Jedro

Pri vrednotenju podržavljenega stavbnega zemljišča bo kot relevantno upravni organ upošteval stanje podržavljenega zemljišča v času odvzema iz posesti. Iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 izhaja, da je v primeru nacionaliziranih stavbnih zemljišč upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je vzeta pravica uporabe, torej tisti, kateremu je bil izdan zadnji akt o podržavljenju. Po času izdaje tega akta pa se mora ravnati tudi ureditev pravic iz denacionalizacije. To pa pomeni, da je treba odvzeto zemljišče vrednotiti po stanju v času odvzema iz posesti in uporabe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo št. U 96/2000-13 z dne 11. 7. 2001, s katero je tožbo tožeče stranke zavrnilo, to sodbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. I Up 870/2001-2 z dne 2. 4. 2003 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo Slovenske odškodninske družbe kot stranke v tem upravnem sporu, ki bi ji bila odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo, odpravilo odločbo Upravne enote A, Izpostave B, s katero je le-ta odločila, da se ugodi zahtevi za denacionalizacijo zemljišča dela parc. št. 959 k.o. C v izmeri 3175 m2 upravičenca AA ter se mu prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 32.990,54 DEM, ter ji zadevo vrnila v ponovni postopek. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ AA kot upravičencu pravilno priznal denacionalizacijo podržavljenega zemljišča, da pa dejansko stanje v pogledu vrednosti podržavljenega zemljišča pred odločitvijo v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Prvostopni organ je sicer pridobil izvedeniško mnenje, ki pa ni bilo ustrezno obrazloženo, poleg tega pa tega dokaza ni mogoče šteti kot dokaza z izvedencem, saj izvedenec ni bil postavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), v skladu z določbami tega zakona o dokazovanju z izvedencem pa pred odločitvijo v zadevi tudi niso bile odpravljene nejasnosti in pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja. Glede na to je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotilom, naj zaradi izračuna pravilne vrednosti podržavljenega zemljišča ugotovi, ali je bilo podržavljeno zemljišče komunalno opremljeno ali ne, pa bi se ga dalo opremiti z neznatnimi stroški oziroma je bilo komunalno neopremljeno ter ga je treba vrednotiti kot kmetijsko zemljišče, vse pa po stanju zemljišča v času nacionalizacije in ne v času odvzema iz posesti. Če prvostopni organ relevantnih dejstev ne bo mogel ugotoviti samo s pomočjo izvedenca, naj uporabi še druga dokazna sredstva po ZUP/86. Pri določitvi odškodnine iz naslova denacionalizacije je treba upoštevati tudi ob podržavljenju izplačano odškodnino, če presega 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine, v nasprotnem primeru pa glede na 72. člen ZDen ne. Po zaključku ugotovitvenega postopka naj prvostopni organ izda poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ter ga strankam v postopku v skladu z zakonom posreduje v pripombe.

Tožnik v tožbi navaja, da so netočne ugotovitve tožene stranke, da izvedensko mnenje ni izdelano v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) ter da izvedenca ni postavil upravni organ. Slovenska odškodninska družba (SOD) je bila s potekom denacionalizacijskega postopka seznanjena na ustni obravnavi, in tedaj sta bila njegovemu predstavniku tudi izročena izvedensko mnenje in poročilo, predlagano pa mu je bilo tudi dokazovanje z ogledom na kraju samem, kar pa je odklonil. Neutemeljen je tudi ugovor SOD glede odškodnine, dane za podržavljeno zemljišče. Odločba prvostopnega organa je v celoti pravilna. Odškodnine, kakršno ponuja SOD, v višini 1776 DEM za 3175 m2 zemljišča v D, kjer danes poteka mestna obvoznica in stoji stanovanjsko naselje, ni mogoče sprejeti, ker to ni pravična odškodnina v smislu ZDen. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke in potrditev prvostopne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

SOD na tožbo ni odgovoril. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

To sodišče je v svoji sodbi št. U 96/2000-13 z dne 11. 7. 2001 v skladu s tedanjo sodno prakso presodilo, da SOD kot zavezanec v denacionalizacijskem postopku utemeljeno ugovarja, da v zadevi ne gre za upravičenost po ZDen. Zemljišče je bilo namreč podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, tako da je tožnik, ki uveljavlja upravičenost do denacionalizacije, na njem obdržal pravico uporabe, in mu je ta pravica bila odvzeta šele 9. 4. 1981 na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, iz leta 1976, za odvzeto zemljišče pa mu je bila dana tudi odškodnina. Ker navedeni zakon, na podlagi katerega je bilo tožniku zemljišče odvzeto, ni naštet med predpisi, ki so podlaga za denacionalizacijo, tožniku denacionalizacije ni mogoče priznati.

