Jedro

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 13. 6. 2024 ter sklepa in odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 8. 4. 2024, na višjo odmero starostne pokojnine z izplačilom razlike v pokojninah od upokojitve dalje. Sklenilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da na podlagi odločbe z dne 8. 11. 2016 prejema neupravičeno nizko pokojnino, na podlagi odmernega odstotka, ki se neutemeljeno razlikuje od odmernega odstotka, ki velja za upokojenke, ki so se upokojile v istem času. Tožnik se je upokojil po 1. 1. 2013, ko je začel veljati ZPIZ‑2, ampak pred 1. 1. 2023, ko je na podlagi ZPIZ-2I prišlo do formalne izenačitve odmernih odstotkov pri starostni pokojnini za osebe moškega in ženskega spola. Novela ZPIZ-2I se ni ukvarjala z ureditvijo položaja upokojencev, ki so pridobili pravice od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2022. V to skupino sodi tožnik. Ureditev je protiustavna z vidika 14. in 50. člena Ustave, nasprotuje 14. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Direktivi Sveta EU z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (Direktiva). Tožnik še vedno trpi posledice protiustavne ureditve. Posledično ni mogoče govoriti o zamudi nobenega roka za uveljavljanje njegovih pravic. Ker tožnik uveljavlja, da Slovenija nikoli (gotovo pa ne do 1. 1. 2023) ni pravilno implementirala Direktive, se po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU država članica ne more sklicevati na potek rokov v času, dokler svoje zakonodaje ne uskladi z Direktivo (sodba C-208/90). Direktiva v 7. členu predvideva izjemo glede določanja upokojitvene starosti, ki je lahko utemeljena (določitev različne upokojitvene starosti za moške in ženske), vendar samo če je to utemeljeno z družbenim razvojem na zadevnem področju, kar morajo države članice redno preučevati in preverjati (drugi odstavek 7. člena Direktive). Zmotno je stališče toženca in sodišča, da naj bi družbene razmere v letu 2016, ko se je tožnik upokojil, narekovale dopustnost različne ureditve pogojev za upokojitev in višine starostne pokojnine za moške in ženske. Ker zakonodajalec vsaj od leta 2013 ni več priznaval obstoja posebnih družbenih razmer, so moški upokojenci v 10-letnem obdobju (do 1. 1. 2023) diskriminirani ne le glede na upokojenke iz tega obdobja, temveč tudi glede na (moške) upokojence pred in po tem obdobju. Zakonodajalec je že pri sprejemu ZPIZ‑2 v letu 2012 zaključil, da določanje različne upokojitvene starosti in odmernega odstotka glede na spol, ni več upravičeno. V zadevi Van Cant C-154/92 je SEU zapisalo: "Če je nacionalna zakonodaja odpravila razliko v upokojitveni starosti, ki je obstajala med delavci in delavkami ... na člen 7(1)(a) Direktive se ni mogoče sklicevati, da bi upravičili ohranitev razlike, ... v zvezi z metodo izračuna starostne pokojnine." V letu 2016 je obstajala razlika v upokojitveni starosti le pri 40 letih pokojninske dobe, je pa bila starostna razlika močno znižana, in sicer tako, da je znašala zgolj 4 mesece (za moške 59 let in 4 mesece in za ženske 59 let. ZPIZ-2G je določil izenačitev odmernih odstotkov le za naprej in še to, v obliki novega prehodnega obdobja. Zakonodajalec je za moške upokojence, ki so se upokojili pred novelo ZPIZ-2G trajno ohranil razlikovanje v odmernih odstotkih glede na spol v primerjavi z ženskimi upokojenkami iz istega obdobja, kljub (postopni) odpravi razlike v upokojitveni starosti. Ker med leti 2013 in 2023 (že po zakonodajalčevih ugotovitvah) niso obstajale družbene razlike med spoloma, v tem času ni mogoče uporabiti izjem iz 7. člena Direktive in je bila ureditev v slovenskem pravu posledično v nasprotju s pravom EU. Ker gre pri obstoju ali neobstoju družbenih razlik med spoloma za vprašanje dejanskega stanja, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka (med drugim tudi v smislu 183. člena ZPIZ-2), sodišče pa ni utemeljilo zakaj šteje, da naj bi opisane družbene razlike obstajale med leti 2013 in 2023, je že s tem nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker gre tako za vprašanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ("družbene razmere" med 2013 in 2023 ter ugotovitev le-teh s strani zakonodajalca v letu 2012), kot tudi za vprašanje materialnega prava (4. in 7. člen Direktive v povezavi z določbami takrat veljavnega ZPIZ-2), ni mogoč sklep, da naj tožnik ne bi imel na voljo neprave obnove v smislu 183. člena ZPIZ-2. Poleg tega gre za položaj iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, saj se odločbe toženca posredno opirajo na predhodno vprašanje obstoja posebnih družbenih razmer, pristojni organ pa je to vprašanje rešil drugače. Sodišče zmotno razlaga načelo postopnosti iz Direktive. Bistvo 7. člena Direktive je, da so razlike utemeljene le, če in dokler obstajajo družbene razmere, ki utemeljujejo različno obravnavo oseb glede na spol, v obsegu, ki ga določa 7. člen Direktive. V primeru, da teh družbenih razmer ni (več), ni več dopustno razlikovanje med spoloma. Sodišče ES je npr. v zadevi Kleist C-356/09 zapisalo: "Sodišče je že večkrat odločilo, da je treba izjemo od prepovedi diskriminacije na podlagi spola, določeno v tej določbi, zaradi temeljnega pomena načela enakega obravnavanja razlagati strogo." Sporna je že veljavnost 7. člena Direktive. Sodišče EU še ni odločalo o skladnosti 7. člena Direktive z Listino EU o temeljnih pravicah. Kljub temu pa na takšno presojo kaže zadeva C-236/09, v kateri je sodišče ugotovilo, da ureditev prava EU po kateri se tovrstne izjeme (podobne izjemam iz 7. člena Direktive) lahko ohranjajo v veljavi nedoločen čas, nasprotuje cilju enakega obravnavanja spolov ter je v neskladju z določbama 21. in 23. člena Listine. SEU dodaja, da se tovrstne določbe (direktiv) štejejo za neveljavne po poteku ustreznega prehodnega obdobja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zahteva presojo ustavnosti 37. člena ZPIZ-2, 7. člena ZPIZ-2G ter 1. člena ZPIZ-2I, kolikor za naprej ne urejajo enakega zvišanja odstotka za odmero višine pokojnine za vse upokojence, ki so se upokojili po 1. 1. 2013, ob izenačitvi pokojninske dobe. Dodatno naj zahteva presojo vprašanja ali pravilna razlaga teh členov Ustave narekuje (postopno) izenačitev odmernih odstotkov tudi za upokojence, ki so se upokojili pred omenjenimi zakonodajnimi spremembami, a po prenehanju obstoja družbenih razmer, ki so podlaga za razlikovanje med spoloma. Ustavno sodišče naj poda razlago tudi glede obstoja ali neobstoja spornih družbenih razmer glede razlikovanja med moškimi in ženskami, v obdobju med 1. 1. 2013 in 1. 1. 2023. Predlaga tudi, da se SEU predloži v predhodno odločanje vprašanje ali določbe 37. člena ZPIZ-2, 7. člena ZPIZ-2G ter 1. člena ZPIZ-2I, kolikor za naprej ne urejajo enakega zvišanja odstotka za odmero višine pokojnine za vse upokojence, ki so se upokojili po 1. 1. 2013, ob izenačitvi pokojninske dobe, nasprotuje Direktivi. Dodatno predlaga, da se SEU zastavi vprašanje glede razlage načela "postopnosti" iz Direktive. Da gre za pomembna vprašanja, ki jih je smiselno nasloviti na omenjena sodišča izhaja tudi iz dopisa Varuha za človekove pravice, ki je povzel poročilo Evropske Komisije, ki je leta 2019 že podvomila v skladnost slovenske ureditve s pravom EU. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako ni zagrešilo bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 8. 11. 2016 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 875,54 EUR na mesec od 2. 11. 2016 dalje. Do dneva upokojitve je tožnik dopolnil 60 let in 7 mesecev starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove. Zoper odločbo se tožnik ni pritožil ter je postala dokončna in pravnomočna.

