Jedro

Zaradi nujnosti zadeve (3. odst. 10.b člena ZZZDR) bi drugostopenjski organ moral o tožnikovi pritožbi odločati prej kot v splošnem roku 2 mesecev. Tudi na posebno zahtevo tožnika z dne 18. 2. 2013 v nadaljnjih 7 dneh organ ni odločil o pritožbi. Zato je tožba zaradi molka organa utemeljena.

Izrek

I. Tožbi zaradi molka organa se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da mora v roku 60 dni od prejema te sodbe odločiti o pritožbi tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Bežigrad št. 1203-27/2011-16 (36).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. S prvostopenjski aktom je Center za socialno delo A. po uradni dolžnosti na podlagi 10.b člena v povezavi z 213. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004-UPB1, 101/2007 Odl. US: U-I-328/05-12, 122/2007 Odl. US: U-I-11/07-45, 90/2011 Odl. US: U-I-85/10-10; v nadaljevanju ZZZDR) odločil, da se mladoletnemu B.B., roj. ... 2008, stalno preb. na naslovu ..., postavi skrbnica za posebni primer. Za skrbnico za posebni primer se imenuje odvetnica C.C. z liste zagovornikov, ki jo vodi Varuh za človekove pravice Republike Slovenije. Dolžnost skrbnice za posebni primer je zastopati ml. B.B. v pravdnem postopku zaradi dodelitve ml. otroka tretji osebi, ter določitve preživnine in stikov, ki ga vodi Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. IV P 2744/2009, ter morebitnih drugih postopkih z enako vsebino ali v drugih postopkih in zadevah zvezi s temi postopki, pri čemer mora ščititi mladoletnikove pravice, koristi in interese.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Center za socialno delo A. po svojem pooblaščencu dne 15. 9. 2009 vložil predlog zaradi dodelitve ml. otroka B.B. tretji osebi ter določitve preživnine in stikov. Sodišče ta predlog obravnava kot tožbo centra zoper mladoletnikove starše Č.Č., ki jo zastopa odvetnica D.D., in E.E., ki ga zastopa odvetnica dr. F.F., ki jo vodi pod opr. št. IV P ... Center se tako prvotno kot predlagatelj v nepravdnem postopku sedaj smatra kot tožeča stranka v pravdnem postopku, s tem pa se pod vprašaj postavlja utemeljenost njegove aktivne procesne legitimacije v predmetnem pravdnem postopku. Pravico do preživnine, ki je otrokova pravica, lahko namreč uveljavljajo le njegovi starši kot njegovi zakoniti zastopniki ali pa njegov skrbnik. Center je s svojim predlogom za dodelitev otroka tretji osebi, določitve preživnine in stikov celostno zasledoval koristi otroka, a je pri tem sedaj kot tožeča stranka naletel na postopkovne prepreke. Ker želi center svoj predlog oziroma tožbo ob upoštevanju pravdnega postopka in zaradi zaščite otrokovih koristi v delu, ki se nanaša na dodelitev tretji osebi ohraniti, je po uradni dolžnosti pričel s postopkom za postavitev skrbnika za posebni primer za ml. B.B. Organ se sklicuje na 119., 1. odst. 213. člena ZZZDR, 182. in 183. člen ZZZDR. Center je dne 20. 4. 2012 starše skladno z navedeno pravno podlago in odločbo drugostopenjskega organa pozval, da se izrečejo glede osebe skrbnika za posebni primer za ml. B.B. oziroma da predlagajo konkretno osebo za prevzem te vloge. Hkrati je zaradi nujnosti in pospešitve predmetnega pravdnega postopka sodišču posredoval še predlog za postavitev začasnega zastopnika mladoletni stranki. Odgovora sodišča do danes ni prejel. Oče je po svoji pooblaščenki predlagal za skrbnika svojo sestro G.G. in brata H.H., mati pa je po svojem očetu in skrbniku I.I. predlagala J.J., moža otrokove rejnice. Otrok je za zaslišanje še premlad. Center glede na poznavanje družinskih razmer in odnosov v konkretnem primeru tudi po prejemu predlogov staršev glede osebe skrbnika še vedno zagovarja stališče, da bodo koristi otroka v konkretnem primeru najbolje in z gotovostjo varovane le, če ga bo zastopala povsem nevtralna oseba. Predlagane osebe so s starši oziroma otrokom tesno povezane oziroma v medsebojnem konfliktu, zato center utemeljeno dvomi, da bodo resnično zagovarjale otrokove pravice in koristi in ne morda koristi katerega od staršev ali celo svojih. Čeprav se drugostopenjski organ v svoji odločbi o pritožbi ni izrekel glede vsebine odločitve centra z dne 12. 12. 2011 in pritožbenih razlogov pritožnika, se center v izogib ponovni pritožbi in morebitni koliziji v sodnem postopku (ni namreč možno predvideti, kako bo sodišče obravnavalo stranke postopka) ni ponovno odločil prevzeti skrbniških nalog za ml. B.B., pač pa mu je za zastopanje v konkretnem sodnem postopku, kakor tudi v morebitnih drugih postopkih, kjer se bo odločalo o enaki vsebini, imenoval drugo povsem nevtralno osebo. Dne 19. 9. 2012 je center Varuhu človekovih pravic RS predstavil konkretno zadevo ter predlagal, da z liste Zagovornikov otrokovih pravic izbere osebo, ki bi bila primerna za zastopanje otroka. Dne 24. 9. 2012 je center prejel podatke o izbrani zagovornici, tj. odvetnica C.C. Dne 27. 9. 2012 je center prejel še njeno izjavo, da se strinja, da jo center postavi za skrbnico za poseben primer mld. B.B. v konkretnem sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV P ... in tudi v bodočih postopkih v tej zvezi. Center je pri imenovanju skrbnika sledil izključno koristi otroka in odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, da je zagovornica, ki jo je predlagal Varuh človekovih pravic, odvetnica C.C. primerna za prevzem te vloge tako zaradi svoje vrste izobrazbe kot tudi specialnih znanj, ki jih je pridobila kot zagovornica otrok z liste odvetnikov, ki opravljajo to vlogo po uradni dolžnosti. Izhajajoč iz moralnih obveznosti zagovornika ter zakonskih obveznosti skrbnika za posebni primer, da vestno ščiti varovančeve pravice, koristi in interese in da za svoja ravnanja odgovarja centru za socialno delo, center zaključuje, da je odločitev o imenovanju konkretne skrbnice za posebni primer absolutno v korist mladoletnika.

