Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnice je od ceste oddaljena 8 metrov, v relevantnem obdobju je bila najprej 20 mesecev zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 8 ur odsotna z doma, nato pa je približno 37 mesecev kot upokojenka ves čas preživela doma; v neposredni bližini tožničine hiše je križišče, ki je z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njim dodatno prispevalo k neugodnim učinkom motenja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke prisojena odškodnina zniža na 5.800 €, stroškovna odločitev pa tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožnici 1.109,27 € stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti 30,33 € stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in ji prisodilo 7.000 € odškodnine za nepremoženjsko škodo. V presežnem delu (tožnica je zahtevala 8.000 € zadoščenja) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženko je zavezalo tudi k povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 180/2009 z dne 13. 5. 2010 revizijo toženke dopustilo glede vprašanja višine odškodnine. Revizijsko spornih je 2.500 € pravnomočno prisojene odškodnine.

4. Toženka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem te sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila tako za prvo tožnico kot za tretjega tožnika primerna za 2.500 € nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah pa ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. Dodaja, da sta zmotna tudi obrestni del odločitve in odločitev o stroških postopka. V zvezi s prvim trdi, da je sodišče tožnici neutemeljeno prisodilo obresti od zneska 7.000 € že od 19. 12. 2006, saj je tožbeni zahtevek s prvotnih 6.259,40 € na končnih 8.000 € povišala šele s pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2008. V zvezi z drugim pa, da je sodišče o obsegu potrebnih stroškov odločilo napak.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tako lahko revizijsko sodišče izpodbijano sodbo obravnava zgolj z vidika, ali prisojena odškodnina v razponu od 4.500 € do 7.000 €(1) odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojene v primerljivih zadevah, medtem ko obrestni del te sodbe ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na obrestni del odločitve pritožbenega sodišča, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

8. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnice, ki živi ob regionalni cesti G1-3/315 P. – D. v., zaradi česar je v obdobju nekaj več kot 57 mesecev, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(2) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile revizije dopuščene in so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Tako je revizijsko sodišče dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi ulici in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije (RS) od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2,000.000 SIT (sedaj 8.345,85 €) oziroma do 2,100.000 SIT (sedaj 8.763,14 €), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač v RS. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve ulice oziroma Tišinske ulice v Murski Soboti in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od regionalne ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu: "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so slednji upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004-2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak večji obseg škodnih posledic nastopi po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine tako v prvi kot v obravnavani skupini primerov, predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v predmetni zadevi ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov. Teh pa revidentka ni navedla, zato se z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je vsa raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali le sprejeto odločitev, tudi sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnici, ki sodi v skupino tistih, ki so bili zelo obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 5.800 €, tj. približno 6,2 povprečnih neto plač(4).

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da se tožnici prisojeni znesek zadoščenja zmanjša za 1.200 €, tj. na 5.800 €. V presežku, tj. do na pritožbeni stopnji spornih 7.000 €, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

15. Sprememba odločitve o višini odškodnine je terjala ponovno odločanje o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnice, ki namesto prvotnih 87,5 % sedaj znaša 72,5 % (od vtoževanih 8.000 €), ji je toženka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.149,40 € prvostopenjskih pravdnih stroškov. Stroški pritožbenega postopka, do povračila katerih je upoštevaje 17,1 % pritožbeni uspeh upravičena toženka, pa znašajo 40,13 €. Saldo zneskov, dolgovanih iz naslova pravdnih stroškov prve in druge stopnje sojenja, tako v korist tožnice znaša 1.109,27 €. Pri stroških prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, drugostopenjske stroške, priglašene v pritožbi, je v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

16. Revizijski uspeh je glede na v reviziji spornih 2.500 € med pravdni stranki razdeljen v razmerju 52 % proti 48 % v korist tožnice. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče tožničine revizijske stroške odmerilo na 252,82 €, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški toženke pa ji jih je prisodilo v višini 30,33 €.

17. Glede na to, da je bilo zavoljo spremenjenega pravdnega uspeha o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje odločeno nanovo(5), Vrhovno sodišče ni posebej v izreku odločilo o zavrženju sicer nedovoljene revizije zoper ta del odločitve nižjih sodišč. Sklep o stroških namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

Op. št. (1): Več o tem glej tč. 3. Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (4): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.

Op. št. (5): Glej tč. 16.