Jedro

Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da najmanj v obdobju zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožeče stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pri tem je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. lažno prikazovala, s čimer je tožečo stranko spravila v zmoto in jo zapeljala, da ji je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo ter prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Toženka je svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je v skladu z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljeno delo. Ker ni bilo ugotovljeno, da se je na različne lokacije (fakultete oziroma dom predpostavljene) vozila zaradi zasebnih interesov, ampak zaradi izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi, je izpodbit tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek, da ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Vtoževanih izplačil in povrnitev stroškov tako ni prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki mora biti kumulativno podana za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.362,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna plačati 71.365,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 2.424,75 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka (II. in III. točke izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je v dokaznem postopku prebralo listine, ki se nahajajo v prilogah spisa, zapisnike o izpovedbah strank in prič v zadevah opr. št. I Pd 2983/2013, I Pd 2984/2013, I Pd 2985/2013 in I Pd 3083/2013, v samih razlogih sodbe pa so podana nasprotja s citiranimi listinami, zapisniki in prepisi zvočnih posnetkov. Ker je bilo v individualnih delovnih sporih ugotovljeno, da je tožeča stranka toženki, A.A. in B.B. zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker so storili očitane kršitve, je zmotno zaključilo, da obstoj teh kršitev ni bistven za razrešitev predmetnega spora, saj je protipravno ravnanje eden izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da je v tem sporu bistveno, da je bilo delo po navodilih nadrejene opravljeno. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da toženka in A.A. dela po pogodbi o zaposlitvi nista opravila, na delo nista hodila, zato nista upravičena do plačila. Meni, da je toženka lažno prikazovala svojo prisotnost na delu, pri čemer pa ji je sodišče nekritično sledilo. Toženka je administrativna delavka (in ne mlada raziskovalka), ki izven prostorov tožeče stranke nima nobenih delovnih obveznosti, zato je vsakršna odsotnost neupravičena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora delavec delo opravljati po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega, je v nasprotju z navedenimi dokazi. Takšnega določila ni. Nadrejeni teh pooblastil na podlagi pogodbe o zaposlitvi ne more pridobiti. Nasprotno bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo na podlagi zaslišanja strank in prič v že citiranih zadevah. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja nekritično oprlo le na izpovedi toženke in ostalih dveh vpletenih delavcev, ki so vsi zainteresirani za uspeh v tem delovnem sporu. Toženka je partnerka A.A., medtem ko je B.B. mati A.A.. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da so delovni dan začeli skupaj v pisarni B.B. doma, na način, kot so ga opisali. Po vsakokratnem jutranjem sestanku pri B.B. naj bi se v avtomobilu skupaj pripeljali na sedež tožeče stranke, kar pa ne drži, saj iz izjave vratarja izhaja, da je B.B. na delo prihajala sama. Prav tako nihče od ostalih sodelavcev iz C.ni videl, da bi toženka, A.A. in B.B. na delo prihajali skupaj. Slednjih na delu dnevno niso videli. V pogodbi o zaposlitvi je imela toženka kot kraj opravljanja dela določen sedež delodajalca. Prav tako ne držijo njihove navedbe, da sta toženka in A.A. v delovno sobo v mansardi odšla po stopnicah mimo vratarja. Sodelovanje z D.D. ni bilo del obveznosti A.A.. Bila je gostja tožeče stranke manj kot en mesec, zato njena izjava ni ključna za ugotovitev, da sta svoje delo opravljala ves čas zaposlitve pri tožeči stranki, to je več let. Ugotovitev, da sta A.A. in toženka svoje delo opravila, ni mogoče opreti na izpoved priče E.E., ki z delom toženke ni imel nobene zveze, še manj pa na izpoved vratarja F.F., saj je povedal, da sta na delo prišla le nekajkrat. Toženka je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2010 res zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec v organizacijski enoti C. Laboratorij H. za določen čas do 31. 12. 2013 in je bila skladno z 8. členom te svoje pogodbe delo res dolžna opravljati po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega delavca, pri tem pa je opravljala tudi druga dela, ki ne sodijo neposredno med dela delovnega mesta, za katero je sklenjena ta pogodba o zaposlitvi, pri čemer pa med druge delovne obveznosti zagotovo ni mogoče šteti del, ki jih bi delavec opravljal v lastnem interesu oziroma v osebnem interesu nadrejenega. Med dela, ki jih je toženka opravljala za tožečo stranko, je mogoče šteti le izvedeno inventuro in različno pisarniško delo, ki ga je opravila v času, ko je bila v prostorih tožeče stranke, vsega ostalega, kar naj bi delala, ni mogoče opredeliti v njeno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, ampak za aktivnosti, ki jih je opravila v lastnem interesu oziroma v zasebnem interesu B.B. in A.A.. Prav tako ni bilo podlage za to, da je toženka dela opravljala na različnih lokacijah. Zaposlena je bila na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec, zato bi morala opravljati administrativna dela. Njeno opravljanje zasebnih študijskih obveznosti v delovnem času ni bilo v interesu tožeče stranke in dokazuje, da svojega dela ni opravljala. Nihče iz C. ni znal povedati, kaj naj bi pri tožeči stranki delala, razen v času inventure. Sama je v svoji izpovedi med svoje delo uvrstila predvsem opravljanje študijskih obveznosti, pomoč A.A. pri izvajanju njegovih delovnih obveznosti, delo z E.E., delo na raznih projektih in pisanje člankov, glede katerih ni znala nič podrobneje pojasniti. Izrecno je navedla, da s sodelavci iz laboratorija C. ni sodelovala, čeprav je bilo njeno delo po pogodbi o zaposlitvi administrativna podpora temu oddelku. Stališče sodišča prve stopnje, da ni pristojno presojati pravilnosti ocene B.B., da je delo toženka izpolnila, je napačno, saj izvedeni dokazi kažejo nasprotno. Tedanji direktor G.G. je izpovedal, da B.B. ni imela pristojnosti toženki odrejati delovnega časa. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedeno delo A.A. in toženke dokazuje objavljanje znanstvenih člankov in prispevkov, je napačna. Golo navajanje objav, brez pojasnila o njihovi vsebini, namreč tega ne dokazuje. A.A.in toženka sta na različne lokacije (na fakultete, dom B.B.) hodila zaradi lastnih interesov, zato do stroškov v zvezi z delom nista upravičena. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji obravnavane zadeve uporabilo previsok dokazni standard, saj je v okviru sojenje in iskanja materialne resnice zasledovalo stopnjo gotovosti. V kolikor bi odločalo s stopnjo prepričanja oziroma celo verjetnosti, bi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge v odločilnih dejstvih, tako da se lahko preizkusi. Prav tako ni utemeljen očitek o protispisnosti oziroma nasprotju med listinami in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi protispisnost utemeljuje z navedbami, da so v razlogih sodbe podana nasprotja med izvedenimi dokazi. Navaja, da iz izpovedi strank in prič izhaja drugačno dejansko stanje, kar pa po vsebini predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokaznih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju. Očitek, da sta podani bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

7. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da najmanj v obdobju zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožeče stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pri tem je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. lažno prikazovala, s čimer je tožečo stranko spravila v zmoto in jo zapeljala, da ji je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo ter prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Vtoževana škoda predstavlja vsote izplačil iz naslova bruto plač ter povračila za prihod na delo in prehrano v obdobju od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013 v višini 70.736,00 EUR, plačila iz naslova odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij v višini 629,15 EUR in plačila stroškov usposabljanja v višini 1.362,59 EUR. Glede stroškov usposabljanja v skupni višini 1.362,59 EUR, se je toženka zavezala, da bo tožeči stranki še pred prenehanjem delovnega razmerja te stroške povrnila, v kolikor bi ji delovno razmerje pri njej prenehalo po želji ali krivdi toženke pred iztekom dveh let po končanem usposabljanju. Sodišče prve stopnje je tako toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja, ki skupaj znašajo 1.362,59 EUR, ki jih mora plačati tožeči stranki, zato je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, kakor izhaja iz I. točke izreka sodbe, ki ni pod pritožbo.

8. Materialnopravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nastalo materialno škodo delodajalcu, ki jo povzroči delavec pri opravljanju dela ali v zvezi z delom, predstavlja določba prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji - ZDR), v skladu s katero je delavec, ki na delo ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Vsebinsko identično določbo vsebuje prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil Obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 82/2001 in nadaljnji): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke, to je obstoja škode, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka svoje delo opravljala skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec v laboratoriju H.. Ugotovilo je, da je delo opravljala direktno po navodilih nadrejene B.B.. Pri svojem delu je sodelovala pri administraciji (inventuri, opravljala različno pisarniško delo, vodenju evidenc) in pri strokovnem delu (objavila je članke, sodelovala je pri raziskavah). Delo je opravljala na različnih lokacijah. Pritožbeno sodišča soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bistveno prepričanje priče B.B., da je toženka svoje delo opravila, saj je kot njena nadrejena imela edina celoten pregled nad delom toženke in je posledično tudi B.B. edina oseba, ki lahko ocenjuje delo toženke. Sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku upoštevalo tudi izpoved E.E., ki je res izpovedal, da s toženko ni imel kaj dosti stika, vendar je kljub temu povedal, da je toženka tudi njemu kdaj priskočila na pomoč. Ker so tudi ostali izvedeni dokazi potrjevali trditve toženke o njenem delu, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot resnične in jih posledično tudi pravilno vključilo v dejansko podlago svoje odločitve.