3. V pritožbi zoper prvostopenjski akt, ki jo je na poziv sodišča v upravnem sporu predložil tožnik, je tožeča stranka navedla, da je center sicer pozval tožnika, da navede imena eventualnih skrbnikov in je ta tudi predlagal 2 polbrata mld. B.B, vendar center brez obrazložitve ni upošteval predloga, temveč je dobesedno izkoristil institut zagovorništva pri VČP. Zagovorništvo je institut, ki sicer sploh še ni uzakonjen, gre pa za pionirski projekt pri VČP in sicer je namen ustanovitve zagovorništva izobraziti zagovornike za „slišanje glasu otroka“; to z drugimi besedami pomeni, da zagovornik sam ničesar ne odloča, ne presoja navedb otroka, ampak jih v nespremenjeni obliki posreduje naprej. V obravnavanem primeru in v vseh drugih primernih ni potrebno za zagovornika imenovati nobenega pravnega strokovnjaka, temveč le osebo, ki zna in je usposobljena prisluhniti otroku in njegovim željam. Nikakor ni z zagovornikom mišljeno, da je to odvetnik otroka, ki procesno vodi pravde na sodišču, ki trajajo že leta in so prekinjene zaradi spornosti o nekaterih pravnih vprašanjih. Če je zagovornica vstopila kot stranka na stran otroka v pravdnih postopkih, to pomeni, da otrok toži svoja lastna starša, da nista dobra in da naj ostane v rejniški družini, kamor je bil pomotoma nameščen, ker lastni oče ni v trenutku stiske doumel, da je podpisal neko soglasje, s katerim naj bi za vedno izgubil otroka. Tudi sicer sama odločba ugotavlja, da je večkrat poskusil to soglasje preklicati in se je tudi dejansko boril za svojega otroka, saj je dva že zelo uspešno doštudiral in spravil do kruha. Zaradi nenehnih podtikanj, odločb, njihovih razveljavitev in drugih ukrepov teče postopek pred sodiščem že več let. Oče resnično dnevno joka, ker zaradi navedenih formalnosti izgublja čudovit občutek očetovstva in stik s svojim sinom. V sodno odmerjenih trenutkih sta neločljiva prijatelja, hodita na bazen, v živalski vrt in tekom poletja se jima je pridružila še mati na teh pohodih. B.B. ima svoje starše, ni sirota, zdaj pa naj ga sodišče kot takega obravnava. Težko je opisati srčno bolečino, ko otrok rejnikom pravi oče in mamica in mu ti podtikajo svoje sorodnike kot primarno družino, medtem, ko ima v Ljubljani svojega lastnega očeta, brate in druge sorodnike. Pritožnik ponovno poudarja, da gre za vnaprejšnji dogovor CSD in rejniške družine, ki ima samo njegovega otroka v reji in je daljni cilj posvojitev. Pošiljanje očeta na terapije, da bo bolj vzdržen pri vseh krivicah, ki jih požira, je nezaslišano, sedaj pa naj bi pri tej kuhinji sodeloval še varuh človekovih pravic. Kot pravilno ugotavlja tč. 5 sklepa P ... Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 8. 2012, so lahko samo starši po 105. členu ZZZDZ aktivno legitimirani za začetek postopka za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo, ne pa CSD, zato tudi ne zagovornik otroka po odločbi za poseben primer tega organa, saj je tako zagovornik le podaljšana roka CSD; da je to odvetnik pa je le poudarjanje pomembnosti same osebe zagovornika za ta primer z namenom vzpodbuditi strah v starših mladoletnika.

