Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, opr. št. Pd 225/2017 z dne 21. 3. 2019 sodišče o tožbenem zahtevku tožnika v celoti odločilo. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje o obstoju procesne ovire za meritorno sojenje v tej zadevi, in sicer v obliki res judikata (pravnomočno razsojene stvari).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje naslovnemu sodišču. V pritožbi navaja, da je naslovno sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 225/2017 z dne 21. 3. 2019 pod I. točko izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 19. 2. 2015 do 1. 2. 2018 obračunati bruto razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal za 43. plačni razred na delovnem mestu "vodja službe II" in po obračunu davkov in prispevkov od obračunanih razlik tožniku izplačati neto razlike. Tožnikova terjatev ne predstavlja izvršilnega naslova po prvem odstavku 21. člena ZIZ, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Sodišče zmotno razlaga, da mora biti obveznost vsaj določljiva, oziroma vsaj opisno opredeljena, kar naj bi po stališču sodišča veljalo za toženkino obveznost iz pravnomočne sodbe. V postopku pred naslovnim sodiščem opr. št. Pd 225/2017 je sodišče izvajalo obširen dokazni postopek, ali je tožnik v obdobju od 19. 2. 2015 do 1. 2. 2018 opravljal delo na delovnem mestu vodja službe II. Ni bila torej predmet obravnavanja višina plače, do katere je bil upravičen tožnik, temveč je bil zahtevek postavljen opisno. Bistvo tožnikovega zahtevka je bilo, da mu je toženka dolžna obračunati bruto razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal za 43. plačni razred. Kljub pozivom tožnika, tožena stranka nikoli ni obrazložila izplačila po pravnomočni sodbi. Tožena stranka ni pojasnila, kako je obračunala dodatke napredovanja, ki bi bili vključeni v plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu vodja službe II. Tožnikov zahtevek je lahko primerljiv z reparacijskimi zahtevki v sporih zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko tožniki zahtevajo plačilo prikrajšanja pri plači za čas, ko so bili brezposelni. Opisani zahtevki predstavljajo vmesno sodbo. Za identični postopek pa gre tudi v primeru, ko tožnik opisno zahteva razliko do plače delovnega mesta, katerega delo je opravljal. V kolikor bi obveljalo stališče naslovnega sodišča, bi tožniki v sporih, kot je bil tožnikov, ter v sporih zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bili primorani iz previdnosti postavljati zahtevke po višini, kar bi bistveno podaljšalo čas reševanja spora, saj bi morali pritegniti tudi sodne izvedence finančne stroke. Glede na navedeno tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in da sodišče meritorno odloči, kakšno plačo bi tožnik prejemal na delovnem mestu "vodja službe II".

3. Tožena stranka je odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče v konkretni zadevi pravilno odločilo, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, pri čemer se je pravilno oprlo na sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 225/2017 z dne 21. 3. 2019. Sodišče je pravnomočno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku, za obdobje od 19. 2. 2015 do 1. 8. 2018, obračunati bruto razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal za 43. plačni razred na delovnem mestu "vodja službe II". Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz pritožbe ne izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato je pri preizkusu, kot je že navedeno, pazilo le na tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 26. 6. 2020 vložil pri naslovnem sodišču tožbo zoper isto toženo stranko, s tožbenim zahtevkom, ki je identičen zahtevku, kot je bil postavljen v sporni zadevi, ki se je obravnavala pri naslovnem sodišču pod opr. št. Pd 225/2017 in v kateri je sodišče tudi pravnomočno odločilo, da je toženka dolžna tožniku od 19. 2. 2015 do 1. 2. 2018 obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel za 43. plačni razred na delovnem mestu "vodja službe II". Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče povzelo, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "mojster zvoka" v 32. plačnem razredu in da je tožnik od februarja 2015 dejansko opravljal delo na delovnem mestu "vodja službe II" v 44. plačnem razredu. Ker ni izpolnjeval pogojev za opravljanje tega dela, mu je sodišče prisodilo 1 plačni razred manj od osnovnega plačnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto vodja službe II. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo razliko plače med izplačano plačo po 32. plačnem razredu z napredovanji in večopravilnostjo ter 10 % dodatkom za povečan obseg dela in plačo po 43. plačnemu razredu. Izrek sodbe sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 225/2017 je jasen in je tožena stranka tožniku tudi obračunala ter izplačala razliko plače do 43. plačnega razreda. Tožnik pa z novo tožbo uveljavlja za isto obdobje razliko do 48. oziroma 49. plačnega razreda.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, opr. št. Pd 225/2017 z dne 21. 3. 2019 sodišče o tožbenem zahtevku tožnika v celoti odločilo. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje o obstoju procesne ovire za meritorno sojenje v tej zadevi, in sicer v obliki res judikata (pravnomočno razsojene stvari). Presoja o (ne)obstoju navedene procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po ustaljeni sodni praksi identična, če sta podani subjektivna istovrstnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki) in objektivna istovrstnost (v obeh zadevah sta istovrstna tožbena zahtevka), pri čemer se istovrstnost primerjanih zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa predvsem po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, v katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde (sklep II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s sodbo opr. št. Pd 225/2017 pravnomočno odločeno, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 19. 2. 2015 do 1. 2. 2018, obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel za 43. plačni razred na delovnem mestu "vodja službe II". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta podani subjektivna istovrstnost (isti pravdni stranki) in da je podana objektivna istovrstnost primerjanih zahtevkov za obračun razlike med dejansko izplačano plačo in plačo za delovno mesto "vodja službe II" za obdobje 19. 2. 2015 do 1. 2. 2018. Tožena zahtevka v obeh sporih torej temeljita na isti dejanski podlagi, razlikujeta se le po višini. Ta pa na identiteto tožbenega zahtevka ne vpliva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik vložil novo tožbo o pravnomočno odločenem zahtevku, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Ostale pritožbene trditve glede na obrazloženo niso pomembne in jih zato pritožbeno sodišče posebej ne presoja (360. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj s pritožbo ni bistveno pripomogla k odločanju (prvi odstavek 155. člena ZPP).