Jedro

Izjava banke o „razdoru pogodbe“ po 10. členu kreditne pogodbe nima pravne narave izjave o uresničitvi odstopne pravice, pač pa naravo izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190062/2012 z dne 10. 12. 2012 v prvem odstavku izreka za znesek 22.246,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.151,58 EUR od 24. 11. 2012 dalje in od zneska 2.095,30 EUR od 27. 11. 2012 dalje ter v celoti v tretjem odstavku. V preostalem delu je s sklepom postopek ustavilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov tožeče stranke v višini 1.950,65 EUR s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Izpodbija tako sodbo kot sklep in uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša stroške. Stališče, da obveznost preneha le, ko je izpolnjena, je nepravilno. OZ predvideva prenehanje obveznosti tudi v drugih primerih (1. odstavek 270. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), med drugim tudi v primeru, ko ena od strank od pogodbe odstopi. Določilo 111. člena, da sta stranki prosti svojih obveznosti, ne pomeni nič drugega kot prenehanja obveznosti. Po 2. odstavku 270. člena OZ pa s prenehanjem glavne obveznosti preneha tudi poroštvo. Do tega je prišlo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka zato od tožene stranke neupravičeno zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti. Ker tožena stranka iz pogodbe ni nič prejela, zoper njega nima niti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. V nadaljevanju opozarja na odločbe VSK Cpg 172/2013, VSL I Cp 5/2011 in VSL Cpg 847/2011. Iz 10. člena pogodbe ne izhaja zaveza tožene stranke, da bo kot porok tudi po razdrtju pogodbe izpolnila obveznost iz navedene pogodbe oziroma, da daje poroštvo tudi za obveznosti, ki bi iz nje nastale v bodoče. V tem delu je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. 10. člen pogodbe ne vsebuje takšnega teksta kot ga navaja sodišče. Sodba je zato nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče citira določilo, ki ga v pogodbi ni, so razlogi v nasprotju z vsebino listine v spisu. V zvezi s tem pritožnica sodišču očita kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka v postopku ni postavila trditve, da naj bi toženec kot porok jamčil za vračilo kredita tudi v primeru razdrtja pogodbe in da so se stranke za to izrecno dogovorile. Kršen je bil 7. člen ZPP, to pa je odločilno vplivalo na odločitev v postopku.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožnica navezuje na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 17 sodbe. V njej(1) je sodišče prve stopnje med drugim povzelo vsebino 4. odstavka 2. člena Pogodbe o potrošniškem kreditu št. 5072/0066435-00 z dne 23. 4. 2008 (priloga A3 – v nadaljevanju kreditna pogodba). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med tem povzetkom in vsebino 4. odstavka 2. člena kreditne pogodbe ni nasprotja. Gre namreč za njegov (skoraj) dobeseden prepis. Očitek, da je bila storjena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Te kršitve pa sodišče ni storilo niti z razlogi, ki jih je navedlo v nadaljevanju, saj v tem delu ne gre več za povzemanje besedila, ampak za razloge, ki pojasnjujejo, kako besedilo (v povezavi z 10. členom iste pogodbe) sodišče razume. V tem delu bi lahko šlo zato kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za postopkovno kršitev. Ker so razlogi v točki 17 sodbe tudi jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe, kar vse omogoča pritožbeni preizkus, ni podana niti kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče pri odločanju prekoračilo trditveno podlago, ki jo je v postopku ponudila tožnica in s tem kršilo 7. člen ZPP. Da toženec kot porok odgovarja tudi za obveznosti, ki nastanejo v primeru, ko banka uresniči upravičenja iz 10. člena kreditne pogodbe, je tožnica trdila v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2013 (zadnji del točke IV, list. št. 56 spisa).(2)