4. Na poziv sodišča je tožeča stranka v upravnem sporu predložila tudi zahtevo drugostopenjskemu organu, da odloči o pritožbi. V tej zahtevi je navedeno, da tožnik še vedno meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in naj se odpravi v postopku pred drugostopenjskim organom, sicer bo vložil glede na novo okoliščino upravni spor. Glede na novo okoliščino tudi rok ni sporen. Drugostopni organ tožnik samo poziva, da izda odločbo. V zahtevi še poudarja, da ima še 2 druga otroka, za katere je bilo vselej poskrbljeno in imata svojega polbrata zelo rada in bi rada tudi vzdrževala stike z njim, medtem ko se otroka vztrajno odtujuje in navezuje na okolje sorodnikov rejnikov.

5. V tožbi tožnik pravi, da toži Center za socialno delo A., in sicer na razveljavitev odločbe št. 1203-27/2011-16 z dne 28. 9. 2012. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cp ... je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje, po katerem se postavljen zahtevek za dodelitev otroka tretji osebi zavrže, saj se kot aktivno legitimiran za zaupanje otroka lahko pojavlja le eden od staršev. S tem je postal navedeni sklep pravnomočen. Pooblaščenka se je trudila slediti spisu, spremlja odločbo o postavitvi zagovornika, vendar pri pregledu spisa ni videti, da bi v času reševanja pritožbe bila napadena odločba sploh poslana sodišču niti ni v spisu izjave zagovornika, ki je po podatkih pooblaščenke že pribavljal izjavo otroka, kje želi živeti. Pod „torturo rejniške družine“ ni pričakovati, da bi se otrok sploh lahko kako drugače odločil, čeprav je pooblaščenka dvakrat videla v svoji pisarni izjemno sproščen in neposreden stik med očetom, ki ga zastopa pooblaščenka, in otrokom. CSD je tekom pravde zahteval ukinitev vsakih stikov z očetom, ker oče ni sledil zahtevam izvedenca, da se podredi izobraževanju v okviru neke socialne institucije. Tega oče ne more storiti, ker se že 4 leta bori za svojega sina in se resnično razburi ob vsakem novem dogodku, ki mu ga zakuha CSD v povezavi z rejniki, kjer mora otrok klicati rejnico mama, rejnika oče in tako poimenovati tudi vse ostale sorodnike rejnikov, medtem ko ima otrok svojega lastnega očeta in 2 polbrata, ki z veseljem skrbita za B.B. CSD je prezrl predlog, da ima mld. B.B. za skrbnika enega izmed polnoletnih bratov in je postavilo zagovornico in to odvetnico, da zastopa v pravdi otroka. Pravde torej sploh ni in je naj ne bi nikoli bilo, tudi institut zagovorništva ni uzakonjen, zato se oče otroka že 4 leta bori, da bi imel z otrokom več stikov, ne pa da te ukinjajo. Na sodišču še ni odprt nov spis v N vpisniku za določitev stikov, zato je toliko pomembneje, da naslovno sodišče hitro odloči o zahtevku, saj bo sicer resnično pristopila zagovornica. Po prejemu sklepa Višjega sodišča je pooblaščenka takoj zahtevala od ministra izdajo odločbe, ker pa te ni prejela, je prisiljena k vložitvi te tožbe. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

6. Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena.

