načrtovano naložbo, s čemer ni izpolnil pogoja iz JR, 13. točke IV/1. Splošnih in podrobnejših pogojev za dodelitev sredstev. Drugostopni organ je razlogovanje dopolnil ter še navedel, da je tožnik, ki se je na razpis prijavil kot fizična oseba, predložil predračun, ki se glasi na tožnika kot samostojnega podjetnika, kar je posebna oblika gospodarskega subjekta, ter se torej predračun ne glasi na vlagatelja, kakor to zahteva citirana 13. točka IV/1. JR, s tem pa tudi ni bilo zadoščeno 2. točki IV/1. JR, ki določa, da morajo biti podatki v prijavnem obrazcu, priloženih dokazilih, potrdilih in izjavah skladni.

Sodišče se z upravnima organoma ne strinja, da predračun, ki se glasi na vlagatelja kot samostojnega podjetnika, v smislu 13. točke IV/1. JR ne bi mogel šteti za dokazilo vlagatelja kot fizične osebe. V primeru fizične osebe in samostojnega podjetnika gre namreč za enotno in nerazdružljivo subjektiviteto (podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja – 6. odst. 3. člena ZGD-1, Uradni list RS, št. 42/06, 10/08 - in za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja (podjetnik je odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem – 1. odstavek 7. člen ZGD-1); tako obravnava samostojnega podjetnika tudi sodna praksa (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1100/2009 z dne 6. 5. 2009, sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Cpg 118/2006 z dne 21. 9. 2006, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 1574/2009 z dne 2. 9. 2009). Taki razlagi sporne določbe JR ne nasprotuje, pač pa ji, nasprotno, pritrjuje tudi ureditev pogojev v Uredbi 2007 do 2013 (Uradni list RS, št. 94/2007) za podporo v naložbe za nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, za katero je na javnem razpisu kandidiral tožnik (naložbe za namen B). Po 1. točki 27. člena Uredbe 2007 do 2013 so vlagatelji lahko fizične in pravne osebe, ki so lastniki ali solastniki gozdov v zasebni lasti na območju Republike Slovenije, izpolnjevati pa morajo splošne in posebne pogoje, urejene v 28. členu Uredbe 2007 do 2013; prispevati morajo k izpolnjevanju vsaj enega od ciljev ukrepa (uvajanje proizvodnih izboljšav pri sečnji in spravilu oziroma večja varnost pri delu v gozdu oziroma večja izraba proizvodnega potenciala gozdov) – 1. tč. 1. odstavka, gozdna posest vlagatelja ne sme biti manjša od 0,5 ha – 12. tč. 1. odstavka; po dodatnih pogojih za naložbe za namen B) pa mora vlagatelj v primeru nakupa opreme za sečnjo in spravilo lesa imeti ob predložitvi vloge v lasti vsaj 3 ha gozda oziroma posekati ali spraviti vsaj 150 m3 lesa letno v gozdovih RS, ki so v zasebni ali občinski lasti, v primeru nakupa mehanizacije za sečnjo in spravilo, razen za strojno sečnjo, mora posekati ali spraviti vsaj 150 m3 lesa letno v gozdovih Republike Slovenije, ki so v zasebni ali občinski lasti, v primeru nakupa mehanizacije za strojno sečnjo pa mora vlagatelj posekati ali spraviti vsaj 2.500 m3 lesa letno v gozdovih Republike Slovenije, ki so v zasebni ali občinski lasti (1. do 3. točka. 3. odstavka), po 11. točki 1. odstavka 28. člena te uredbe pa mora vlagatelj v primeru, če ne more zahtevanih pogojev uredbe izpolniti v lastnem gozdu, priložiti dokazilo, da ima v Republiki Sloveniji registrirano dejavnost za izvajanje sečnje in spravila, ki jo mora opravljati najmanj dve leti pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev; to pa pomeni, da uredba izrecno dopušča, da vlagatelj izkaže pogoje kot fizična oseba in hkrati kot gospodarski subjekt. Iz navedenih določb Uredbe 2007 do 2013 izhaja, da predpisani pogoji kot ključno terjajo, da je vlagatelj (fizična ali pravna oseba) lastnik gozda ter izkazovanje upravičenosti naložbe v smislu njenega prispevanja k ciljem ukrepa, opredeljenim v 1. tč. 1. odstavka 28. člena Uredbe 2007 do 2013 (v okviru ciljev PRP za Os 1) in v smislu gospodarnosti naložbe. Glede na vse povedano se ob uporabi logične, sistematične in teleološke metode razlage pomena spornega predpisanega pogoja 13. točke IV/1. JR izkaže kot nesprejemljiva razlaga njegovega pomena zgolj na podlagi besedne metode razlage, ki jo zagovarjata upravna organa.

Poleg tega se z Uredbo 2007 do 2013 določajo med drugim vrsta ukrepov, upravičene naložbe, upravičenci, upravičeni stroški, pogoji za upravičenost itd., in sicer za izvajanje sekundarne zakonodaje EU (med drugim Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 5. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP in Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. 12. 2006) in za uresničevanje izvajanja PRP 2007 do 2013. Po Uredbi Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 5. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP se ukrep Izboljšanje gospodarske vrednosti gozdov šteje med ukrepe za izboljšanje konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja, podpora pa se dodeli za naložbe, ki temeljijo na načrtih za gospodarjenje z gozdovi, kar velja za gozdna posestva nad določeno velikostjo, ki jo opredelijo države članice v svojih programih. To pa pomeni, da razlaga spornega pogoja 13. točke IV/1. JR, ki spada med podrobnejše pogoje za dodelitev sredstev glede na posamezni namen upravičenih naložb, ki se po 5. odstavku 28. člena Uredbe 2007 do 2013 določijo z javnim razpisom, v pomenu, kot ga zagovarjata upravna organa, tudi presega vsebino oziroma namen potrebnih izvedbenih določb za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 5. 2005 (člen 27) in Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. 12. 2006 (tč. 13, člen 18) ter se tudi zaradi načela supremacije evropskega prava v takem pomenu ne more razlagati, saj se z navedenim spornim pogojem ob razlagi ki sta jo sprejela upravna organa, presega pogoje, ki so za dodelitev predmetne podpore lahko relevantni.

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijani akt prvostopnega organa odpravilo ter temu organu vrnilo zadevo v nov postopek na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) priznalo stroške v višini 350,00 EUR, z uveljavljanim 20 % DDV ter uveljavljanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.