Jedro

Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na načelo formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ) in pravilno pojasnilo, da se obstoj upnikove terjatve, glede na sklenjen neposredno izvršljiv notarski zapis, domneva oziroma je sodišče na predmetni izvršilni naslov vezano, zato njegove pravilnosti in zakonitosti v izvršilnem postopku ne more preizkušati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 14. 6. 2021 (I. točka izreka) in sklenilo, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka). Dolžnici je še naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti 298,66 EUR stroškov ugovornega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje dolžnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o njenem ugovoru, ni hkrati odločilo o njenem predlogu za odlog izvršbe, zato je kršilo izvršilni postopek, saj izpodbijani sklep ni popoln in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Dolžnica nadalje opozarja, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju I Ip 295/20211 z dne 8. 9. 2021 zavrnjena upnikova pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 6. 2021. Drugostopenjski sklep je dolžničin pooblaščenec prejel 4. 10. 2021, medtem ko je izpodbijani sklep prejel šele 20. 10. 2021. Tako izpostavlja, da ima napačno zaporedje vročanja sklepov za posledico kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. V nadaljevanju pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je notarski zapis posojilne pogodbe izvršilni naslov, vendar pa slednji dolžnico bremeni za fingirano višino upnikove terjatve, o čemer bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, če bi opravilo narok in z zaslišanjem soočilo upnika in dolžnico. Tako je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, saj je sodišče prve stopnje odločilo brez naroka, ki bi ga moralo izvesti. Na naroku bi sodišče lahko ugotovilo drugačno dejansko stanje od pogodbenega in strankam omogočilo pogajanja za sklenitev poravnave v izvršbi. S konkludentno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje strank, pa je bila dolžnici kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Nadalje dolžnica izpostavlja, da vztraja pri navedbah, da ji je upnik posodil 2.297,04 EUR za poplačilo računa P. l. S.. Na roke ji je še posodil 500,00 EUR in kupil letno vinjeto za 110,00 EUR. Upnikova terjatev tako znaša le 2.907,04 EUR in ne drži, da dolžnica dolguje upniku 9.000,00 EUR. Namesto predvidene tožbe na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe iznad zneska 2.907,04 EUR, bi lahko stranki skladno s 86. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) formalno posojilno pogodbo konvalidirale na dejanski znesek posojila (2.907,04 EUR). Hkrati bi se na naroku odprla možnost za določitev in s tem tudi potrditev med strankama dogovorjene zapadlosti upnikove terjatve po pravnomočnosti sklepa zapuščinskega sodišča D 293/2013, s katerim naj bi dolžnica dedovala zapuščino po pokojnem F. P. V pravdi P 155/2014 zaradi neveljavnosti in razveljavitve oporoke, je izvedenec grafolog potrdil, da je sporni podpis na oporoki zapustnikov. Tako je sedaj velika verjetnost, da bo dolžnica dedovala zapuščino po pokojnem. Ob tem še navaja, da ji je upnik vseskozi zagotavljal, da bo vrnitev posojila zahteval šele po pravnomočnosti sklepa v postopku D 293/2013. Dolžnica je upnika seznanila, da glede oporoke teče pravda, zato je z izvršilnim predlogom preuranjen. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje o dolžničinem ugovoru odločilo „kabinetsko“ in upoštevalo zgolj tiste določbe ZIZ in Zakona o notariatu, ki služijo zavrnitvi ugovora, čeprav bi lahko uporabilo tudi druge določbe ZIZ, s katerimi bi njenemu ugovoru ugodilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje dolžničinim navedbam in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ – na katero sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ – ni podana. Čeprav je dolžnica ugovor in predlog za odlog izvršbe vložila v isti vlogi, to ne pomeni, da mora tudi sodišče o obeh sredstvih odločiti z isto odločbo, upoštevajoč tudi, da odločitvi nista vsebinsko odvisni druga od druge. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo s sklepom z dne 13. 12. 2021. Prav tako očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ ni podana iz razloga, ker je dolžnica sklep sodišča druge stopnje o upnikovi pritožbi prejela pred vročitvijo sklepa o njenem ugovoru, saj z odločitvijo o upnikovi pritožbi ni v ničemer poseženo v dolžničine pravice, ki jih zagotavlja ZIZ, tudi sicer pa morebitne kršitve v zvezi z vročanjem odločbe ne morejo predstavljati absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje lahko v zvezi z očitano kršitvijo in ob preizkusi sklepa po uradni dolžnosti zgolj še doda, da je izpodbijani sklep v celoti obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku.