7. Po določbi 3. odstavka 10b. člena ZZZDR se upravne zadeve iz tega zakona rešujejo prednostno in ker predmetna zadeva posredno zadeva pravice mladoletnega otroka do zasebnosti v povezavi z otrokovimi koristmi iz 54. in 56. člena Ustave, je sodišče ta primer obravnavalo absolutno prednostno. V tej zvezi je sodišče štelo, da ima v danih okoliščinah tožnik, ki je oče mladoletnega sina in ki mu po podatkih v spisu ni bila odvzeta roditeljska pravica, sodno varstvo po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1) zagotovljeno preko tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa. Po določilu 2. odstavka 28. člena ZUS-1, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V obravnavanem primeru so izpolnjene navedene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, ker je tožeča stranka predložila kopijo pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ki je datirana na 17. 10. 2012, zahteva tožnika za izdajo odločbe drugostopenjskemu organu pa je datirana na 18. 2. 2013. Sodišče je dne 12. 3. 2013 prejelo odgovor drugostopenjskega organa na tožbo tožeče stranke, iz katerega ne izhaja namen, da bi organ odločal o pritožbi zoper prvostopenjski akt, in predlaga, da sodišče tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, zavrne. Zaradi nujnosti zadeve (3. odst. 10.b člena ZZZDR) bi drugostopenjski organ moral odločati prej kot v splošnem roku 2 mesecev in tudi na posebno zahtevo tožnika z dne 18. 2. 2013 v nadaljnjih 7 dneh ni odločil o pritožbi. Zato je tožnik upravičen do tožbe zaradi molka organa in je ta utemeljena. Po določilu 1. odstavka 69. člena ZUS-1, če je tožba vložena zaradi molka, sodišča pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 65. člena ZUS-1 in samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda.

8. V predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 1. ali 5. odstavka 65. člena ZUS-1, da bi sodišče samo odločilo o stvari, kajti narava stvari ne dopušča, da bi Upravno sodišče nadomestilo upravno odločanje pristojnega ministrstva o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo, ko gre za postavitev skrbnika za poseben primer mladoletniku (1. odst. 65. člena ZUS-1) oziroma tožnik s tožbo ne zahteva odločitve o pravici (5. odst. 65. člena ZUS-1). Upravno sodišče namreč nadomesti odločitev pristojnega ministrstva šele pod pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS-1.(1) Pri odločanju o pritožbi tožnika zoper prvostopenjski akt pa bo moralo ministrstvo upoštevati, kakšno je stanje v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice obeh staršev, kajti zgolj pavšalno sklicevanje na „poznavanje družinskih razmer in odnosov v konkretnem primeru“ ne more biti zadostna in zakonita dejanska podlaga za tovrstno odločitev. Poleg tega mora biti iz izreka odločbe jasno razvidno in določeno, za kateri konkretni poseben primer se postavlja skrbnik mladoletniku, kajti tak ukrep ne more biti izrečen na splošno za morebitne druge postopke z enako vsebino ali v drugih postopkih in zadevah v zvezi s temi postopki; iz obrazložitve pa mora biti tudi povsem določno utemeljeno, v čem obstaja spor med mladoletnim otrokom in tožnikom kot staršem mladoletnika oziroma v čem konkretno so si koristi otroka in starša v navzkrižju (1. odstavek 213. člena ZZZDR; na primer: sodbi Upravnega sodišča v zadevah: II U 491/2011 z dne 6. 4. 2012, odst. 7 in I U 2011/2010 z dne 8. 3. 2011; sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4667/2010 z dne 12. 1. 2011; sodba Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 27/2004 z dne 15. 4. 2004; sodba Višjega sodišča v Kopru, Cp 915/2007 z dne 19. 12. 2007). V dokazno oceno mora pristojni organ vključiti tudi argumente (pri)tožnika v smislu 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

9. Drugostopenjski organ mora izdati odločbo o pritožbi tožnika v 60 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na pravna stališča sodišča, navedena v obrazložitvi te sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

10. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče ugodi tožbi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

opomba (1) : Po tem določilu, če pristojni organ ne ravna po navodilu iz 1. odstavka 69. člena ZUS-1 in stranka zaradi tega vloži tožbo, ravna sodišče po 2. in 3. odstavku 65. člena ZUS-1.