6.Dne 30. 1. 2024 je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, na način, da se pri ponovni odmeri upošteva odmerni odstotek, kot velja za ženske in se mu izplača razlika. Predmet socialnega spora je dokončna odločba toženca z dne 13. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjskim sklepom in odločbo z dne 8. 4. 2024. Toženec je z dokončno odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo. Ugotovljeno je bilo, da niso izpolnjeni pogoji za t. i. nepravo obnovo postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑2), saj z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine ni bilo kršeno materialno pravo. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 263. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je od dokončnosti odločbe že potekel triletni prekluzivni rok, v katerem bi bilo še mogoče vložiti predlog za obnovo.

7.V skladu s 158. členom Ustave je mogoče pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ustavno sodišče je že navedlo, da 158. člen Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je pravnomočnost močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete pravnomočne odločitve. S pravnomočnostjo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.¹ V vsebino pravnomočne odločitve se lahko poseže le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon.

8.Ko je postopek končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, se postopek lahko obnovi iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 260. člena ZUP. Pritožnik zmotno navaja, da je v danem primeru podan razlog za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Pri vprašanju obstoja posebnih družbenih razmer ne gre za predhodno vprašanje, torej za samostojno pravno vprašanje, ki bi se pojavilo v postopku odločanja in od katerega rešitve je odvisna odločitev v upravni stvari kot je opredeljeno v 147. členu ZUP² niti tega vprašanja pristojni organ ni rešil drugače.

9.Tudi t. i. neprava obnova postopka, urejena v 183. členu ZPIZ-2, je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne upravne odločbe. V prvem odstavku navedene določbe je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek).

10.Toženec in sodišče prve stopnje sta določbo 183. člena ZPIZ-2 tolmačila na način, da je neprava obnova postopka dopustna tudi zaradi kršitev materialnega prava (enako tudi v sodbah Psp 16/2022 in VIII Ips 316/2016). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sodbi Psp 10/2025, drugače izhaja iz stališča, izraženega k predlogu ZPIZ-2, in sicer, da je določba 183. člena ZPIZ-2 namenjena spremembi dokončne odločbe (le) zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem posledične kršitve materialnih določb zakona ali podzakonskega akta v škodo zavarovanca oz. uživalca pravic ali zavoda.³ Da določba 183. člena ZPIZ-2 dopušča ponovno odmero pokojnine le zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa tudi v drugih primerih, izhaja tudi iz ločenega mnenja ustavne sodnice.⁴

11.V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki naj bi se nanašalo na domnevno ugotovljene družbene razlike med spoloma v obdobju 2013 do 2023, ko je zakonodaja še ohranjala razlikovanje v odmernih odstotkih glede na spol, kljub postopni odpravi razlik v upokojitveni starosti, kot zmotno navaja tožnik. Te navedbe se nanašajo na presojo morebitnih kršitev materialnega prava in ne na presojo dejanskega stanja. Zato zatrjevani razlog za nepravo obnovo postopka, ki bi temeljil na drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, v tem primeru ni podan.

16.Če upoštevamo, da t. i. neprava obnova postopka po 183. členu ZPIZ-2 omogoča poseg v pravnomočno odločbo tudi v primeru kršitev materialnega prava, bi bil ta lahko utemeljen le, če bi temeljil na <em>novih okoliščinah pravne narave</em>, ki bi bile za toženca zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati.⁵ Nove okoliščine lahko predstavljajo le odločitve Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU o pravilni razlagi in uporabi prava EU.⁶ Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za take okoliščine (prim. Psp 16/2022).

