Jedro

Kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na elemente kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah je bil G. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istem zakonitem določilu mu je bila izrečena kazen osem mesecev zapora, po členu 72. KZ-1 pa varnostni ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja B kategorije za dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot izhaja iz uvoda, iz razloga kršitve kazenskega zakonika in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedbe zagovornika o neprištevnosti predstavljajo po vsebini uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz takšnega razloga pa sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi zagovornik v tem, da je v izreku sodbe navedeno, da je bil obsojenec pod vplivom psihoaktivnih zdravil, v obrazložitvi pa, da je bil pod vplivom psihoaktivnih substanc, ni podana. Sodišče namreč v obrazložitvi povzema izvedensko mnenje in našteva, katere psihoaktivne substance so bile v telesu obdolženca, pri čemer so med njimi tudi takšne, ki predstavljajo psihoaktivna zdravila. Slednjič pa tudi niso utemeljeni očitki protispisnosti v zvezi z navedbami priče A. G., saj je sodišče tisto, ki bo ocenilo, kateri izpovedbi bo verjelo in v kolikšni meri.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev določb kazenskega zakona vidi vložnik v tem, da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in kaznivost, saj je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven in ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ga tudi ni mogel imeti v oblasti.

6. Z navedenim očitkom pa, kot na to upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka, z zahtevo vložnik ne more uspeti, saj ne gre za očitek kršitve kazenskega zakona, temveč le za očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Podana tudi ni kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi vložnik v tem, da je sodišče pojem psihoaktivne substance enačilo s pojmom psihoaktivnega zdravila. Kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP je namreč med drugim podana tedaj, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Gre torej za odločilna dejstva, to so tista dejstva, ki se nanašajo na elemente kaznivega dejanja. V konkretni zadevi je tak element kaznivega dejanja dejstvo, da je obsojenec vozil „pod vplivom mamil in psihoaktivnih zdravil, saj je bil rezultat preiskave krvi in urina pozitiven na THC metabolite, kokain in metabolite, morfin, 6-monoacetil, morfin, acelitiran kudein, metilkgonin in metabolit THC, zaradi česar ni bil sposoben varno opravljati vozila“, okoliščina ali gre pri tem za psihoaktivne substance ali psihoaktivna zdravila, pa za razsojo nikakor ni odločilnega pomena. Bistveno je, da gre za substance, ki vplivajo na sposobnost upravljanja vozila.

8. Iste kršitve, torej kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi ne predstavlja dejstvo, da je v uradnem zaznamku o razgovoru policistov z A. G. zapisano, da se je tistega dne peljal iz smeri Trbovlje proti Litiji, kar je priča G. navedel tudi zaslišan na obravnavi, smer te vožnje pa je po navedbah vložnika zahteve povsem druga kot smer vožnje tega avtomobila, kot jo ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Ta okoliščina, če bi trditev vložnika držala, bi sicer utegnila biti pomembna za odločitev, če sodišče ne bi razpolagalo s številnimi drugimi dokazi, ki ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da je bil voznik obravnavanega avtomobila ravno obdolženec. Sodišče se je namreč pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izpovedbo kot priče zaslišanega policista Policijske postaje Zagorje ob Savi, V. K., ki je s svojim vozilom sledil obsojencu z namenom da ga ustavi, z istim namenom pa so za obsojencem vozili tudi policisti Policijske postaje Litija. Policist K. je tudi povsem nazorno opisal vožnjo obsojenca, dokler ga niso ujeli. Da je bil ravno A. G. tisti, ki je vozil v nasprotni smeri kot obsojenec (za njim pa obe policijski vozili) in se je moral v izogib trku umakniti skrajno desno, pa izhaja ne samo iz izpovedb policista, temveč tudi priče G., ki je povedal, da mu je nasproti pripeljalo vozilo Fiat, da se je vse dogajalo zelo hitro in da je odreagiral tako, da je z vozilom zapeljal skrajno desno k ograji in je le s takšnim načinom vožnje preprečil trčenje, videl pa je tudi, da sta za tem vozilom pripeljala dva policijska avtomobila s prižganimi modrimi rotacijskimi lučmi. Nenazadnje pa so policisti kot rečeno tudi obsojenca prijeli, sam zaslišan pred sodiščem pa je storitev obravnavanega kaznivega dejanja priznal. Tako po presoji Vrhovnega sodišča, četudi bi držale navedbe vložnika, da je priča opisala drugačno smer vožnje, kot jo ugotavlja sodišče, navedeno ne predstavlja okoliščine, ki bi vnesla kakršnikoli dvom v krivdorek sodbe, saj bi šlo glede na ostale navedene neizpodbitne dokaze le za pomoto.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi z razloga zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členom 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.