6. Nadalje tudi ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ ter v zvezi s tem očitana kršitev 22. člena Ustave RS. V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru ZIZ naroka ne predpisuje. Tudi sicer pa zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče v skladu z 287. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Upnik je v konkretni zadevi zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa posojilne pogodbe SV 178/2016 z dne 8. 3. 2016. Dolžnica je zatrjevala, da upniku namesto zneska 9.000,00 EUR, kot izhaja iz citiranega izvršilnega naslova, dolguje 2.907,04 EUR, v dokaz česar je predlagala zaslišanje strank. Ker terjatev v znesku 9.000,00 EUR jasno izhaja iz izvršilnega naslova, s predlaganim dokazom, da se zaslišijo stranke postopka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, dolžnica ne bi mogla doseči drugačnih ugotovitev od tistih, ki izhajajo iz listinskih dokazov. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo konkludentno, saj je za zavrnitev predmetnega dokaza navedlo utemeljen razlog.2 Sodišče druge stopnje na tem mestu dolžnici – glede na njene pritožbene navedbe – zgolj še pojasnjuje, da ni nobene ovire, da pristopi do upnika in predlaga začetek pogajanj ali sklenitev poravnave, saj navedeno ni dolžnost izvršilnega sodišča. Očitane kršitve določb postopka in v tej zvezi kršitev 22. člena Ustave RS, pa tako ni podana.

7. Dolžnica s ponavljanjem ugovornih navedb, da terjatev upnika znaša 2.907,04 EUR in da je bila dogovorjena zapadlost upnikove terjatve po pravnomočnosti sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku D 293/2013, v pritožbenem postopku ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljeno sklicevalo na načelo formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ) ter pravilno pojasnilo, da se obstoj upnikove terjatve, glede na sklenjen neposredno izvršljiv notarski zapis, domneva oziroma je sodišče na predmetni izvršilni naslov vezano, zato njegove pravilnosti in zakonitosti v izvršilnem postopku ne more preizkušati. Po predmetnem izvršilnem naslovu dolžnica dolguje 9.000,00 EUR, rok vračila posojila pa je določen 30. 9. 2016, ki pa je že potekel. Kot je pravilno pojasnilo še sodišče prve stopnje, lahko dolžnica zgolj v posebnem (pravdnem) postopku zahteva razveljavitev oziroma uveljavlja napake sklenjenega notarskega zapisa, v izvršilnem postopku pa to ni mogoče, zato dolžnica neutemeljeno navaja, da bi predmetna posojilna pogodba v skladu z 86. členom OZ lahko konvalidirala. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti izvršilni naslov preverilo tudi v obsegu očitne ničnosti, za kar je pravilno ugotovilo, da ni podana, česar pritožba niti ne izpodbija. Kakor je pravilno pojasnilo še sodišče prve stopnje, lahko tako dolžnica izvršilnem postopku uveljavlja zgolj razloge, ki preprečujejo izvršbo ter so primeroma navedeni v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Takšnih ugovornih navedb pa dolžnica ni podala, zato je zaključek sodišča prve stopnje o neutemljenosti njenega ugovora pravilen in je sodišče prve stopnje njen ugovor utemeljeno zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

8. Pritožbeno uveljavljani razlogi tako niso podani. Sodišče druge stopnje je po tem, ko tudi uradno upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, saj ji niso bili povzročeni neutemeljeno (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in v povezavi s šestim odstavkom 38. člena ZIZ). V zvezi s stroški pritožbenega odgovora, pa je sodišče druge stopnje sklenilo, da jih upnik krije sam, saj z njim ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in ne gre za izvršbo potreben strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 V pritožbi pomotoma navedeno I Ip 295/2011. 2 Primerjaj 12. in 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.