7. Sodišče prve stopnje je v tem postopku (med drugim) ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnica kot kreditodajalka, D. R. kot kreditojemalec in toženec kot porok, so 23. 4. 2008 sklenili kreditno pogodbo, s katero je tožeča stranka kreditojemalcu dala kredit v višini 25.000,00 EUR; - toženec je k pogodbi pristopil kot porok in plačnik in je s podpisom pogodbe prevzel solidarno jamstvo za vse obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali bodo iz nje nastale v bodoče; - v 10. členu kreditne pogodbe je bilo dogovorjeno, da banka lahko zahteva plačilo preostalih anuitet pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet. V isti določbi je bilo tudi dogovorjeno, da se v primeru, če banka zahteva plačilo preostalih anuitet pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, obveznost plačila določi skladno z 2. odstavkom 8. člena pogodbe. Ta določa, da se obveznost plačila določi tako, da se od zneska sedanje vrednosti obveznosti predčasnega plačila kredita odšteje sedanjo vrednost pogodbenih obresti, vključno z morebitnimi stroški, ki bi tekli od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi, če so bile pogodbene obresti in stroški za to obdobje že obračunani in zajeti v plačilu, ki jih je plačal kreditojemalec; - ker kreditojemalec ni redno poravnaval obveznosti po pogodbi, je banka po tem, ko je njemu in tožencu kot poroku poslala opomin z pred odpovedjo in dodatnim rokom za izpolnitev, 15. 9. 2011 z enostransko izjavo razdrla pogodbo in (tudi) od toženca zahtevala izpolnitev obveznosti določene na podlagi 8. člena kreditne pogodbe;

8. Na podlagi takšnih zgoraj izpostavljenih dejanskih ugotovitev, ki s pritožbo niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica naperila zoper poroka, utemeljen. Ugovor toženca, da je z odstopom tožnice od kreditne pogodbe prenehala tudi njegova obveznost plačila po tej pogodbi, saj sta zaradi razdrtja pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, tožnica pa ima proti kreditojemalcu (ne pa proti poroku) le zahtevek za vračilo tega kar je bilo dano in povračilo morebitne škode, je zavrnilo. Pritožnik ta ugovor v pritožbi ponovno izpostavlja in meni, da je utemeljen.

9. Pritožniku je potrebno pritrditi, da uresničitev odstopne pravice(3) povzroči razvezo pogodbenega razmerja. Z razvezo pogodbe pa prenehajo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe. Če bi izjava banke pomenila uresničitev odstopne pravice, bi to posledično pomenilo, da ima banka pravico zahtevati le vračilo tega, kar je dala (znesek kredita z zamudnimi obrestmi od dneva črpanja kredita (2. odstavek 111. v zvezi z 3. odstavkom 190. in 193. členom OZ) ter morebitne škode (1. odstavek 111. člena OZ). Za takšno obveznost pa poroštvo pritožnika ni bilo dogovorjeno.

10. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča izjava banke o „razdoru pogodbe“ po 10. členu kreditne pogodbe(4) nima pravne narave izjave o uresničitvi odstopne pravice, pač pa naravo izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenja.(5) Do takšnega zaključka pridemo zaradi posledic, ki jih kreditna pogodba (3. odstavek 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 8. člena), podobno pa tudi 15. člen ZPotK, navezuje na takšno izjavo. Kot je bilo že opozorjeno, je posledica uresničitve odstopne pravice prenehanje medsebojnih pravic in obveznosti in posledično nastanek zahtevkov po 111. členu OZ, v konkretnem primeru pa posledica izjave „o razdoru pogodbe“ ni prenehanje pogodbe, ampak pride, upoštevajoč 3. odstavek 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 8. člena kreditne pogodbe, le do predčasne dospelosti vseh obveznosti po pogodbi. To pa je značilnost izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenja.(6) O tem, da bi medsebojne pogodbene pravice in obveznosti po kreditni pogodbi prenehale, s tem pa bi prenehala tudi obveznost toženca kot poroka, zato ni mogoče govoriti. Tak zaključek sodišča prve stopnje je zato, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, pravilen.

11. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec kot porok in plačnik, upoštevajoč pogodbena določila (4. odstavek 2. člena v zvezi z 10. in 8. členom), prevzel ne le obveznost vračila kredita v mesečnih anuitetah pod pogoji dogovorjenimi s pogodbo (2. odstavek 5. člena), ampak tudi obveznost, da predčasno vrne kredit, če so za to izpolnjeni pogoji po 10. členu in to v višini, ki se določi na podlagi 2. odstavka 8. člena. Gre za jasna pogodbena določila, v katerih je pogodbena volja jasno in nedvomno izražena in se po določbi 1. odstavka 82. člena OZ uporabljajo tako, kot se glasijo. Le z (nekonkretiziranim) zatrjevanjem, da takšna zaveza toženca iz pogodbenih določil ne izhaja, s čimer pritožnik smiselno trdi, da gre za sporna določila, ne more uspeti. Pogodbeno določilo je namreč sporno in le tedaj potrebno razlage, če stranka z ustrezno kvalitetnimi trditvami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.(7)

12. Na odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje na nekatere odločitve pritožbenih sodišč. Zadeva VSL I Cpg 847/2011 je s konkretno neprimerljiva, saj v njej ni bila presojana pravna narava izjave „o odstopu“ in posledice, ampak obseg obveznosti, ki jo je porok prevzel s pogodbo. Enako velja za primer VSL I Cp 5/2011, v katerem je bil obravnavan regresni zahtevek zavarovalnice proti kreditojemalcu in v katerem vprašanje pravne narave izjave „o razdrtju“ pogodbe ni bilo izpostavljeno. V zadevi VSK Cpg 172/2013(8), ki je po okoliščinah podobna konkretni zadevi, pa je bilo zahtevku zoper poroka ugodeno, zato odločitev ne govori v prid stališču pritožnika. Je pa pritožbeno sodišče enako stališče kot v tej zadevi zavzelo v primeru II Cp 2279/2014. Nanašal se je sicer na ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznamb prepovedi odtujitve in hipotek, vendar je bilo izpostavljeno podobno pravno vprašanje kot v tej zadevi – ali je z odstopom banke od kreditne pogodbe prenehalo pogodbeno razmerje in s tem tudi dogovorjeno zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah. Da z izjavo o odstopu (šlo je za pogodbo o leasingu) ni prišlo do razveze pogodbe, pa je sodišče odločilo tudi v zadevi VSL II Cp 1307/2013. 13. Del obrestnega zahtevka je tožnica umaknila, toženec pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je v tem delu postopek ustavilo (188. člen ZPP).

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

15. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Gre za tretji stavek točke 17. (2) Med drugim je tako navedla: „Stranke so sporazumno določile posledice odpovedi pogodbe in obveznosti kreditojemalca oziroma poroka v tem primeru. Obveznost kreditojemalca iz naslova posledic predčasne odpovedi kreditne pogodbe ni prenehala, zato tudi poroštvena obveznost tožene stranke ni ugasnila. Tožena stranka, ki je s podpisom kreditne pogodbe kot porok in plačnik prevzela solidarno jamstvo za vse obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali bi iz nje nastale v bodoče (4. odstavek 2. člena kreditne pogodbe), je skladno z navedenim in dolžnostjo izpolnitve obveznosti v obligacijskem razmerju, zavezana sprejeto obveznost izpolniti.“

(3) Odstopna pravica, ki je ena od oblikovalnih pravic, daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pravnega razmerja, praviloma pogodbe (obširneje o oblikovalnih pravicah in posebej odstopni pravici glej v delu Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, razdelek 2.8.5.1 in 28.13.3.1).

(4) Praktično enako določilo vsebuje tudi 15. člen Zakona o potrošniških kreditih (UL RS 59/2010, 77/2011, 30/2013, v nadaljevanju ZPotK)

(5) O izrednem (krivdnem) odpoklicnem upravičenju govorimo, če je čas dospelosti v pogodbi določen, upnik pa pridobi pravico zahtevati predčasno izpolnitev celotne obveznosti, če dolžnik krši svoje pogodbene obveznosti.

(6) O presoji pravne narave izjave „o razdoru“ potrošniške kreditne pogodbe, upoštevajoč 15. in 1. odstavek 19. člena ZPotK, glej tudi članek Nine Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, ki je bil objavljen v publikaciji Podjetje in delo, 2012, št. 8. (7) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2012. (8) V tej zadevi je VS RS dopustilo revizijo s sklepom III DoR 103/2013, a o njej še ni bilo odločeno.