17.ZPIZ-2 v 27. členu določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,⁷ v 37. členu pa so določeni odmerni odstotki. Po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec (moški in ženska), ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. V času, ko se je upokojil tožnik, je veljalo prehodno obdobje (do 31.&nbsp;12.&nbsp;2018). To je pomenilo, da je v relevantnem letu 2016 za pridobitev pravice do starostne pokojnine za 40 let pokojninske dobe brez dokupa, starost za moške znašala 59 let in 4 mesece ter za ženske 59 let (peti odstavek 27. člena ZPIZ-2). Drugačen je bil tudi odmerni odstotek, in sicer je bil v letu 2016 za pokojninsko dobo 40 let določen v višini 57,25 % (za moške) oz. 63,50 % (za ženske).

18.Ključne razloge, zaradi katerih je pozitivna diskriminacija dopustna prav pri presoji pokojninsko‑invalidske zakonodaje, je že izpostavilo Ustavno sodišče RS v zadevi U‑I‑298/96. Poudarilo je, da je dopustno razlikovanje po spolu, kadar služi vzpostavljanju dejanske enakosti (enakopravnosti) med spoloma tam, kjer obstajajo objektivne, biološke in funkcionalne razlike med njima. Ženska naj bi dejansko opravila več ur dela na dan kot moški, saj naj bi po opravljenem delu v službi, prevzela nase še pretežni del družinskih obveznosti. Različno obravnavanje spolov pri določanju upokojitvene starosti je tudi v tem, da lahko ženska realno dopolni krajšo pokojninsko dobo kot moški, če ostane doma zaradi materinstva. Zaradi tega so za žensko določeni nižji upokojitveni pogoji, odmerni odstotek za odmero pokojnine pa se za žensko dviga hitreje, tako da pri odmeri pokojnine kljub nižji starosti ni v slabšem položaju kot moški.⁸

19.Glede spornega vprašanja oz. uporabe 37. člena ZPIZ-2 je stališče že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevah Psp 429/2016 in Psp 16/2022.⁹ Poudarilo je, da je z veljavno zakonsko ureditvijo še vedno ohranjena določena raven pozitivne diskriminacije žensk, kar ni nedopustno. Ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Sklicevalo se je na že omenjeno ustavno odločbo (U-I-298/96), da zakonodajalca ne zavezuje le prepoved razlikovanja, ampak tudi dolžnost pozitivnega ravnanja v smislu zagotovitve možnosti za dejansko enakopravnost med moškimi in ženskami. Poudarilo je, da je različno obravnavanje moških in žensk upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.

20.Če razlik med spoloma v družbi več ni oz. so te manjše, ni več tendence po različni zakonski ureditvi. Po stališču Sodišča EU je različen odmerni odstotek pri izračunu pokojnine dopusten, ko se ohrani razlika v upokojitveni starosti za moške in ženske (zadeva Van Cant, C-154/92 z dne 1.&nbsp;7.&nbsp;1993). Takšna izjema je dovoljena v primeru, če je nujno in objektivno povezana z upokojitveno starostjo (C-154/96 z dne 22.&nbsp;10.&nbsp;1998). Gre za izjemo, ki jo izrecno dopušča člen 7(1)(a) Direktive 79/7/EGS o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (Direktiva).¹⁰ Ta določa, da Direktiva ne vpliva na pravice držav članic, da s področja njene uporabe izvzamejo določanje upokojitvene starosti v namene dodeljevanja starostne pokojnine in morebitne vplive le-tega na druge dajatve. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-207/04 izhaja, da je izjemo iz člena 7(1)(a) Direktive mogoče uporabiti za določitev upokojitvene starosti za dodeljevanje pokojnine in morebitne posledice tega za druge dajatve, ki izhajajo iz socialne varnosti.¹¹

