Jedro

Po 1. točki 6. odstavka 40. člena ZDDV davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in nadaljnjo prodajo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožniku odmerjen davek na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 59.143,17 EUR s pripadajočimi obresti in rokom izvršitve 30 dni, po preteku katerega se zaračunajo zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe. Stroški postopka niso bili priglašeni, pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe (točke I. do IV. izreka).

Iz obrazložitve prvostopne odločbe je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka na dodano vrednost za davčna obdobja 1. 4. do 31. 5. 2006 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 26. 10. 2006, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih prvostopni organ ni upošteval, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Obračunsko obdobje april 2006 Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik upošteval vstopni DDV v znesku 2.290.801,90 SIT, ki mu ga je na računu za predplačilo št. 0604001373 z dne 28. 4. 2006 obračunala družba A. d.o.o., ki se sklicuje na Pogodbo o finančnem leasingu premičnin št. 112105976 z dne 7. 4. 2006, sklenjeno med tožnikom in navedeno družbo, po kateri je tožnik vzel v finančni leasing motorno plovilo Menorquin Yacht 110. Tožnik je v postopku pojasnil, da se plovilo uporablja za dajanje v najem, za kar je predložil pogodbo, ki jo je sklenil s samostojnim podjetnikom B.B. z dne 5. 5. 2006, po kateri je slednji najel oglasni prostor na plovilu in sicer na zunanjih delih transportnega vozila – barke s kratkimi pisnimi in ustnimi oglaševalskimi sporočili strankam iz naslova opravljanja osnovne dejavnosti izvajalca (člen 3 navedene pogodbe). Prvostopni organ ugotavlja, da tožnik ne opravlja dejavnosti dajanja plovila v najem, pač pa dejavnost oglaševanja z opravljanjem določenega tržno komunikacijskega sporočila, hkrati pa ugotavlja, da tožnik nima drugih prihodkov iz naslova dajanja plovila v najem.

Po 1. točki 6. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/2006-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZDDV-UPB4), davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in nadaljnjo prodajo. Iz tega razloga mu je prvostopni organ zmanjšal znesek vstopnega DDV za navedeno obdobje.

Za isto obdobje je tožnik odbil vstopni DDV v znesku 378.333,00 SIT po predračunu z dne 17. 4. 2006 družbe C., d.o.o., za avans po pogodbi z dne 30. 3. 2006, ki se po pojasnilu tožnika nanaša na plačilo dela kupnine za nakup plovila Menorquin Yacht 110 od navedene družbe, ki ni krita z leasingom s strani A. d.o.o. Prvostopni organ odbitka vstopnega DDV ni priznal iz razlogov, ker tožnik z dejavnostjo, za katero je uporabljal plovilo, ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev odbitka vstopnega DDV, plačanega pri nabavi plovila (1. točka 6. odstavka 40. člena ZDDV).

Obračunsko obdobje maj 2006 V tem obračunskem obdobju je tožnik kot vstopni DDV upošteval odbitek vstopnega DDV v znesku 11.454.009,51 SIT, ki mu ga je na računu z dne 17. 5. 2006 obračunala družba A. d.o.o., s katerim mu je skladno s pogodbo št. 112105976 obračunala blago Menorquin Yacht 110 po ceni 58.775.500,00 SIT z 20 % DDV ter obresti po pogodbi v znesku 9.948.557,04 SIT. Navedeni račun se nanaša na plačilo preostalega pogodbenega zneska za leasing navedenega plovila, za katerega je tožnik v obračunskem obdobju april 2006 plačal predplačilo. Prvostopni organ ugotavlja, da ni pogojev za uveljavitev odbitka vstopnega DDV, plačanega pri nabavi plovila, zato je za navedeno obdobje zmanjšal znesek DDV.

Za obdobje maj 2006 je tožnik uveljavljal tudi vstopni DDV v znesku 49.924,98 SIT po računu, ki mu ga je dne 15. 5. 2006 obračunala družba D. za nabavo čolna Lodestar UltraLight 195+Mariner 2,5, ki po pojasnilu tožnika predstavlja pomožni čoln, ki se uporablja na glavnem plovilu Menorquin Yacht 110. Tožnik z dejavnostjo, za katero je uporabljal glavno plovilo, po mnenju prvostopnega organa ne izpolnjuje pogojev za pravico do odbitka vstopnega DDV, plačanega pri nabavi plovila, ter tudi ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV od pomožnega čolna, ki je tesno povezan z uporabo glavnega plovila.

Na osnovi navedenih ugotovitev je prvostopni organ izdelal davčni obračun DDV iz katerega izhaja, da presežek DDV, izračunan po tožniku za april 2006, znaša 2.678.537,00 SIT, ki ga je tožnik dobil vrnjenega, po DIN pa 9.402,00 SIT ter znaša razlika 2.669.135,00 SIT, za obdobje maj 2006 pa je bil presežek v višini 11.257.631,00 SIT tožniku vrnjen, po DIN pa presežek ni bil ugotovljen, temveč obveznost v višini 246.303,00 SIT.