10. Delodajalec odreja delavcem delo preko njihovih nadrejenih in toženki je bila edina nadrejena B.B.. Ta je potrdila, da je toženka delo opravila in to ob upoštevanju celotnega dokaznega postopka, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek, da je toženka opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi. Tega zaključka ne more omajati dejstvo, da je imela vpisan magistrski študij, ki ni predstavljal njene delovne obveznosti, niti dejstvo, da je v času zaposlitve pri tožeči stranki obiskovala predavanja. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovljeni obseg dela pravilno ugotovilo, da je kljub obiskovanju predavanj na letni ravni še vedno izpolnila 8 urno dnevno obveznost dela za tožečo stranko. Tudi v letnih poročilih tožeče stranke je zabeleženo, da sta tako toženka kot A.A. sodelovala pri različnih projektih, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da sta opravljala delo v interesu tožeče stranke in izpodbije nasprotni pritožbeni očitek, da je toženka opravljala delo zgolj v lastnem interesu.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka dela ni opravljala na svojem domu v Sežani, temveč se je vozila na delo k tožeči stranki (najmanj do leta 2013, kar je potrdila priča F.F.). Svoje delo je opravljala tudi na fakulteti, občasno pa pri B.B. doma, kjer je slednja imela svojo pisarno. Tožeča stranka pri tem ni prerekala navedb toženke, da je B.B. svojo domačo pisarno uporabljala tudi za delo na projektih tožeče stranke, na katerih je bila vključena tudi toženka. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot prepričljivo in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v utemeljitev svojih ugotovitev, kot pravilne. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila narava dela toženke takšna, da ni zahtevala stalne fizične prisotnosti na delovnem mestu, s čimer je izpodbit tudi pritožbeni očitek, da toženka dela ni opravljala, ker je sodelavci v laboratoriju dnevno niso videli. Ugotovitev, da je prihod in odhod toženke z zlorabo registrskih kartic registrirala B.B., in ni sama ustrezno evidentirala svojih prihodov in odhodov na sedežu tožeče stranke, ne izključuje ugotovitve, da je svoje delo opravila. Ugotovljena kršitev ne daje zadostne podlage za zaključek o obstoju odškodninske odgovornosti toženke, saj je za obstoj civilnega delikta potrebno ugotoviti obstoj vseh štirih elementov kumulativno. Z opisanim ravnanjem je toženka kršila svoje delovne obveznosti, za kar je bila ustrezno sankcionirana z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Samo dejstvo, da je toženka imela v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da se delo opravlja na sedežu delodajalca in da ni imela dovoljenja za delo izven prostorov tožeče stranke, za obravnavani odškodninski tožbeni zahtevek ni relevantno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kljub temu, da toženka dnevno ni bila prisotna na delu pri tožeči stranki, je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila.

12. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji uporabilo previsok dokazni standard, v resnici izražajo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje je s potrebno stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva, pravilno ugotovilo obstoj pravno odločilnih dejstev. Pravilno je ugotovilo, da je toženka svoje delo opravila skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Okoliščine, da je B.B. mati A.A., torej partnerja toženke, na prepričljivost te dokazne ocene nimajo vpliva, saj sodišče prve stopnje svojih dokaznih zaključkov ne gradi izključno na njunih izpovedih, ampak tudi na skladnosti njunih izpovedi z ostalimi izvedenimi dokazi.

13. Na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da so toženka in priči B.B. in A.A. spreminjali svoje izpovedi v tem postopku, razlikujejo pa se tudi od z izpovedb v drugih postopkih, ki so se vodili. Pri presoji izpodbijane odločitve je treba upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami, komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti pri sprejemu odločitve. Zaključki sodišča prve stopnje so tudi po oceni pritožbenega sodišča razumni in življenjski ter posledično prepričljivi, zato pritožbeno sodišče nima dvoma v njihovo pravilnost. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, je pravilno zaključilo, da je v skladu z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljeno delo. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da se je toženka na različne lokacije (fakultete oziroma dom predpostavljene) vozila zaradi zasebnih interesov, ampak zaradi izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi, je izpodbit tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek, da ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Vtoževanih izplačil in povrnitev stroškov tako ni prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki mora biti kumulativno podana za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

14. Tožeča stranka v sporu s pretežnim delom svojega zahtevka ni uspela (98 %), zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).