Vrhovno sodišče pa je v sklepu št. I Up 870/2001 z dne 2. 4. 2003, s katerim je razveljavilo sodbo upravnega sodišča, navedlo, da iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, izdane med upravnim sporom, izhaja, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema iz posesti. Glede na to so upravičeni do denacionalizacije prejšnji lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po predpisu, navedenem v 3. členu ZDen oziroma drugem predpisu, izdanem do leta 1963, ne glede na to, kdaj jim je bilo zemljišče odvzeto iz posesti.

Tožba ni utemeljena.

Glede na stališče vrhovnega sodišča v tem upravnem sporu in ustavnega sodišča v že citirani odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 upravičenost tožnika do denacionalizacije, ki je sicer tudi izpodbijana odločba tožniku ni oporekala, ne more več biti sporna. Sodišče pa se s toženo stranko tudi strinja, da v prvostopnem postopku dejansko stanje v pogledu vrednosti podržavljenega premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, in v posledici ni bilo pravilno odločeno o odškodnini. Tožena stranka ima prav, da dokazovanje z izvedencem ni bilo izvedeno tako, kot to zahtevajo določbe ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Iz spisa namreč ni razvidno, da bi izvedenca postavil upravni organ, prav tako pa tudi ne, da bi prvostopni organ ob ugovorih SOD kot zavezanca za denacionalizacijo in ob v postopku pridobljenih drugačnih podatkih o komunalni opremljenosti zemljišč od tistih, na katere se je opiral izvedenec, pred odločitvijo v zadevi razlike raziskal ter nejasnosti poročila o določitvi vrednosti nepremičnin odpravil. Ob že tako, po povedanem, spornem vrednotenju (dela) podržavljenega zemljišča kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, pa iz poročila tudi ne izhaja, na kakšni dejanski podlagi, relevantni po določbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US, Navodilo), je cenilec, ki se na Navodilo sicer sklicuje, določil tisti del zemljišča (1200 m2), ki ga je vrednotil kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Zato se sodišče s toženo stranko strinja, da bo treba v ponovnem postopku posebni ugotovitveni postopek dopolniti ter popolno in pravilno ugotoviti vsa dejstva, relevantna za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja. Pri tem bo upravni organ postopal po pravilih ZUP/86 glede dokazovanja in v skladu s 44. členom ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 5402 odl. US) uporabil Navodilo. Dejstva glede komunalne opremljenosti, relevantna za ugotovitev vrednosti zemljišča po Navodilu, pa bo ugotavljal tako, da si bo pridobil potrebne podatke od upravljalca komunalnih objektov in naprav ali vzdrževalca tovrstnih katastrov. Ponovno bo tudi izračunal, kakšen odstotek ugotovljene vrednosti podržavljenega zemljišča predstavlja ob podržavljenju zanj dana odškodnina ter ob uporabi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen to odškodnino ustrezno upošteval pri določitvi odškodnine za denacionalizirano premoženje. Na navedeni pravni podlagi ugotovljena vrednost podržavljenega zemljišča pa v smislu ZDen tudi predstavlja pravično odškodnino za podržavljeno zemljišče. Pri vrednotenju podržavljenega zemljišča bo kot relevantno upravni organ upošteval stanje podržavljenega zemljišča v času odvzema iz posesti. Tožena stranka, ki je v izpodbijani odločbi dala prvostopnemu organu drugačno napotilo, namreč da je treba ugotoviti vrednost zemljišča v času nacionalizacije (in glede na le-to določiti odškodnino), nima prav. Iz že cit. odločbe ustavnega sodišča izhaja, da je v primeru nacionaliziranih stavbnih zemljišč upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je vzeta pravica uporabe, torej tisti, kateremu je bil izdan zadnji akt o podržavljenju. Po času izdaje tega akta pa se mora ravnati tudi ureditev pravic iz denacionalizacije. To pa pomeni, da bo v ponovnem postopku treba odvzeto zemljišče vrednotiti po stanju v času odvzema iz posesti in uporabe, in glede na tako ugotovljeno vrednost priznati odškodnino.

Po povedanem je izpodbijana odločba utemeljena. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pri tem pa tudi navedlo pravilne razloge za odločitev.

Domov | Vrh strani | Pogoji uporabe | Nazaj v glavno kazalo Zadnja sprememba: 17.02.2004 IUS-INFO - Ta dokument je dovoljeno uporabljati le znotraj informacijskega sistema VS RS Tega dokumenta ni dovoljeno nepooblaščeno razmnoževati ali distribuirati