Jedro

Posttravmatska stresna motnja, ki po ugotovitvah izvedenke ni bila posledica enega samega dogodka oziroma ni obolenje, ki je neposredna ali izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, itd., ne ustreza zakonski opredelitvi poškodbe pri delu. Ta opredelitev ni stvar dejanske ugotovitve, temveč pravne presoje, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenke.

Ker v seznamu poklicnih bolezni, ki je sestavni del Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, posttravmatska stresna motnja ni opredeljena kot poklicna bolezen, ni pravne podlage za to, da bi bila tožniku ta bolezen priznana kot poklicna bolezen oziroma, da bi izven začrtanega pravnega okvira sodišče kar samo ugotavljalo, ali bi bila neka bolezen lahko poklicna bolezen oziroma bi lahko ustrezala opredelitvi takšne bolezni.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot vzrok njegove invalidnosti ugotovi poklicna bolezen od 27. 11. 1992 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni od istega datuma. Odločbo tožene stranke z dne 15. 3. 2006 je v 3. točki glede vzroka invalidnosti odpravilo in toženca (pravilno tožnika) razvrstilo v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni v enakem delu.

V obrazložitvi svoje odločitve se je oprlo na mnenje izvedenke prof. dr. M. T., ki je kot razloge za tožnikovo nezmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela ugotovila depresivne motnje, posttravmatske stresne motnje in psihoorganski sindrom. Ocenila je, da sta psihoorganski sindrom po poškodbi glave v letu 1996 in depresivne motnje prispevale vsaka po 40 % k nastanku tožnikove invalidnosti, 20 % delež pa je pripisala prosttravmatski stresni motnji. To motnjo je izvedenka sicer opredelila kot poškodbo pri delu, kar pa ne odgovarja opredelitvi takšne poškodbe po 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), niti ne predstavlja poklicne bolezni v smislu 65. člena tega zakona. Ker je v dokončni odločbi z dne 15. 3. 2006 kot razlog tožnikove invalidnosti navedena le poškodba izven dela v letu 1996, je sodišče glede na izvedensko mnenje in presojo, da posttravmatska stresna motnja ne predstavlja poškodbe pri delu, ugotovilo, da je vzrok za tožnikovo invalidnost tako poškodba izven dela iz leta 1996, kot bolezen, in sicer v enakem obsegu, to pa ne vpliva na odmero invalidske pokojnine (74. in 75. člen ZPIZ-1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da posttravmatske stresne motnje ni v seznamu poklicnih bolezni, ki je priloga Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003 - v nadaljevanju Pravilnik), zaradi česar tožnik neupravičeno zahteva, da se mu kot vzrok za njegovo invalidnost prizna poklicna bolezen, invalidska pokojnina pa ob upoštevanju tega dejstva odmeri na novo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana v tem, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju oziroma, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med temi listinami oziroma zapisniki. Opozarja na nasprotje med izvedenskim mnenjem prof. dr. M. T. z dne 2. 11. 2006, dopolnitvijo tega mnenja, njeno izpovedjo na naroku dne 16. 2. 2006 in razlogi, ki se navajajo v zvezi s tem v sodbah. Izvedenka je jasno ugotovila, da je posttravmatska stresna motnja posledica dela na minskih poljih in je na delozmožnost tožnika vplivala 20 % ter v dodatnem pisnem mnenju zavrnila pripombe tožene stranke, da naj bi bile te motnje posledica poškodbe glave iz leta 1996. Sodišče je obrazložitev izvedenke, da je simptomatika pri tožniku postopoma izzvenela in se kasneje s poškodbo v letu 1996 prikrila z drugo simptomatiko, tolmačilo po svoje, iztrgano iz konteksta ostalih navedb. Spreminjanje odločbe tožene stranke o vzroku invalidnosti je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožena stranka v posledici nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predvsem pa v tem, da je izvedenka poškodbo pri delu pravilno opredelila. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je 20 % tožnikovih težav povezanih z delom na minskih poljih, kar govori o poškodbi pri delu. Če posttravmatska stresna motnja ni opredeljena v Pravilniku kot poklicna bolezen, to pomeni le, da seznam poklicnih bolezni ni ažuren. Seznam tudi ne more biti odločilen glede na določbo 65. člena ZPIZ-1, po kateri je poklicne bolezni dolžno ugotavljati sodišče. Nasprotno razlogovanje bi privedlo do zaključka, da z razveljavitvijo Pravilnika poklicnih boleznih sploh ne bi bilo več – kar pa bi bilo nesprejemljivo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Revizijsko sodišče ne ugotavlja nasprotja med izvedenskim mnenjem prof. dr. M. T., dopolnitvijo tega mnenja in izpovedjo izvedenke na naroku ter zaključki sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem. Obe sodišči sta povsem pravilno povzeli ugotovitve izvedenke o vzrokih tožnikove invalidnosti, ki je v 40 % deležu posledica tožnikove poškodbe glave izven dela v letu 1996 in enakem deležu tožnikovih depresivnih motenj, v 20 % deležu pa posttravmatske stresne motnje. Pri tem je izvedenka posttravmatsko stresno motnjo opredelila kot poškodbo pri delu, vendar je že po pripombah tožene stranke, ki upoštevajo zakonsko definicijo poškodbe pri delu, v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 28. 11. 2006 navedla, da se „o zakonskih določbah nikakor ne opredeljuje,“ da pa se ne strinja s tem, da bi bila tožnikova invalidnost le za posledice poškodbe glave iz leta 1996. Izvedenka, ki je bila zaslišana tudi na obravnavi dne 16. 2. 2007, je dodatno pojasnila, da gre pri tožniku za prepletenost vzrokov za nastanek invalidnosti, da je stresna obremenitev tožnika trajala ves čas deminiranja, da ni šlo za en sam dogodek v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo, da je simptomatika v zvezi s to motnjo postopoma izzvenevala in se kasneje v letu 1996 prikrila z drugo bolj aktualno zdravstveno problematiko. Teh ugotovitev sodišči druge in prve stopnje nista povzemali ali razlagali izven konteksta izvedenkinih pojasnil (kot trdi revizija), saj nista zanikali obstoja posttravmatske stresne motnje, temveč sta ugotovili le to, da ta motnja ne ustreza zakonski opredelitvi poškodbe pri delu niti poklicne bolezni. Ali bi posttravmatsko stresno motnjo, ki ne predstavlja ne poškodbe pri delu niti poklicne bolezni, vendarle lahko šteli za bolezen, kar bi pomenilo, da sta vzroka tožnikove invalidnosti bolezen v 60 % deležu in poškodba izven dela v 40 %, pa za odločitev ni bistveno, saj gre za dejansko ugotovitev, ki tudi ne vpliva na drugačno odločitev o pravici in višini invalidske pokojnine.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz 63. člena ZPIZ-1 izhaja, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan (prva alineja); poškodba povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo (druga alineja); in obolenje, ki je neposredna ali izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan (tretja alineja). Posttravmatska stresna motnja, ki po ugotovitvah izvedenke ni bila posledica enega samega dogodka oziroma ni obolenje, ki je neposredna ali izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, itd., ne ustreza zakonski opredelitvi poškodbe pri delu. Ta opredelitev (kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje) ni stvar dejanske ugotovitve, temveč pravne presoje, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenke - ta se je, kot navedeno, do te opredelitve na pripombo tožene stranke tudi izrecno distancirala.