21.Kljub izjemi določeni v členu 7(1)(a) Direktive, so države članice skladno s členom 7(2) Direktive dolžne redno proučevati zadeve, ki jih Direktiva izključuje, in se glede na družbeni razvoj prepričati, ali so opredeljene izjeme še upravičene. Gre za postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk na področju socialne varnosti ter drugih elementov socialnega varstva. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se je v zadevi Andrle v. Republika Češka (št. 6268/08 z dne 17.&nbsp;2.&nbsp;2011), v kateri se je pritožnik pritožil, da moški, ki so vzgajali otroke, v nasprotju z ženskami, niso deležni znižanja upokojitvene starosti, strinjalo, da je tak ukrep zakoreninjen v posebnih zgodovinskih okoliščinah in v potrebi po posebnem obravnavanju žensk. Ugotovilo je, da je to še vedno razumno in objektivno utemeljeno. Menilo je tudi, da časovni razpon in obseg ukrepov ne presegata širokega polja proste presoje, ki jo imajo države na tem področju.¹²

22.Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na zadevo SEU C-356/09 (Christine Kleist), ker gre za primer, ki se bistveno razlikuje od obravnavanega in se nanj ni mogoče uspešno sklicevati pri presoji tega postopka. SEU je namreč presodilo, da je diskriminatorno spodbujanje zaposlovanja mlajših oseb z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki so pridobili pravico do starostne pokojnine, ker so ženske pravico do upokojitve pridobile prej kot moški. Prav tako ni relevantno sklicevanje na zadevo SEU C‑236/09, ki ureja vprašanje prepovedi razlikovanja med spoloma pri določanju zavarovalnih premij in izplačil.

23.Za presojo v tem sporu nista relevantni naknadni spremembi zakona, in sicer novela ZPIZ-2G in ZPIZ-2I, saj nista posegli v ureditev položaja upokojencev, ki so se upokojili do 31.&nbsp;12.&nbsp;2022. Z novelo ZPIZ-2G,¹³ ki je začela veljati 1. januarja 2020, se je spremenil 37. člen ZPIZ-2, na način, da je določil odmerni odstotek za ženske in moške tako, da se je v prehodnem obdobju (tj. do 31.&nbsp;12.&nbsp;2024), lestvica postopoma spreminjala in bi bila v letu 2025 enaka za moške in ženske. Vendar se je 1. maja 2021 začela uporabljati novela ZPIZ-2I,¹⁴ ki je prehodno obdobje skrajšala in je odmerna lestvica (že) od 1.&nbsp;1.&nbsp;2023 dalje enaka za moške in ženske zavarovance.¹⁵ Odmerna lestvica se je tako za moške v prehodnem obdobju, ki je trajalo do 31.&nbsp;12.&nbsp;2022, postopno zviševala in je bila izenačena 1.&nbsp;1.&nbsp;2023.

24.Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 11.&nbsp;12.&nbsp;2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

25.Glede sklicevanja tožnika na dopis Varuha človekovih pravic z dne 12.&nbsp;12.&nbsp;2024 pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da ureditev v ZPIZ-2, ki je za ženske in moške določala različne odmerne lestvice ob različni upokojitveni starosti, pomeni izjemo iz člena 7(1)(a) Direktive.¹⁶ Na ta način je še vedno ohranjena določena raven pozitivne diskriminacije žensk, kar glede na obrazloženo, ni nedopustno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi Psp 10/2025.¹⁷

26.Ustavno sodišče RS je pri presoji, ali je ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladna s 50. členom Ustave (pravica do socialne varnosti), že večkrat poudarilo,¹⁸ da je zakonodajalec pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Pri normativnem urejanju ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Zato ne gre za kršitev načela enakosti (14. člen Ustave), pravice do pokojnine (50. člen Ustave) in tudi ne 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, kot to zatrjuje tožnik.

27.Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za vložitev zahteve za presojo ustavnosti določb ZPIZ-2 o odmeri pokojnine. Enako ni upoštevalo niti tožnikovega predloga za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU. Razlaga prava EU, ki je bistvena za odločitev v tej zadevi, izhaja iz navedenih sodb Sodišča EU, pri čemer je sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, obstajala že v času odmere pokojnine v letu 2018.

28.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2 niti pogoji za obnovo postopka po ZUP niso izpolnjeni ter je posledično tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

29.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).