Jedro

Novi ZDR v primeru nezakonitosti odpovedi PZ oz. drugih načinov prenehanja PZ ne predvideva več predhodnega notranjega varstva pravic pri delodajalcu, kot je to določal 80. in 83. člen ZTPDR.

Zato bi moral delavec skladno s 3. odstavkom 204. člena novega ZDR v 30-dnevnem roku od vročitve odpovedi oz. od roka, ko je izvedel za kršitev pravice, vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Če delavec tožbo vloži po preteku navedenega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, mora sodišče tožbo zavreči, ne glede na morebitno napačno opozorilo ma pravno varstvo v podani odpovedi, ki delavca napotuje k uveljavitvi varstva pravic pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. tč. izreka razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da obračuna tožniku regres za leto 2001 v bruto višini 117.298,00 SIT, za leto 2002 pa v višini

125.805,00 SIT, od tega plača ustrezne dajatve, tožniku pa izplača regres za letni dopust v neto zneskih za leto 2001 v višini 101.226,20 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

31.12.2001 do plačila in za leto 2002 v višini 108.739,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni dopust več, je zavrnilo. V 2. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini

35.563,00 SIT in stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v skupni višini 22.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V

3. tč. izreka pa je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2003, ki je bil potrjen z sklepom tožene stranke z dne 10.2.2003. Zavrnilo je tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga za isti čas prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zavrnilo je tudi reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer se pritožbeni stroški štejejo med nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca grafologa, ki bi odgovoril na vprašanje, če je izjavo z dne

27.1.2003 podpisal A. E.. V postopku je ostalo nerazčiščeno tudi vprašanje, kdo je nadomeščal K. F., ki je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu. Zaslišane priče K. F., A. E. in V. M. so svoje izjave uskladile, tako da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo njihovim izpovedbam.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev izredne odpovedi tožene stranke, ki mu jo je tožena stranka podala dne

27.1.2003, v zvezi s to razveljavitvijo pa je postavil tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Poleg tega je od tožene stranke vtoževal tudi izplačilo regresa za letni dopust za leto 2001 v znesku 165.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 165.000,00 SIT od 31.12.2001 do plačila in za leto 2002 v enakem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS, št. 42/2002) je določal, da lahko zahteva delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2003 (A 2), ki ga je prejel isti dan, to je 27.1.2003, in sklepa tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

7.2.2003 (A 5). Z listino z oznako "Uvedba disciplinskega postopka z dne 13.1.2003" (A 1) je bilo tožniku očitano, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker od 6.1.2003 dalje ni več prišel v službo k toženi stranki. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na določbo 233. čl. ZDR/2002 je potrebno sporno zadevo presojati glede na določbe ZDR/2002. ZDR/2002 v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (204/3. člen ZDR/2002) ni več predvideval t.i. predhodnega notranjega postopka pri delodajalcu, kot je bil ta uveljavljen z ozirom na določbo

80. in 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je do uveljavitve ZDR/2002 iz leta 2002 uporabljal kot kot predpis RS). Z ozirom na že omenjeno določbo 3. odst. 204. čl. ZDR/2002 je moral delavec v primeru, če mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zahtevati varstvo svojih pravic pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Če je delavec ta rok zamudil, je izgubil pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem. Če je delavec tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri pristojnem sodišču vložil po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka iz 3. odst. 204. čl. ZDR/2002, je moralo sodišče takšno tožbo zavreči, ne glede na morebitno napačno opozorilo na pravno varstvo v takšni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2003 vročena isti dan, to je

27.1.2003, tožbo na razveljavitev te odpovedi pa je tožnik skupaj z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom vložil pri pristojnem sodišču, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto dne 7.3.2003, je potrebno ugotoviti, da je bila ta tožba vložena prepozno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika 3. tč. izreka izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 274. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena sicer neobrazložena pritožba tožnika v zvezi z zavrnitvijo dela njegovega tožbenega zahtevka glede vtoževanega dela regresa za letni dopust za leto 2001 in 2002. Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno zaključilo, da je tožniku za sporno obdobje pripadal regres za letni dopust za leto 2001 v višini 117.298,00 SIT, za leto 2002 pa v višini 125.805,00 SIT, vse v bruto zneskih. Ker je tožena stranka za navedena regresa za letni dopust prišla v zamudo z izplačilom neto zneska, potem ko bi morala od pripadajočih bruto zneskov odvesti predpisane dajatve, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo neto zneske, obračunane od pripadajočih bruto zneskov regresa za letni dopust za leto 2001 in 2002, v preostalem pa je tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za navedeni leti v znesku 165.000,00 SIT neto, zavrnilo. Tožnik namreč ni z ničemer izkazal, da bi mu bila dolžna tožena stranka izplačati neto regres za letni dopust za leto 2001 in 2002 v vtoževani višini. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožnika v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi nerazveljavljen izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 4. odst. 165. čl. ZPP. Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika

3. tč. izreka izpodbijanega dela sodbe razveljavilo in njegovo tožbo v tem delu zavrglo, v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, in ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.