Jedro

Naknadna razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku je privedla do situacije, ko je odločitev o podrednem zahtevku postala pravnomočna pred odločitvijo o primarnem zahtevku. Vendar kršitev s tožnikove strani določenega vrstnega reda obravnave zahtevkov ne predstavlja nobenega od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka in mu naložilo, da vsakemu od tožencev plača 713,97 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbe razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, ali sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.

Poudarja, da je v tej zadevi postavil tako primarni kot podredni zahtevek. Sodišče je najprej odločalo o primarnem zahtevku, ki je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 385/2010 z dne 15. 4. 2010 pravnomočno zavrnjen. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil predlog za dopustitev revizije, sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je bila zoper odločitev o primarnem zahtevku dopuščena revizija, pričelo odločati o podrednem zahtevku in ga zavrnilo s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 141/2010 z dne 13. 12. 2011, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 774/2012 z dne 18. 4. 2012. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 146/2012 z dne 7. 11. 2013 razveljavilo odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 385/2010 o primarnem zahtevku, zaradi česar je zoper odločitev o podrednem zahtevku podan obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP. Sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu 141/2010 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 774/2012, ki sta obravnavali podredni zahtevek, se namreč opirata na zavrnilno sodbo o primarnem zahtevku Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 385/2010, ki je bila razveljavljena. Posledično je bilo o podrednem zahtevku odločeno, preden je bilo razsojeno o primarnem zahtevku. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da se navedeni sodbi ne opirata na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 835/2010, pravilno pa je ugotovilo, da je bila navedena sodba razlog, da se je o podrednem zahtevku sploh odločalo. Ne drži, da se sodišče ob presoji podrednega zahtevka ni spuščalo v vsebinske razloge za razveljavitev pravnega posla. Sodišče prve stopnje je tudi pri odločanju o podrednem zahtevku zavzelo napačno stališče, da tožnik pri UE Domžale ni vložil zahtevka za odobritev pravnega posla. Ker tožniku ni bila dana možnost, da se odloči najprej o primarnem, šele nato pa o podrednem zahtevku, mu je kršena pravica do sodnega varstva, podani sta tudi procesni kršitvi po 8. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvena teza tožnika je, da v tej zadevi razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku predstavlja razlog za obnovo pravnomočno končanega postopka o podrednem zahtevku. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi.

6. Obnova je kot izredno pravno sredstvo dopustna zgolj iz razlogov, ki so taksativno našteti v 394. členu ZPP. Vsebinsko je obnovitvene razloge mogoče razvrstiti v tri skupine, in sicer najtežje procesne kršitve (1. - 4. točka 394. člena ZPP), storjena kazniva dejanja (5., 6. in 7. točka 394. člena ZPP) ter primere, ko je odpadla podlaga sodbe ali je to podlago treba dopolniti z novimi dejstvi ali novimi dokazi (8., 9. in 10. točka 394. člena ZPP). Obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP je tako podan, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. O vezanosti civilnega sodišča na drugo odločbo je mogoče govoriti v primerih, ko je sodišče vezano na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju (13. člen ZPP), ali v primeru, ko sta sodišči v civilnem in kazenskem postopku obravnavali isti historični dogodek, saj bo v takšnem primeru civilno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). V obravnavani zadevi sodišče pri odločanju o podrednem zahtevku ni bilo vsebinsko vezano na odločitev, ki jo je sodišče sprejelo o primarnem zahtevku. Slednje je pojasnilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 197/2014 z dne 28. 8. 2014, v katerem je poudarilo, da je tožnik s primarnim zahtevkom zahteval ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe med tožencema, s podrednim oblikovalnim zahtevkom pa razveljavitev te pogodbe, pri čemer gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja, različen krog oseb, ki ju lahko uveljavljajo, kot tudi drugačna ureditev zastaranja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila zavrnitev primarnega zahtevka sicer razlog za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku, ni pa predstavljala odločbe, na katero bi se odločitev o podrednem zahtevku opirala v smislu 9. točke 394. člena ZPP. Razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku namreč ni pomenila, da bi pri odločitvi o podrednem zahtevku odpadla dejanska podlaga sodbe.1 Primarni in podredni zahtevek sta samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, ki ga izbere tožnik. Sodišče je v obravnavani zadevi spoštovalo postavljeni vrstni red zahtevkov, vendar je naknadna razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku privedla do situacije, ko je odločitev o podrednem zahtevku postala pravnomočna pred odločitvijo o primarnem zahtevku. Vendar kršitev s tožnikove strani določenega vrstnega reda obravnave zahtevkov ne predstavlja nobenega od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov, kot tudi ne procesne kršitve po 8. oziroma 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere se tožeča stranka sklicuje v pritožbi.

8. Pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem, da je sodišče pri odločanju o podrednem zahtevku iz odločitve o primarnem zahtevku povzelo napačno stališče, da tožnik pri upravni enoti ni pravočasno vložil zahtevka za odobritev pravnega posla. Navedeno v prvi vrsti ne drži, saj je pritožbeno sodišče v sodbi II Cp 774/2012 izrecno pojasnilo, da za odločitev o podrednem zahtevku dejansko stanje glede pravočasne vložitve predloga za odobritev pravnega posla pri upravni enoti ni pravno relevantno. Podredni zahtevek je bil namreč zavrnjen zaradi zamude prekluzivnega roka za izpodbijanje pravnega posla, določenega v prvemu odstavku 512. člena Obligacijskega zakonika. Sicer pa takšne pritožbene navedbe predstavljajo očitek zmotne uporabe materialnega prava, kar ravno tako ne predstavlja dopustnega obnovitvenega razloga.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prejudicialno pravno razmerje je del dejanske podlage sodbe (V. Rijavec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, 2005, komentar k 13. členu, str. 122).