9. Posttravmatska stresna motnja tudi ni poklicna bolezen, ki jo v 65. členu ZPIZ-1 opredeljena kot določena bolezen, povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenih delovnih mestih ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan (prvi odstavek). Pri tem poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoje, v katerih se štejejo za poklicne bolezni, določeni minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo (drugi odstavek). Prav na podlagi določbe 65. člena ZPIZ-1 je bil sprejet Pravilnik, ki opredeljuje te bolezni in pogoje, pod katerimi se bolezni štejejo za poklicne, ter delovna mesta, na katerih se poklicne bolezni pojavljajo. Določen je tudi način ugotavljanja in dokazovanja poklicnih bolezni (4. člen Pravilnika), s tem da poklicne bolezni vsebuje seznam, ki je sestavni del Pravilnika, ta seznam pa se v skladu z novimi spoznanji stroke ponovno pregleda in po potrebi dopolni najmanj vsakih 5 let (5. člen Pravilnika). Ker v seznamu kot poklicna bolezen ni opredeljena posttravmatska stresna motnja, glede na obrazloženo ni pravne podlage za to, da bi bila tožniku ta bolezen priznana kot poklicna bolezen oziroma, da bi izven začrtanega pravnega okvira sodišče kar samo ugotavljalo, ali bi bila neka bolezen lahko poklicna bolezen oziroma bi lahko ustrezala opredelitvi takšne bolezni.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.