Tožnikove navedbe, da gre za zakup zunanjih delov transportnega vozila, prvostopni organ zavrne z obrazložitvijo, da je odbitek vstopnega DDV od jaht možen samo, če so izpolnjeni našteti pogoji 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV ter da je pri dejavnosti še posebej pomembno, da je to dejavnost dajanja plovila v najem in zakup oziroma za nadaljnjo prodajo in da se plovilo za takšno dejavnost tudi dejansko uporablja. Nakup plovila pa mora biti opravljen prav za takšno uporabo. Prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik opravljal le dejavnost oglaševanja in ni šlo za najem oziroma zakup jahte. Tožnik v prvem letu po nakupu v zvezi z najemom ni sklenil nobene pogodbe, temveč jo je v poletni sezoni 2006 uporabljal za druge namene, predvsem za opravljanje lastnih dejavnosti, in sicer je prepeljal jahto v območje voda republik bivše Jugoslavije, kjer je s pomočjo jahte lažje sklepal posle. Tako prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik jahto uporabljal za drugo dejavnost in ne za dejavnost dajanja v najem in zakup iz česar je razvidno, da že sam nakup ni bil namensko opravljen prav za uporabo jahte za dejavnost dajanja v najem in zakup. Obresti je prvostopni organ določil na podlagi 1. odstavka 39. člena ZDDV ter v skladu s 1. odstavkom 30.a člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 25/2005; v nadaljevanju: ZDavP-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Iz vsebine pogodbe o najemu oglasnega prostora na plovilu izhaja, da gre za dejavnost oglaševanja in ne za najem oziroma zakup jahte ter da ne gre za najemno pogodbo po obligacijsko pravnih predpisih, po kateri se najemodajalec zavezuje, da bo dal določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno najemnino, temveč gre za pogodbo o mandatu. Glede pritožbenih navedb, da je plovilo od meseca junija do konca septembra dal v najem in predložnih računov, pa ugotavlja, da so bili vsi računi s strani tožnika izdani po tem, ko mu je bil vročen zapisnik prvostopnega organa, kar vzbuja dvom v njihovo verodostojnost in so tudi v nasprotju z navedbami tožnika med postopkom, zato predložene dokaze zavrne kot neverodostojne.

Tožnik v tožbi izpodbija odločitev prvostopnega organa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe; v nadaljevanju ZUS-1). Ne strinja se z ugotovitvijo, da je kot davčni zavezanec zagrešil nepravilnosti pri obračunavanju plačevanja DDV. Zmotno je ugotovljeno, da na podlagi pogodbe o najemu oglasnega prostora na plovilu ne bi opravljal dejavnosti dajanja zgoraj navedenega plovila v najem, kot tudi, da sam nakup naj ne bi bil namensko opravljen v smeri uporabe jahte za dejavnost dajanja v najem in zakup, ter je ugotovitev davčnega organ preuranjena. Plovilo je v letu 2005 kupil izključno z namenom oddajanja v najem, vendar pa je pri tej dejavnosti potrebno upoštevati specifične razmere oziroma plovno sezono. V maju 2006, ko je plovilo prevzel, se je zato odločil, da bo sklenil pogodbo o najemu oglasnega prostora na plovilu, s plovilom pa je opravljal svojo dejavnost finančnega poslovanja s področja zavarovanj, kar pa niso poglavitne dejavnosti, zaradi katerih je bilo predmetno plovilo v letu 2005 nabavljeno.

V mesecih, ko je plovna sezona na višku, je oddajal plovilo v najem, točneje v mesecu juniju, juliju, avgustu in septembru 2006, ko je plovilo oddal v najem osebam, katerih zaslišanje predlaga, katerim je izdal ob koncu leta račune. Sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Določbe 6. odstavka 40. člena ZDDV so po mnenju sodišča jasne in ne dopuščajo nikakršnih dvomov glede razlage, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od plovil oziroma vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Tožnik v postopku ni izkazal, da je plovilo, ki ga je nabavil 2005, uporabil za namene opravljanja dejavnosti dajanja v najem in zakup ali za nadaljnjo prodajo. Pogodba, ki jo je v inšpekcijskem postopku predložil, se nanaša zgolj na oglaševanje, kar ni predmet najema in zakupa plovila, zato na drugačno odločitev ne vpliva. Sodišče se strinja s pravilno razlago in dokazno oceno prvostopnega organa in tožene stranke glede navedene pogodbe. Tudi po mnenju sodišča tožnik z nekaj računi, ki jih je predložil šele v pritožbi, ob tem pa ni pojasnil, zakaj jih ni predložil že v postopku inšpekcijskega pregleda (3. odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št, 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), ne more spremeniti ugotovitev, da plovilo ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik plovilo uporabljal za drugo dejavnost in da posledično tudi nakup ni bil namensko opravljen za uporabo za dejavnost dajanja v najem in zakup. Sodišče tožbene ugovore, da je plovilo v letu 2006 dajal v najem pa tudi kot protispisne zavrača. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v času inšpekcijskega pregleda v pripombah na zapisnik pojasnil, da je v letu 2006 fakturiral samo eni stranki, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve dejanskega stanja, da plovilo ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup, kar je pogoj za pravico do odbitka vstopnega DDV, drugih dokazov pa tožnik ni predložil. Davčni zavezanec pa je za svoje trditve dolžan v davčnem postopku predložiti dokaze (95. člen ZDavP-1), kar pomeni, da je dokazno breme na stranki davčnega zavezanca.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez javne glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje kljub očitku tožnika ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje za katero rešitev glavna obravnava po navedeni določbi ZUS-1 ni obvezna in ni potrebna.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.